[film/movie] Tomas Alfredson - Låt den rätte komma in

Ravno, ko misliš, da ne bo več zasuka, se pojavi ostro nabrušeni modrostni zob in se njegov odblesk zašili v nočni sneg. Nadaljevanje sledi.

Nadaljevanje je dospelo. Nikdar v življenju še nisem gledal filma, ki bi imel vampirsko tematiko in ta nek neotipljiv skandinavsko-mladinski (pomnite, tovariši, tiste filme iz devetdesetih v mladinskem programu RTV Slovenija?), skorajda didaktični pridih. No, didaktike menda tukaj res ni, morda kje v kaki tehnološki filmofilski razpravi, drugače ne. Film je namreč zelo jasen v izboru tematike, malo manj jasen v svojih zaključkih, ampak to nam je načeloma všeč, ne.

Glavna junaka sta namreč otroka - in od tod ta sentimentalna zmedenost. Otroka v zelo rosnih letih "pomladnega prebujenja", če naj zlorabim Wedekinda. Njuna spolna narava je še tam nekje pri nedolžnem dotiku, poetiki naivnih odločitev, ki so ravno zato vsega občudovanja vredne, a vseeno je na nekaterih mestih kopica stranskih zgodb (predmestna premočrtnost vsakdanjika, alkoholizem, otroško nasilje, ločeno starševstvo, celo v osnovi mikavna skrivnostnost skrbnika male "vampirele") premalo razvitih, da bi nas dovolj speljale s pričakovanja naslednjega koraka. Korake namreč željno pričakujemo, in sicer v nenavadni zvezi, ki jo tako dobro uspejo zbanalizirati in na raven človešk

ega ponižati serije v maniri "True Blood" na HBO - v zvezi človeka in njegovega posmrtnega genija, ki se tokrat izkaže za dvolično, presenetljivega zaupanja vredno mlado punco (ki v svojih vampirskih urbarijih seveda šteje že ogromno gmoto let). Tudi njej je nova ta želja po človeku, ki ni strast krvnega koktejla in ni namenska izraba "dnevohodca", ampak ...

Eden od mogočih odgovorov na sobivanje človeka in vampirja je povzet v bivših, propadlih Kopenhagenskih dogovorih. Drugi, bistveno bolj blagodejen, okoli abstraktnega ovinka bistveno bolj srhljiv in bolj čustveno razgiban (kako bi to gledal kot nekdo, ki je istih let kot oba naslovna "junaka"?) odgovor je skrit na nekaterih sijočih mestih pričujočega filma. V poplavi novodobnih izklesanotelesnih, orgiastičnih posploševanj (na vampirske teme, da, sem občutljiv :)) je ta film pravi žajbelj. No, samo da ni česen, bi rekel, čeprav je česen od hudirja dober antibiotik ...

[film/movie] John Huston - Asphalt Jungle (1950)

V toku snemanja je nekdo opazil, da za Normo Jane morda njeno ime ni najboljša popotnica do uresničitve ameriškega sna. Zato je spremenila podobo nepomembnega dokumenta pred očmi javnosti in postala tisto, po čemer je poznana še danes, z diamanti in JFK-jem in vetrom pod krilom vred - Marilyn Monroe. Po drugi strani pa prav tako drži, da v svojevrstnem filmskem mejniku, filmu Asfaltna džungla Johna Hustona iz leta 1950, otročje ljubka svetlolaska ne igra nobene vidnejše vloge in tudi s tistimi kritiki, ki pravijo, da je že tukaj razviden njen potencial, se ne morem prav dobro strinjati. Resda je njena podoba na platnu blagodejna, celo diskretno erotična, nemara rahlo ugankarska, a so gibljive slike usrediščene na skromnejšo mimiko igre pred kamero in ne na t.i. "filmani teater", kar je ena glavnih razvojnih in siceršnjih odlik Hustonovega opusa nasploh. Brez grobosti do Marilyn torej, pričujočega filma vsekakor ne kvari.

Zgledno emblematično film-noir prezenco nam nudita Sterling Hayden in Louis Calhern. S ponotranjeno mrakobnostjo sleherni od njiju ravna na sebi lasten, minimalističen dotik.

