[zgoščenka/CD] Terje Rypdal - Vossabrygg

ECM se dobro znajde - ali premore polne škrniclje sreče ali pa se je moj glasbeni okus že toliko usmeril. Nekaj je. Plošček, o katerem imam namen povedati nekaj na kratko, je letnik 2006 in se navdihuje pri pokojnem velikanu džeza, Milesu Davisu, natančneje pri njegovem slavnem albumu "Bitches Brew". No, kaj z njim naredi blagozvočni norveški kitarski improvizator, je pa že druga zgodba.

Seveda stvar ni tako oddaljena ne od originala oz. njegove izpovedne širine, niti od standardnega prizvoka skandinavskega džeza, je pa dovolj daleč, da se ti svet spremeni v neko vodnato, pretočno platno, v katerega potem lahko pljuskaš s svojimi trenutnimi mislimi, ni pomembno, na katerem koncu uščipneš. Uvodni komad in ta, ki mu sledi, napovedujeta približno shemo albuma, na katerem se prepletajo minimalno podloženi, dolgi, trepetajoči in zategli zvoki raznih solističnih instrumentov (predvsem mislim na trobento in električno kitaro) na eni strani, na drugi strani pa odredi sintetičnih bobnov in izmaličenega ritmičnega žvenketa trkajo eden ob drugega in se prebijejo v ospredje, pred pregledno melodijo klasičnih, oprijemljivih glasbil.

Terje Rypdal se s v sintetičnem zvoku eklektično, ampak prav milo umerjeno, po nordijsko zvonko poigrava z originalno temo in jo, hvalabogu, ne sprevrže v nekakšen "smooth jazz" (mislim na kompilacije, ki s svojo povprečno laid-on-mellow tkanino cefrajo občutek za dober okus). Plošča se v svojem veščem spogledovanju med rock kitaro in poklonom izumiteljskemu, zdaj že utečenemu Davisovem džezu, znajde v izjemno poslušljivih vodah, nekako tako, da si jo lahko mirne duše zavrtiš, kadar se ob treh zjutraj po zakotnih ovinkih kolovratiš domu naproti. Še najbolje na kolesih.

[predstava/performance] Kristo Šagor - Prepovedano za mlajše od 16 (r.: Klemen Markovčič, ŠKUC gledališče)

Že dolgo se nisem javil tostran Mediterana, če upoštevamo, da se tale podblog v svojem HTML kodu še vedno imenuje Al-Iskandariya (ali Aleksandrija). Vmes se je zgodilo, slišalo, pokusilo in izkusilo mnogo zanimivih stvari, a so bile nekatere kritike preprosto časovno neulovljive tudi za tako splošnega in nekompleksnega gledalca-pisca, kot sem tukaj. Skušam biti, no.

Danes so Vesna Vončina, Peter Harl in Medea Novak v ŠKUC-u (Stari trg, Ljubljana, nasproti Akademije za glasbo) v režiji Klemna Markovčiča igrali predstavo, ki se na uvodnih letakih označuje kot "dramska predstava za mladostnike". Naslovljena je "Prepovedano za mlajše od 16", avtor Kristo Šagor se bo tudi udeležil uradne premiere. Za vse, ki bi morda hoteli to reč videti, pa je v medijih ne najdete (ne vem, kaj je s spletno stranjo Cankarjevega doma (dalje CD, op.p.)): premiera bo 13. januarja ob 18.00 v Kosovelovi dvorani CD. Ob 17h je napovedano srečanje z avtorjem, prav tako v CD. 

V bistvu prvič malček prehitevam dogodke. Ha! Tristo robatih.

