V Plesnem teatru Ljubljana se je to soboto, 27.3. 2010, dogodil poseben plesni dogodek. V njem je nastopal nekdo v obleki, ki bi lahko bila obleka koga drugega, usrediščen kot gibalni element prostora, ki se izmenično prižiga in ugaša, luči, ki osvetljujejo tisto, kar je vredno izpostavljanja, ali pa molčijo, ko je poved tolikšna, da ji ni več moč postaviti primerne pike. Človek, ki se je znašel iztaknjen iz svojega časa ravno tako, da se je vanj najbolje, kar zna in zmore, torej po svoje, potopil. Prihaja na oder s sklonjeno glavo, med raztegnjeni špalir sobotnih opazovalcev, ki bi prav lahko bili tudi slabi trainspotterji - ali pa popolnoma zainteresirani - vseeno je. Odhaja s sklonjeno glavo, vmes se zadržuje v samem sebi, v drobnih pomislih, ki se izražajo skozi nujne zvoke in v tej maniri tudi samo nujne premike telesa. "Tisto, kar je treba narediti z gledalcem", kakor ga razume Matej Kejžar. Svojega imena ne izgovori, čeprav se zdi, da govori o vsem drugem s prav tovrstno intenziteto. V osvetljevanje poglavij svoje psihofizične pojavnosti nas vključuje s kapalko. Kapljice so izbrane iz zajetja otroških iger, narobe zapomnjenih besedil antologijskih/generacijskih pesmi, iz koketiranja z damskimi koleni, razdajanja znoja in popolne predaje. Predaja njegovega telesa pa ni predaja Dareja III, ki ga nenadoma obkrožijo vse uprizoritvene možnosti in domala zahtevana estetika, je bolj predaja telesa kot orodja, ki se predaja umu (ne razumu) plesalčeve edinstvene izmišljije. Tako nekako se človek tudi počuti - kot da ne more prav zares vstopiti v ta kozmos, kot lahko na toliko drugih gledaliških večerov v kakega drugega. V tega imata pogojen vstop obrambni smeh in nepričakovani dotik.
O včerajšnji (26.3. 2010) predstavi Vagana Badaljana Sedmi čut (Linhartova dvorana CD), prav tako plesno-gledališke narave, ki je kot mogočna princeska z mogočnimi napakami napolnila razne miselne kvadrante, pa kdaj drugič.