Hayden igra navidez brezčutnega pretepača, človeka pač, ki na ženske ne trza, zato pa one često trzajo nanj. Venomer brez ficka, abonent konjskih stavnic, pohajkuje naokoli z nostalgičnim pelin-nasmeškom ali pa kar s trdim zidovjem obraznih mišic, zazrtim v spomin na ljubega tekaškega konja iz mladih dni. Zastran nostalgije samo to: je vseprisotna, a se udejstvuje približno na način, na kakršnega poleg obcestne svetilke živijo drobne sence nočnih živali - torej: obstaja, a ni da bi se s tem posebej ukvarjal, dokler prst režiserja ne zaukaže tako.

Louis Calhern, druga plat medalje, je premožen snob, ki se peča z izmečki izključno zaradi posla in s policisti izključno zaradi podkupovanja ter leporečenja, z ženskami zaradi ljubkovanja - morajo biti seveda veliko mlajše in navezane na tovrstne plišaste dedke s cigarami in zlatnino - potem je tu še nekakšna bolna žena, ki ga v redkih izustih preteklosti spomni na utečeno pomeščanjeno moralo, glavna pozornost pa gre umazanemu poslu, ki se nakazuje kot lahek, hiter denar, skratka, popolna dvojnost morale na poti k samouresničitvi. Še bolj tradicionalen karakter torej, ki mu Calhern doda ščepec izmuzljive pretkanosti - to navidez betonsko prevejanost pa nato uspešno obleče čez primarno negotovost ter pomanjkanje samozavesti dedca, ki vihti pesti in malo govori.

Jean Hagen v vlogi morda edine prave ženske protagonistke obstaja v nujni navezavi z glavnim mikastežem, Dixom Henleyjem (ikonični Sterling Hayden, pa če bi tudi bil Alan Ladd ali še kdo z nizkimi polglasnimi stavki ... ), obstaja kakor brez vsake čustvene diplomacije navezana negovalka, nobenih razlogov ne spoznamo, razen onega površnega, da sta se spoznala v neki kockarski beznici, kjer je ona dobivala, on pa izgubljal. Ženska, ki ne uraduje z voljo usodnega pomežika Veronice Lake, niti ne poseduje poskočnih, neskončnih, odmerjeno golih stegen Rite Hayworth, pa vendar ženska, ki je svetloba ugaslega kadra in poosebljeno zaupanje, skozi katerega nam lahko spregovori Dix, glavni vezni lik, čeravno morda ne glavni nosilec dejanja.

V pozneje mnogokrat posnemani (Topkapi Julesa Dassina je že en tak primer, dobrih deset let kasneje) celuloidni logiki zločina, vštric z načrtovanjem, hladnim in židanovoljnim veleumom kriminalnega dejanja (ki premore nemški priimek in naglas, leta 1950 kakopak) ter ostalimi, zvesto uslužnimi in nedosegljivo spretnimi, a človeškimi liki se zdi zgodba sicer, gledano od tu in zdaj, črnobela, ampak navzlic tej premišljeni strukturi ostaja filmu nekaj tistega, kar ni stvar moderne filmske tehnike ali igre. Ostaja mu dialog brez napihnjene nervoze, ostaja mu obraz in za njim ideja osebnosti, ostaja mu navsezadnje antispektakel v žanru, ki časti barvitost chiaroscura in zahodni zen izraza. Teh stvari ne bi mogle izboljšati boljše igralske šole, tehnično bolj dovršene kamere ali specialni učinki (tudi glasbe, na primer, je v filmu izredno malo, značilno za film-noir, ki se spopada s tišino in izolacijo oseb), ker so same na sebi pojem za neodvisno filozofijo sedme umetnosti.

[koncert/concert; predstava/performance] Kaja Draksler, Acropolis, Sanem Kalfa; Matjaž Farič, Milko Lazar, Srh

Oboje markantna dogodka teh zadnjih dni. Želim si, da bi premogel bolj uglednih ur, da bi lahko zaobjel oba v sovisno gmoto, v kateri bi se zrcalil bežeč spomin na umetnost trenutka. Obe stvari sta namreč bili, kljub tu prisotnega opazovalca utrujenosti, v svojem najlepšem stvar nenadnega prebliska ideje.

