[predstava/performance] Jacques Brel/ Branko Završan - Senca tvojega psa (Slovensko mladinsko gledališče)

Branko Završan ima na začetku te predstave enega tistih ksihtov, za katerega misliš, ta bo zagotovo kaj moraliziral, morebiti razčustvoval svojo bit ravno takrat, ko bi si zaželel od njega sočnega vica, ter se delal norca, ko zato ne bo primeren čas. Je bil takšen tudi Jacques Brel, ko je s svojimi šansoni in  končno - nekakšno popularnostjo sejal razkol med srca Francozov? Zagotovo, prav zagotovo je podobnosti veliko. Branko ujame nekega čudnega duha, mogoče se zdi na trenutke celo povzet iz dednega nabora Andyja Kaufmana, človeka, mnogo mlajšega od Brela in starejšega od Branka, pa vseeno. Nekaj nedoločnega je, neko zabavljaštvo, ki ni nikoli hotelo izpasti smešno, pa vseeno grči iz pevčevega/igralčevega grla, ki ga spremljajo trije dobro ugódeni muzikantje, vseeno buči iz goltanca "Voha se pir!" Potem pa zamolklo utone: "Pa saj ne boš kar šla." Prevodi so vsekakor odlično prestavljeni v naše jezikovno okolje, mestoma aktualizirani, mestoma seveda tudi nezvedljivi na nekaj, kar bi lahko toliko pomenilo kot lahko pomeni izvirnik, vendar se lahko morda kosajo z največjimi prevajalskimi dosežki slovenskega libretističnega prevajalstva, prav zares. Ker se čuti njihov dih in sopih tudi v tem našem čudno vsestranskem podalpskem jeziku, francoščina je le na nekaterih mestih uvedena, spretno in redkokdaj, da se tekoča snov prevoda še bolje zasidra v ušesne kanale. Branko Završan skupaj z glasbeniki, med katerimi velja morda posebej izpostaviti Krunoslava Levačića na bobnih, pa seveda tudi Rakovca in Goloba na brenkagodalih, prehaja iz atmosfere v atmosfero, vmes tudi kdaj, predvsem v intermezzo govorjenih odlomkih, v neudobne direktne moralike, mestoma neposrečene, ki pa se s svojo zarezo in navidezno bizarnostjo vedno bolj povezujejo v celoto, bolj kot se stopnjuje tempo predstave. S koncem pride neke sorte prvi klimaks, drobni, tisti pravi pa se zgodi šele po predstavi, ko uspeš premleti vso konstrukcijo in ji nadeti neke sorte oznako. Ker se je v vsem tem izjemnem opusu obeh, Brela in Završana, sinhrono, težko zares znajti, preden si zares sam s sabo in s tistim, kar bi mogoče direktno povedal samo Francois Villon v poeziji, William Hogarth s slikarijami in - slovenski Brel v svojem jeziku. Čuden miks, polnokrven fiks, tole. So posneli tudi CD, ki še čaka na obravnavo.