[film/movie] Stanley Kramer - Ship of Fools (1965)

Zvezdniška zasedba iz časov, ko je povezovanje evropskega in ameriškega duha še vedno pomenilo neko mondeno srečevanje Schwarzwaldske torte, Zgodb iz dunajskega gozda, čudnih romanskih naglasov in bejzbolske pohote. Seveda je Ladja norcev, kot bi enostavno poslovenili naslov, še vedno bolj gledališki film kot pa filmano gledališče, vendar razlika ni velika. Filmu se najbolj zaveže s prikazovanjem trajanja pogledov, s klasično portretno osvetljavo, ki je vsekakor bolj značilna za celuloid kot za oder, morda celo z izbiro tišine. Še vedno je v svoji avdiovizualni dramaturgiji eden bolj tipskih predstavnikov svoje zvrsti, nekakšna huis clos drama, kjer spremljamo cvetober likov, ki so primorani skupaj preživeti en mesec na čezoceanskem potovanju iz Mehike v Evropo. Razrezana in vznesena domovina pa samo čaka, da ji kdo da povod za sveže prelivanje krvi. Med gosti gornjih palub, torej elitnimi potniki, najdemo:

• pritlikavca, ki nas uokviri v pripoved in se trudi najti dobro misel za vsakogar, tudi če je pijan;
• hudomušnega, a vendar goreče nemškega Žida, ki trguje z verskimi artefakti;
• raznih sort mesa željnega jenkija brez kakšnih posebnih manir, a z zadrževanim prerijskim temperamentom;
• Vivien Leigh, ki se, podobno kot v Gone With the Wind/V vrtincu dela mlajšo, obenem izkušeno in celo nedostopno, ki igra grenkobo, da si izravnava zavist;
• Simone Signoret, obsojeno avtokratinjo suženjskih plantaž, ki na ladji užije svoje zadnje svobodne dni ter z nenavadno mešanico občutij v svojo melanholijo potegne -
• ladijskega doktorja - dozdevno trdega in oh, kako zelo švabskega, a vendar latentno frajgajstovskega dobrohotneža ...

Da ne bi slučajno zapadel v zaokroženo psevdopsihološko analizo, se ustavljam tukaj. Glavnim potnikom razmere otežuje stotnija gastarbajterjev, ki se s sezonskega dela obubožani vračajo domov čez lužo, a ne delujejo ves čas kot amorfna gmota, temveč se po svoje izpostavljajo kot ovce, novopečeni komunisti, osameli ustvarjalci ...

Ladja norcev v svojem jedru zaobjema človeške odnose, ne le moško-ženskih, loteva se ravnokar dobro prebavljenih šovinizmov, rasizmov, soočenja moderne ženske z modernim moškim, odtujenih družin in parov, ki med sabo delujejo le še kot kupi postane kadulje, nespremenljivi, nepremakljivi, po drugi strani pa jih njihova telesna govorica spravlja v zamaknjenost in opojno drznost, da se v tem - racionalno gledano kratkem - mesecu zgodi množina pomembnih, čeravno samo človeških premikov. Večina se po potovanju sicer resda zakoplje v svoje stare scenoslede in prikrivanja, a v minimalnih naporih in klikotah pokažejo svoje obraze, hudo poznane in včasih celo čisto nič filmske. Še eden od filmov, ki tematizira relativnost vrednot, bi lahko rekli, ampak v svojih detajlih se pokaže kot prava zakladnica dognanj, ki jih je človekovemu umevanju odnosov in sveta prineslo 20. stoletje. Zakaj se umirjeni zdravnik ne more (in ne želi!) nadzorovati? Zakaj invalid prepozno in do kraja goreče spoznava princip božjega - in še to napak? Zakaj mladi Nemec koprneče obseden zavrže vse svoje zavore in se združi s cigansko plesalko, kakršnih je na milijone? Čemu je neuspeli slikar pozabil, kaj ga uči nauk starega zakona med moškim in žensko - ker mora? Zakaj prelestne krasotice s pretirano mimiko, partnerke teh slikarjev, nikoli ne bodo njihove ljubezni? Pokaj je treba sončnih očal in košatih šalov, če je izkušnja daljnosežna in absolutna (o, Scarlett O'Hara) in veš v bistvu vse o ljubezni in obstajanju? In tako dalje in tako dalje. Veliko je fabul, veliko prilik, veliko stavkov, ki zvenijo poljudnoznanstveno antologijsko. Ampak vseeno je to klasičen film, ki ga ravno dovolj žlahtnijo osebni vložki igralcev.

[film/movie] Sergei Parajanov - Tini zabutykh predkiv

Ob tem se počutim kot ne še prav oddojen navihanec, koštrun, ki se je komaj dobro odlepil od bradavice zgodnjega pojmovanja umetnosti. Ko sem pogledal tak film, se mi je zdelo, da me samo moja leta in neznanje rešujejo pred popolnim kaosom. In ravno zaradi tega silovitega udarca na novo vzpostavljenega pogleda skozi objektiv je zmeda še toliko večja. Maestro Paradžanov je ostal nedotaknjen v svojem izmišljanju zgodbe (in res izgleda, kot da si jo sproti izmišlja, čeprav je še kako predvidljiva in na koncih in krajih kar malo heimatkunstovska), jaz sem skozi pore odvedel nekaj odvečnega rečnega gradiva. Reka je namreč ena velikih poetskih podzgradb pričujočega filma. Tok vode, njena majava in nestalna gladina, njen vrtinec in njena zrcalna, domala nerazločljivo obrnjena podoba. Kaj je zgoraj in kaj spodaj - to bi se vprašal kak gravitacijeslovec, ko bi gledal podobe te osnovne človeške tekočine v tem filmu. Vsekakor ne govorim samo o H2O, vodi kot vodi.

Igralci so se znašli v svojevrstnem precepu, čeprav je potek fabule, skorajda nekakšne poganske prilike o zavedanju svojih demonov, na prvi pogled popolnoma preprost. Zakaj umanjka klasična zahodna dramaturgija? Zato ker ni potrebna. Ker bi lahko, bogoskrunsko rečeno, mnogotere prizore človek gledal - in videl - kot samostojne celote. Ampak na koncu ugotoviš, da bi lahko vsakega zase občudoval planete (splavarske poti, sekire, ikonostase, dominasto bele zobe, valjenje snežnih drobcev, odkrita kolena, zlato obrobljene brke ... ), pa bi zaradi njih lepote spregledal ustroj osončja.

Drugič bom raje pisal o stvareh, ki jih bolje razumem, da ne bo vsa pisarija tako strahotno poljudna, poljubna in vase zazrta. Hermetika je dobra samo za domače kompote in vesoljske postaje.

P.S.: In potem so tu še Karpati, maternica Transilvanije in prapočelo zgodovine somraka. Tako blizu zelenju in grmičastim lišajem, tako blizu strmim streham in drobnim, potnim oknom, tako daleč stran od obljudene svetlobe neskaljenih oči.