Kaja Draksler je mlada slovenska jazz (bog nas varuj predalov in regalov) pianistka, ki se očitno - in očigledno vzajemno - dobro znajde s svojimi sobrati bardi, Kristijanom Kranjčanom na bobnih (impresivni pretrgano ritmični uvod s Siberian Bear Take 1), Goranom Krmacem na tubi (opazno burkaško upravljanje z omenjenim glasbilom) in Georgem Dumitriujem na kitari (zenovska prezenca skandinavskega Terje Rypdal zvoka s čisto avtorskimi dodatki, ki zvenijo zgolj iz kitare in se spretno zadržijo v introvertirani drži igralca). Ko je govora spet o ženskah, nova plošča Acropolis Quarteta, kot se dosedaj našteti muzikantje zadružno oklicujejo, ne bi mogla biti to, kar je (predvsem v živo) brez milo-spogledljivo-skrivnostno-zgoščene turške pevke, prav tako mlade Sanem Kalfa, po rodu iz Trabzona ob Črnem morju (in to ni podatek za odmet). Ob njenih zaokrenjenih pogledih in Kajinih smehljajih se energija ansambla gradi na poseben način, kar pripomore, da se lahko koncert spremlja z nekaj jedrnih odrskih prezenc. Mogoče je na moški strani edini ustrezni protipol (v glasbenem smislu seveda vsi, da ne bo pomote) odrski izraznosti ženskega dua prav Kranjčan, ko diskretno izvablja svojo odmerjeno poskočnost iz zvoka baterije. Ocena koncerta je prav gotovo ena najboljših v zadnjem času, predvsem po dokaj neuigrani in zadržani malijski godbi (drugače izvrstni Afel Bocoum) ob samem koncu oktobra, je pa zavoljo prezaposlenosti pisuna skopa in nedovršena kot že mnogokrat. V bistvu je le srčno vabilo, da si koncert Acropolis Quarteta s Sanem Kalfa ogledate in obušesite tudi sami. Glavno, kar je treba zašpiliti na koncu te miniaturne klobasice tekstovne, je, da so glede na svojo mladost ti glasbeniki uprizorili pravzaprav kar neverjeten jazzovski koncert. Klub CD se raduje.

Srh, koreografija Matjaž Farič, glasba Milko Lazar, plešejo Rosana, Manca, Ana, Mateja in Kaja. Mislim, nekaj poudarkov te plesne predstave je tako prismuknjenih in tako bistro izumiteljskih (no, tega spričo svoje neizkušenosti ne morem zatrdno reči), da človeka kar prešine dodatna bencinska infuzija za ... kar koli pač želi početi v naslednjih urah, dneh. Glasba Milka Lazarja, ki kot vodja tolkalnega sestava v ozadju odra Linhartove dvorane tudi v živo sodeluje in korespondira s tvarino, je mestoma morda Glassovska, mestoma poskočna po Šostakovičevo, mestoma zategla kot kakšen Ligeti, ampak se vseskozi prevejano dobro izmika vsem tovrstnim določnicam, čeprav bi jim lahko v isti sapi mirne volje podlegla. Maestro deluje kot zanesljiva odrska instanca iz ozadja, na neviden način kot nekakšen steber usredišča dogajanje. Plesalke dodobra izpovejo svoje plesne korpuse, vsaka seveda v svojem gibalnem idiolektu, spet sem bil (to si lahko privoščim) nadvse zavzeto občudujoče razpoložen do živalske natančnosti Kaje, potem zmeden nad silno urnostjo Rosane, nad njenim domala pajkovskim zviranjem, ki pride najbolje do izraza (pravzaprav) v skoraj statičnih scenah (ki jih ni veliko) ... Potem je tu anatomsko čudo, proporcionalna vitruvijskost svetlolaske (ne vem, katera je katera po imenu, naj mi Jupiter oprosti), posebno šokantna v pojavnosti golega hrbta, in prikupna, a ostra razpršenost temnolaske (in njen neprestani vzgib, izhajajoč iz gibanja lasne kite) - ter seveda posebna meditativna karizma ognjeglave Mateje. Nekateri deli predolgi, posebno od pojava lutk dalje, deli z lutkami morda še premalo natančni in obenem preveč neposredno povedni, a vendar je celota ubrala zanimivo in intrigantno, pikantno trajektorijo do gledalca. Za globljo analizo mi bo tudi na tej strani tokratnega zapisa namerno zmanjkalo časa, ampak tudi ta predstava, čeravno ne tako zelo zgoščena ali celo iz enega zamaha kot zgoraj opisani koncert, si zasluži pretanjene pozornosti - in njen koreograf velikega hvala.

[zgoščenka/CD] Waaberi - New Dawn

Dobro, dobro, če bi človek, oziraje se na naslove teh RealWorld ploščic, ovrgel vsak ščep upanja in odpustil dobre obete od sebe, potem bi v življenju poslušal kaj malo glasbe, videl kaj malo filmov in nasploh zelo profesionalno počel absolutni nič. O tem, ali bi bilo to morda tudi dobro, ne bomo razpravljali ne tukaj ne zdaj.

