Čeprav Mickey Rourke verjetno tako dobro izstopa iz tega filma zato, ker je v glavni vlogi in ker je tako zelo svojski v svojih akcijah in drobnih duhovitostih, da ga je težko ločiti od njegovega filmskega lika, Robina Ramzinskega t.p.k. Randyja "The Ram" Robinsona. Samo poglejte, kako podpisuje avtograme v napol zapuščenih telovadnicah, kot bi bili sredi kakšnih opustelih gledaliških stavb v Detroitu, nabolj revnem ameriških velemest. Pa nismo. Gibljemo se nekje med predmestjem in primestjem in predodraslostjo (stari Nintendo NES, na katerem "Ram" igra samega sebe je spektakularen neohumor) in zaostalimi nalogami, ki naj bi se nekdo v zrelih letih že spopadel z njimi, stari rokoborec pa jih je preskočil in podaljšal kariero na zaupne debate s slačipuncami in naključne sekse s hčerami njegovih oboževalcev ali celo njihovimi sestrami, saj je vseeno. Malo preveč klasična in že videna je vloga naslednja: od vseh prsi pričujočih najbolj izpostavljena, slačipunca, ki jo igra Marisa Tomei, tudi nominiranka za Oskarja. Hčerka, Ayatollah, vsi nekako zbledijo v spominu, samo Mickeyjeva vrnitev, ki se dejansko čuti mnogo bolj od vrnitve in potona svetlolasega wrestlerja, njegovega filmskega lika, samo ta vrnitev t.i. verjetnega igralca, ki ni ne prelep ne pregrd in je v nekem obskurnem smislu ravno zaradi te enigme privlačen. Enigma, ki realno ne obstaja, zakajti o njegovem življenju je znanega več kot o življenju npr. takisto intrigantnih Johnnyja Deppa ali letošnjega Oscar(TM) lavreata Seana Penna.
Si pa film predvsem zaradi nekaterih prizorov Rama s hčerko, prizorov, ko dela v veleblagovnici za hladilnimi izložbami in nenazadnje določenih izsečkov iz borilnih morbidnosti, pa še marsikakšnega zasluži ogled vseh, ki jih vsaj enkrat na leto zagrabi močna nostalgija za nečim, še najbolje nedoumljivim. V bistvu so vsi filmi Darren Aronofskega takšni, da se človek vsaj delno spet počuti kot nek pamž z željami, ki ga presegajo - in da v hrepenenju dejansko ne vidiš težave.
No comments:
Post a Comment