Študija dveh primerov. Sleparsko sonce in Piran/Pirano, uspeli (pre)sentiment in srčni trud zaman? Mogoče pa razlika niti ni tako enoznačna, vsaj če se potopimo v gola dejstva in vtise, ki ostajajo.
Nikita Mihalkov je mož, ki stoji za skoraj vsemi kategorijami filma, tega nadvse uspešnega ruskega filma, je režiser, scenarist, igralec (in to ne nevidni ščitonosec), vrh vsega pa ima za sabo še ideološko plast in vrhovno ostrešje sodobne ruske kinematografije, ki ji predseduje kot skorajda mitska figura, kot abstraktni oligarh estetike sedme umetnosti. Film je posnel na svojevrstnem vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. Zdaj sicer že prihaja sequel, "Burnt by the sun 2", ki pa ... dovolj čenčanja.
Goran Vojnović je pred kratkim v Sloveniji zaslovel zaradi afere (oz. nesporazuma) glede fikcije ali nefikcije v njegovi knjigi Čefurji raus!, dobil nase veliko pritiska in kot mladi režiser vpadel v svojo prvo (prisilno ali nujno) veliko zgodbo. Naslov njegovega filma je napisan v predpisanem političnem pravorečju. Metafora boječe obzirnosti ... ali kaj tretjega?
Mihalkov, če ga pogledamo najprej, je v filmu Sleparsko sonce igral eno dveh glavnih vlog - in moje skromno mnenje je, da je kljub svojim desničarskim izpovedim in mestoma preveč plastičnim intimnim kadrom uspel ustvariti svojevrstno verjetnost okoli svojega lika - in posledično celega filma. V liku generala Sergeja Petroviča Kotova se skriva mnogo obrazov, resnih in neresnih, skrivenčenih in ponosno neposrednih, a nobeden od njih ne ustvarja občutka, da je nekaj pomembnega ostalo zamolčano, nekaj osebnega pa strahopezdljivo v kotu. In tako nekako gre, na srečo, poreči tudi celoti filma. Igralci so med sabo v komunikaciji, lahko bi rekli, daleč onkraj mizanscene, zgodbe, nemara celo misli, ki se kot rdeči dim suklja skozi njihovo navadno in linearno zgodbo. Ravno zaradi neslutenih obratov v mikrosferi njihovega fiktivnega življenja, njihovih vlog se izbrišejo vse plehkosti, ki se tu in tam rodijo iz besedilne predloge. Stavki, ki celo za to zgodbo pretirano karikirajo izraze "domovina", "ljubezen", "nostalgija" ... Mihalkovu uspe vnesti v film celo nekaj žlahtnega, "v živi zob okretnega" gledališkega duha, kot bi ga srečali v kakšnem Ivanovu Antona Pavloviča Čehova, in to narediti mimogrede ni ravno hoja po parku, sploh pri tako raznovrstni zasedbi. Tudi tega je morda kje preveč, te spretne igrivosti, ki potem sama po sebi začne nakazovati nezmožnost trajanja idilike, a to je že razprava drugačne vrste.
Vojnović v Piranu uspe izvleči nekaj izjemnih kadrov, a ti "ulovi", kolikor jih je, ostanejo domala do zadnjega zamejeni v sramežljivem nesoglasju med direktorjem fotografije, piscem, režiserjem, igralci - morda poleg tega celo avtorico glasbe. Vsak zase skriva v sebi svojstven, močan in (nazadnje, a najbolj pohvalno) nič senzacionalističen navdih samozavesti, obenem celo odprtosti, odkrivanja novega znotraj vsem poznanih čustev etc. Anica (Nina Ivanišin) trpi in tolče okrog sebe v nerazloženi objestnosti, in za tem pušča velike luknje, predolge kadre, stokrat videne izmenjave pogledov, čeprav to počne z veliko pretanjenega občutka in karizme. Antonio (Boris Cavazza) je mrtev tako rekoč že pred prvim kadrom, v njem je zlomljena identiteta, ki se v toku filma nikamor ne razvije, kdo ve zakaj. Mustafa Nadarević v vlogi Veljka vnaša prav tako pričakovano mero bosanskega polhumorja, "poštapalic" in medklicev, ki znova ne vodijo nikamor, ravno nasprotno, izzvenijo celo kot lahna karikatura lika. Francesco Borchi v vlogi mladega Antonia deluje mladostno zmedeno, celo trzavo, neprijetno za gledalca, pretirano, a je vendarle Italijan in emocionalnega slovanocentrizma nima smisla spodbujati še dlje, saj ga v tem filmu, žal, kar mrgoli. Zamišljenih psiholoških scen, ki se izpojejo in postanejo tako banalne kot upokojensko igranje šaha v Kalabriji - pa je to slednje bolj zanimivo. Režiser ujame kadre morja, ki so sami po sebi fascinantna rešitev marsikakšne skrite zgodbe ali podzgodbe, ujame odseve obrazov v obrazih, a tudi v zelo estetskih kadrih se zdi, da je čutna (tudi dobesedno čutna) lepota podobe pred nami samo krinka za njeno neodločnost, za top nož in skrhano sekiro. Po vsakih nekaj scenah sem, osebna opazka, nemočno zmajeval z glavo, zakaj ni nekdo zarezal in rekel, da nočemo več gledati teh postaranih ljudi, ki v vsakem kadru nosijo samo težo svoje vloge in težo svoje neumeščenosti v to neodločno zgodbo, veliko glavnih akterjev igra, kot da bi jim manjkalo osnovnega veselja do življenja in pojavlja se resen dvom, če je režiser to hotel. Ako da, je uspel na celi črti, ako ne, potem je bila ta prelomna, krstna celovečerna izkušnja odlična klepalnica kose, da bo naslednjič trava padala v bolj predrznih, nesramnih in necenzuriranih zamahih. Generalno je grdo govoriti, a rekel bi le to, da bi si vsi agenti tega filma, od avtorja do igralcev in vseh vmes, zaslužili dobršnjo mero več smelosti, da vržejo ven dolgočasnosti (ki jih v končnem izdelku zagotovo opazijo tudi sami), slepe ulice, in da se naslednjič zagrabijo za bistvene rane že v samem začetku, brezkompromisno. Nemogoče je delati film tako velikih družbenih in psiholoških ozadij, ne da bi se spustil vanj kot pri skoku na glavo sredi trde noči.
To zaenkrat - in naj mi bog oprosti gnev, ki sem ga, kjer sem ga, zlil po željnih in (vem da) zagnanih ustvarjalcih.