Waaberi je zasedba z bazo v Somaliji, piratsko in vojaško razjedeni državi na srednjevzhodnem kaveljcu afriške celine. Ne vem natanko, ali ne prihajajo celo iz bolj stabilnega in mednarodno nepriznanega dela Somalije, t.i. Somalilanda, o katerem dosti piše tudi v predzadnji številki revije National Geographic. But that's beside the point.

Zvok, ki ga proizvedejo njihovi bobni, je daleč od vsake ploskosti, še dlje od ritmične neizvirnosti. Seveda govorimo v okvirjih domače, vzhodnoafriške godbe, ki se včasih domala nerazpoznavno porazgubi za veliko zastavo zahodnoafriške glasbene scene, predvsem Malija in Senegala, da ne govorimo še o Nigeriji, Beninu in drugih. Udarna, a ne tehnoidna linija v teh t.i. ljubezenskih pesmih doda prav poseben spolnostni mom

ent, in to že melodiji sami, kaj šele interpretaciji. Vokal se sprehaja med raskavo zapeljivostjo malo zahodnejše zairske rumbe in čisto popovsko, a vendarle malo raskavo višino kakšnega Salifa Keite. V dokaj obskurnem, čeravno na londonskem WOMAD-u ustvarjenem ozračju tečejo pesmi v živo, s komornimi aplavzi pospremljene v izteke in zalete. In prvič po dolgem času se nemara zdi, da je to intimen afriški plošček, ki ne tolče, vzburja in naelektri. Zakaj? Zaradi samega ljubega nagona? Verjetno prav to.

[predstava/performance] Ryuzo Fukuhara & Seijiro Murayama; Menza pri koritu, avgust 09

Kakor da je plesalec tisti, ki se mora še sekundo pred začetkom svojega dela pogovarjati s publiko, ker gre zatem na potovanje, kamor nihče navzoč ne bi zmogel niti znal iti in mora priti spet srečno nazaj. Za oboje potrebuje tistega, ki ne zmore - gledalca. In da mu glasbenik sledi, vtem ko sam ustvarja nek ritem izven navadnega zvoka glasbil, činelo stran od činele, metlico stran od metlice, palico stran od vojaškega poka opne. V nekem trenutku nato opaziš, da se plesalčeve roke ne skladajo več z nam tako poznano enciklopedijo njegovega obraza. Od tam naprej občasno padeš ven, drugače pa se pustiš potegniti zraven kot neslišni opazovalec na tisto prej omenjeno pot. Če si prehlajen, greš kašljat ven in ne motiš zraka. A četudi, to poti ne bo spremenilo, niti zaokrožilo ne. Zavije do kroga jo lahko samo plesalec in njegov glasbenik.

Tako nekako se počutim po njunem nocojšnjem performansu, tako da je tokratna kritika pravzaprav Narcisov odsev v vodi, literarno. Aja, levo (zgoraj) je Ryuzo, desno (spodaj) Seijiro, pač naključne fotke s spleta.

[koncerta/concerts] Ferus Mustafov, Trnfest 09; Rolf Lislevand in Thor-Harald Johnsen, Radovljica 09

Ferus je imel svoj repertoar na ponedeljkovem Trnfest večeru takorekoč že vnaprej improvizacijsko izdelan, kot vsak moder ciganski umetnik, samo da sem prvi del njegovega koncerta, žal (ali?), zamudil in sem pregrešno izpustil vsakršno ogrevanje pred končnim disko-džumbusom. Seveda, "Ferus King" ali "Ferus kralj" je toliko izkušen, da se vmes, ko komadi preletavajo od svojih hitrih marš salv do ubijalskih otožnosti za ob petih zjutraj, poigrava tako s svojimi lastnimi muzikantskimi sposobnostmi kot tudi s spodbujanjem članov svojega tokratnega ansambla, naj se izkažejo in pokažejo. Tega seveda Orkestru Džambo Aguševi iz Strumice ni bilo treba dvakrat reči. Mojstri trobilci se lahko namreč že dlje časa pohvalijo z eno najbolj prodornih mladih zasedb, kar se tiče "trubaške" glasbe. Seveda, mnogi stanovalci Trnovega so bili kar židane volje, ko se je tik po deseti uri končala predirna "balkanijada", zagotovo pa bi nekaterim prijalo poslušati še dlje - predvsem pa bi nam (upam, da nas je obilo) zelo ustrezala nekako takšna ureditev prizoriščnega reliefa, kot jo premorejo ljubljanske Križanke, torej, da bi bila sprednja platforma prostor za zaukazani plesni momentum. Tako!

