Poenostaviti, a napraviti nekaj tujega za svoje, mogoče je to opis za glasbo, ki so jo predelali in izumili (to se ne izključuje) člani bande Donalda Kachambe. Gerhard Kubik, avstrijski etnomuzikolog z jasno usmerjenim kompasom via črna celina, pa je zadovoljno povečal svojo zbirko in primaknil nekaj svojega klarineta ter vokala na na njihovem poznejšem, tudi domala nepoznanem ploščku Concert Kwela.
Na tem, otroško oranžno-črno opremljenem albumu si človek lahko privošči zasoplo, potno premikanje telesa v lahkem, mladotelesnem krilcu. Kar slekel bi se in pustil, da se vsak od žepkov, ki jih za domišljijo šiva teh veliko drobnih pesmi, polni dalje, v toku.
Še zdaj se spomnim nastopa prirejene zasedbe, brez pokojnega Donalda, pred nekaj leti v Križankah. Uborna, neosvetljena predskupina predskupin. On v mladih letih obetajoči kuhar novega, nenasičenega zvoka.
In nimam več, tu nimam več. Če se vam posreči, da to kje najdete, zagrabite, nikoli ne bo škoda denarja (bolj porabljenega časa), če ne, pošljite mi pismo, pa vam kar direktno zapolnim kaslc.
