Ker ne pišem za Delo, si lahko privoščim manjše jadranje na Galapagos. Z drugimi besedami - zakaj so liki v takšnih filmih vedno tako lepi? Vsi, tudi tisti, ki morda realno ne izgledajo tako ali - še bolje - ki tudi v filmu ne bi rabili izgledati tako, milo rečeno, neproblematično. Seveda s tem zgodba ravno prav otopi oziroma tudi vojna izpade kot pustovanje za odrasle, a vseeno se ta zgodba ponavlja že nekoliko predolgo, pa nisem tiste baže gledalec, ki bi imel zelo dolgo primerjalno vrsto. Torej - kaj narediti z nekonfliktnostjo filma? Bi film moral prevzeti aktualno noto, vsaj nekje v stališču - ali pa je, posebno tak film kot je pričujoči, dober ravno zato, ker se ga nič posebej ne dotika?
Nekaj nadrealnih elementov se v filmu izjemno dobro obnese, večinoma sicer hodi po robu odvečnosti, ker vse potrebno dovolj nakazuje že sama situacija in se z efektom hitro in zanesljivo razvodeni moč trenutka. Najbolj nazorno pri transformaciji obraza zadnje Njegove bejbe, ki se ob zgodovinskem kavsu v germanskem slogu spremeni v firerjev portret. Četudi le za sekundo. Ostali, ki jih nočem omenjati, so dobro dozirani in včasih sami po sebi naredijo sceno, ki prihaja ali je že odšla, smiselno, kar je njihova največja odlika.
Povezava malega človeka in njegove čisto posebne velikosti, ki ni mussolinijevska, niti ni v njem kakšen pobožni cestninar iz Biblije, je vredna vse pozornosti. Zlasti spočetka je samo odvijanje dogodkov v prid osrednjemu protagonistu vir neslutenega navdiha in je prava mala zakladnica minimalistične obrazne mimike, ki govori zase kot v tistih kadrih, ki so nemara bolj značilni za italijanski film iz spektra Viscontija - predvsem pa Pasolinija. Ampak, znova, kar so za obrazno mimiko hvaležno naredili črnobeli trakovi, to pod veliko večji vprašaj postavlja barvni, domišljeni zgodbopis, jasen in razumen prav v tem, drugem "mednarodnem" celovečercu Jirija Menzla.
Aja, vse pohvale - z moškega daljnogleda opaženo - za do potankosti izpeljan izbor glavnih ženskih likov, ki izgledajo, kot da se jih igralstvo v njegovem najslabšem smislu (razen zadnje, "Nemke", a tam imajo prednost druge reči) sploh ni dotaknilo. Ravno zato se skoznje na šarmanten način zapolnjuje nekaj dolgočasnosti prearistokratsko zastavljenega scenarija. Režiser bo že vedel, kaj mislim.