Ker "gypsy brass band" glasba ni za ušesa in oči niti malo tistega miru, kot so zanju razni poletni DJ mojstri, ko včasih bolj in včasih manj prizadeto spuščajo mikse s svojih prstkov - Ferus Mustafov ima, tako kot vse romske legende z njegovega konca (Šaban R.I.P.), prirojen čut za križarjenje po okusih publike. Znotraj svojega, jasno. Od spregledane ljubezni do udrihanja vojne in spet nazaj, klasika, nič novega, nič zategnjenega. Morda bi lahko najbolj kot pomanjkljivost izpostavil ozvočenje, ki je pustilo preveč prebijanja nekaterim srednjim in visokim tonom trobil (inu pihal) - pa sem stal še sorazmerno v zadnjem delu publike, tik za mešalno mizo. Na koncu si je bilo moč osušiti denarnico za borne solde in z njim kupiti dvojni paket - zgoščenko z zbirko hitov in DVD s posnetkom nekega malo bolj obskurnega koncerta z zasedbo "Ogneni momćinja". Pa seveda tudi kaj od "Aguševijev". Naslovnica Ferusove kompilacije leži pod pričujočim tekstom.

Še samemu sebi se čudim, kako sem lahko v isti članek uvrstil dve v značaju zvoka tako narazen postavljeni glasbeni entiteti, kot sta Ferus Mustafov in Rolf Lislevand. Ampak koncerta sem poslušal v roku dveh zaporednih dni, zato se bodo morda medsebojno oplajale tudi kakšne zvočne emocije, in tako naj bo zaenkrat dosti razlage.

Rolf Lislevand, visok in postaven, za Norvežana nenavadno zagorel (živi v Veroni, že veliko let) raziskovalec srednjeveške in renesančne glasbe, je na Festivalu stare glasbe Radovljica nastopil prvič pred natanko dvema letoma - resda takrat nisem pisal o njegovem koncertu, morda tudi zato ne, ker ni bil tako intimno prodoren kot tokratni. Sem pa pisal o njegovi zadnji plošči, Nuove Musiche, italijanski avantgardni glasbi 16. in 17. stoletja. Taisti album je ostal v programskem listu zapisan kot Rolfova zadnja uradna studijska stvaritev tudi včeraj - a mi je priljudni gospod po dogodku zagotovil, da septembra prihaja na plano njegov novi studijski album pri znani založbi ECM (kjer je izšel tudi trenutno aktualni). Na njem naj bi se nahajalo precej skladb s tokratnega koncerta, katerim pa so se na izvedensko vešč način dopletle tudi note in improvizacije na skladbe s starega repertoarja, slišanega v nekoliko večji zasedbeni moči že pred dvema letoma.

H koncertu samemu - na odru grajske sobane, prikladno pridušenim z nevpadljivo preprogo, se je že spočetka bohotilo sedem nenavadno estetskih instrumentov iz obdobja nekje med 15. in 18. stoletjem, zvečine so bile to italijanske baročne kitare, renesančne lutnje, med drugim velika basovska teorba in manjša vihuela da mano (Španija), vsa glasbila že v negibnem spoznavanju in aklimatizaciji. Njihove strune so, kot je Lislevand vmes večkrat poudaril, narejene iz živalskih prebavil, pač občutljivega organskega tkiva, in se na svoj način odzivajo na razmere v prostoru, najbolj seveda na temperaturo in vlago. In zato se igrajo samo z blazinicami prstov, na neš veliko zadovoljstvo.

Thor-Harald Johnsen je Rolfov učenec in njuna posebna interakcija je opazna že od prvih vzajemnih not, pozneje se še silneje razraste (in razsrdi!) pri španskih kanonih (in kanónih!), najlepše pa se demonstrira, kadar eden od njiju igra in drugi čaka ali pravkar diskretno uglašuje glasbilo, prvi pa ga pozorno spremlja na njemu lasten način. Rolf s povešeno čeljustjo in Thor-Harald z uglajenim meniškim zasukom vratu. Tolikšno predanost soigralcu je bilo doslej na takšnih koncertih redko zaslediti, čeprav dvojina že sama po sebi narekuje neko nejasno mečevanje moči in posluha. Če spet primerjam koncert z onim izpred dveh let, so tokrat lutnje zvenele bolj ubrano (tudi zato, ker se v tej komornosti vsakršna razhajanja v intonaciji takoj razkrinkajo) in bolj premišljeno polnile prostor z zvokom. Kar pa se tiče obeh glasbenikov... Na pravih mestih sta spustila pogled z not in jim dala prosto pot, dasiravno nista posegala po enostavnih kompozicijah. Kar se je začelo kot popularno ubiranje durovskih izletov izven