Torej, stvar je v tem, da imamo pred sabo tri ljudi, ki uspešno zaidejo pod svojo dejansko starost in so v svojih vlogah bolj ali manj verodostojno - šestnajstletniki. Seveda ne takšni preneumni, ki ne bi vedeli, da se spodaj ne le lula, marveč tudi sramuje in okoliši in zardeva in dotika. Nekaj zanimivih preobratov je povezanih z njihovim iracionalnim obnašanjem, njihovim mikronačrtovanjem, njihovo zdolgočasenostjo in vedno bolj na glas vpijočim staranjem mladostnikov. Kaj mislim s tem? Radikalno izjavo, da je veliko pričakovanje v tem, ko čakaš, da iz petnajstletnika postaneš šestnajstletnik. No, saj. Ko si osemnajst, si pa tako že napol mrtev od vsega dovoljenega in neomejenega dolgčasa. Najbolj zanimivo je, da sem vedel, da so vsi trije premikalci dogajanja kar nekaj let starejši od te magične šestnajstice, pa vendar jim je uspelo z minimalnimi transformacijami ustvariti tisto neko zmedeno samozavest in nerazložljivo silo, ki žene napol igrive, napol psihološko nasilne konflikte med njimi. Vprašanje, kako se bo tesnost njihovega klavstrofobičnega notranjega sveta sklapljala z veličino CD dvorane, pa katere koli že, ker so njihovi odnosi dokaj spretno zagrnjeni v poteze posebnega realističnega igranja, tako da bi jih mirne duše lahko tudi kdo snemal iz roke z amatersko kamero. Edini zares problematični del je morda predvajanje posnetih biografskih odlomkov glavnih junakov (govorijo seveda sami), ki ob prej naravni in zelo neposredni prezenci njihovih glasov izzveni oddaljeno in nepravo. Uvodni video pa uspešno intonira neko željo iz ozadja, ki je sami skozi odvijanje teksta ne morejo naravnost povedati ali pokazati.

Toliko.

[film/movie] John Badham - Dracula; Guillermo del Toro - Favnov labirint

Končno sem se - morda - spravil malo v red s samim sabo, tako da sem pogledal dva zanimiva in vsekakor močan komentar budeča filma - najprej Drakulo iz leta 1979, režija John Badham, nato pa še Favnov labirint, ki ga je leta 2006 režiral mehiški svežinec Guillermo del Toro, prav taisti del Toro, ki naj bi se lotil snemanja Hobita, kar bo, če bo hotel zadovoljiti epskega Jacksona (ta tudi piše scenarij) polne fantastoljubce, salamenski zalogaj.

Kakor koli že. Moj čas je skromen, kot bi imel eno samo majhno klepsidro za umivanje zob - kakršne pač raja kupuje te dni za praznike, morebiti tudi zato, da se uniči kakšna biserna sklenina manj.

Dracula (1979) je zanimiv film predvsem iz dveh ozirov - eden je ta, 

da se večkrat med filmom zazdi, da se je zgodil redek pojav; namreč da je režiser najbolj vešč atmosfere in toka dogajanj, igralci pa so proti njegovemu kadriranju in osupljivo (a res minimalno zamaknjeno) neklasičnim uvidom izpadli dokaj borni in zmedeni. Ponavadi se namreč reče, da so igralci naredili najbolje, kar so mogli, ampak očitno koncept in srž še nista dozorela in pognala cvetov. Hja, druga stvar pa je to, da se ob vsej tej fantastični zgodbi, do 79-ega leta že dodobra razcefrani Stokerjevi noveli, v odnosih med akterji pojavljajo močna človeška, včasih skoraj malo (brez bogokletništva) Bergmanovska razmerja, vsaj v smislu intenzivnosti. Seveda redko postavljena v ospredje, a vendar, kot da je v ozadju filma neki škripec, ki vleče nit naprej, tudi če se nam zdijo igralci "ošabno" odmaknjeni, zgodba pa kar vse preveč doumljiva. To je mogoče zaznati iz raznih kar naenkrat prestavljenih, oddaljenih posnetkov, ki ne izgledajo niti voajersko niti pretirano totalno, stilizirano povečano, am

