Klavirski solo te etiopske (!) skladateljice in pianistke (vse kompozicije in izvedbe na tlačenki so njene) izzveni kot nekaj med Golden Gate Quartet gosplom, filmsko glasbo iz moderne Nemčije, velikimi jazzovskimi pianisti njegove zlate dobe, najbolj morda res vzporedno z zvočnim profilom Counta Basieja. Njena biografija je že sama po sebi nekaj bizarnega, ampak po eni strani nič bolj, kot je nenavadna npr. biografija Williama Shakespearja, torej navzven nič posebnega, če ne bi njeno (in njegovo) delo odsevalo nekaj takega, kar postavlja vse podatke pod vprašaj ali pa vsaj pod debelo kap želje, da bi bilo moč več izvedeti.
Kako se sliši intenzivni bluzovski pritisk pedala, intenzivni podaljšani zanos na točno določenih tonih, ki pa izzvenijo kot naključno odbrana spontanost, ko se njeno uho pozorno sporazumeva s prsti. Čuti se pridih ženske glasbe, not, ki imajo ponekod tudi dolge falose, prav zategnjeno odločne poskoke, ki jim potem sledi nekakšno džezovsko orniranje, ki abstraktno posnema naravni zvok stvari, strune vesolja, ki se je končalo nekje kmalu po zadnji svetovni vojni. Občutek, kot bi na Voyagerju poslali golem izpovednosti človeške glasbe za preizkus nezemljanov, ki bodo dobili stvar v roke, ko bo doba nezanesljivih, minljivih zvočnih medijev že daljna paleontologija, kot stegnenice triceratopov. Ampak, kot je klavir moško godalo, je obenem žensko tolkalo, kar se strašansko neodtujljivo uteleša v zaporedju kratkih, hitrih, odrezavih, daljnih, potujočih in iščočih signalov, znamenj, ki jih pušča njen klavir. Klavir kot eno najbolj eklektičnih izrazil človeškega slušnega duha, kar v svoji srži skriva morda ponesrečeno krščanske namene in nazive komadov (jasno, ženska je bila dolgo vpeta v etiopsko ortodoksno krščanstvo), pa to enoznačnost monoteizma tako pokosijo in pokopljejo, da ga ni videti drugje kot v črnih črkah. Emocionalen CD, emocionalen zapis. Naj bo to opravičilo.