pak se gibljejo ravno nekje vmes med mnogimi kategorijami, vsak po svoje. Še par manjših detajlov: Frank Langella se spretno izogne enemu najslavnejših stavkov ("I never drink...wine."), tako da ga vrže skorajda pod mizo, seveda ne dobesedno, govori romunsko, kot da je to slab osvajalski štos, za edini dokončno spolnostni prizor pa navleče nase scela seksi mornarsko srajco iz grobe tkanine, v kateri izgleda kot iz nekega okultnega rajcpapirja za ženski del sveta. Ves film enkrat ne pokaže svojih slavnih dolgih podočnikov, niti ne stopi na pot rdečih oči in motne zamaknjenosti. Kot da se ves čas ukvarja malo s hipnozo, malo s svojo moškostjo, ki se je izgubila v "toku stoletij". Na drugi strani ima Kate Nelligan kar nekako preveč umirjen ženski ton, ki se uspešno povzpne do nivoja demonske privlačnosti le v sekvenci, ko je sama v norišnični samici s svojim zaročencem. Kakor da je njena usoda prežalostna, in to že od prej, da bi se lahko resneje upirala toku dogodkov. Laurence Olivier je precej nerodno odkrehal svojega Van Helsinga, drugače mnogokrat glavnega subtilnega humorista, nasprotno pa je Donald Pleasence iz dr. Sewarda napravil zanimivo, (Pleasencu nemalokrat lastno) človeško odprto bitje, ki se tudi komično odziva, vse pač v skladu z zanimivo sproščenim duhom filma. Seveda, produkcija te baže se drži normativov, ki jih mora doseči, ciljne publike, ki jo je treba obrusiti, itd. - ampak esenca je kar nekako prava, bogsigavedi od kje, verjetno ravno zaradi vsega naštetega in še česa takega, kar tukaj ne bo našlo mesta. Res je, da je film nemara bolj za sladokusce in potrpežljive opazovalce.

Favnov labirint, tolikanj opevani animirano realni fantazijski svet, ima že v osnovi težje izhodišče, ker je postal vmes predmet zaljubljenosti kar nekaj mladinskih subkultur ali preprosto prehitro nostalgičnih omizij. Film se dogaja v revolucionarni Španiji, kot jo poznamo iz prve polovice dvajsetega stoletja. Franco, sadofašisti, estetika HMV gramofonske trombe in paketkov najfinejšega tobaka; potem revolucionarni, od blata zamazani lepotci z vero v očeh in črnimi, samosvojimi fatalkami v vlogi kurirk; potem pa je tu še deklica, ravno pred puberteto, ki naleti na polmajevske stele, iz katerih ji grgrajoče gozdne vile v svoji žužkasti obliki stalno kažejo na nasprotje med videzom in resnico, na nasprotje med njihovo odurno, lomastečo, brenčečo, somračno podobo in njihovo zavzeto, globoko, "od večnosti okuženo" (bi rekel Juan Ramon Jimenez) vase zaverovanostjo. Nobena teh plati ni ne rožnata ne raševinasto črna, čeravno se filmu nesrečno zgodi, da se tu in tam povleče na eno ali drugo stran. Kakor da zaradi jasnosti - ki je ob takih idejno močnih, prepredajočih zasnovah ne potrebuje. Sergi Lopez je skrajno zanimiv v svoji vlogi manipulatorja z življenjem, sodnika, ki odreja grobost, očeta, ki želi samo dobiti sina, da bo ta naprej nosil očetovo slo po jezi, domišljavosti in sovraštvu minljivosti - in naenkrat vso žalost, izprijenost in brezup. Nekaj zapletov in dogodkov je prav dih jemajočih, a na tak predvidljivo siten način, da se človeku že malo prej dozdeva, da je "tu pač moral biti vozel, da se vrv ne bi kar ležerno naprej vila". Približno tako. Računalniško izrisani, odraslim nevidni (kajpak!) svet je zavidljivo mično zlit s poznano človeško resničnostjo, a kot da mu manjka nekaj več tihe grozljivosti, ki se ne more tako čisto izraziti v podobi, ker strah z imenom in sliko že izgubi vso slast drevenenja in mrtvičenja udov. Zaključek je pač že od začetka bolj ali manj znan in obrati so že pričakovani v svoji nepričakovanosti - torej, Guillermo, nismo tako zabiti, smo pa željni videti več. Mogoče že v Hobitu, pa brez zasoljenih pripomb, tudi Tolkien ima kakšne prave zlate žile, ne le prežvečenih (kar ni njegova krivda) hemoroidov.