partiture, se je končalo s čustveno, na nož odmerjeno interpretacijo starih skladateljev (drznem si reči, da se je bolje obneslo pri Italijanih), ki se je obenem vedno bolj držala zvoka svojega časa in sočasno zahajala v kolektivni spomin poznejših generacij ustvarjalcev. Vsekakor za včerajšnji dosežek, ko se je obema akterjema na koncu tudi (čeprav vseskozi po skandinavsko rahlo) na obrazu poznalo, koliko jima je uspelo - in koliko ne, ni dovolj beseda, treba bo spet poseči po cedejki Nuove Musiche (z Ariano Savall, da dobi tvarina še zadnji lesk, človeški glas), zagotovo pa tudi, o tem zaenkrat ni dvoma, po novem Rolfovem albumu, ki ga pričakujemo jeseni.

[film/movie] Stanley Kubrick - Clockwork Orange

Ne preveč pretresen, že drugič, ostajam (zakaj?) ravnodušen do vsebine tega filma. V bistvu se ob njem in njegovih konstituvnih delih bolj izprašujem, ali je vse v redu z mano in ali bom zjutraj še znal odkleniti vhodna vrata. To je eno najpomembnejših vprašanj v hiši brez oken in zračnikov. Tako nekako izgledajo tudi prostori tega filma, kot da jim je nekdo vzel možnost pobega, čeprav se naravnost po rokokojsko ribjeoki kadri kopajo v zenitni svetlobi in kamasutro vabeči barvni eksploziji sedemdesetih. Seveda, zgodba mora ostati tovrstni šok, kot ga je hotel Burgess, kot ga je zapazil Stanley in kot bi moralo učinkovati. Z bližnjiki so moja čustva oddaljena od globokih čustev ter hkrati oddaljena od temelja risanke, torej dejstva: saj se mikastijo kaskaderji, posilstva so plod diagonalnih kamer, kri izcedek iz kanistra slabega okusa. Scena z ministri bi se morda lahko primerjala s von Trierjevo Plesalko v temi, ampak ni tu linija srobota - gre za nekaj popol

noma drugega kot za poosebljene martre ali poučne stigme. V moji glavi se zdi, kot da gre za namigovanj in predpostavljanj skoraj dokončno osvobojeno resničnost. Je to bolj vizionarski film kot se zdi? Mogoče ravno skozi občutek, da ni nič posebnega in da nezdravim možganom ne bo predstavljal nič drugega kot tu in tam kak hipen nasmešek in igralsko analizo. Mogoče je narobe analizirati Pomarančo in njen svet, njene tolchike in horrorshowe. Spet pa je Pomarančo nemogoče brati daleč, daleč do apatije, če ni neka bazična vznesenost in razdraženost nad nekdaj največjim svetovnim imperijem, Britanijo, vrojena v gledalca od prej. Angleškost seveda samo kot hvaležen povod. Analiza grimase človeka, ki se pax et bonum urejenosti navkljub ne zadovolji s sabo in umre? Ja, tudi to.

Predvsem pa je zadaj gibljiva slika, ki postane neosebna, zdistancirana didaktična skica. Na kateri se je mogoče učiti malenkosti. Tako nekako zmedena je moja ocena tega filma.

[film/movie] De fem benspaend - Jorgen Leth, Lars von Trier

Analiza. Samega sebe in tistega, od katerega te loči miza. Da lahko živiš s sabo, se moraš izvzeti iz neke skupine, določene opoldne ali opolnoči, saj je vseeno. Samo da je na mizi močan alkohol in da se za očali delajo podporni podočnjaki. Na koncu se iz feniksovega jajca izvali usmrajen nič - ali pa nedokončana premisa. V dodatkih za film, če imate srečo, najdete izvorni film, ki služi kot Bastilja tej mini, neopazni, tiho tangentni revoluciji. Mogoče pa je preobrat v možganih dovoljen samo za tiste, ki jih zanima, kaj se gresta dva notranje intenzivna filmarja iz wellfare state-a. Naj bo besedi dovolj kelihov in očem koprenastih žaluzij. Čustva?

[zgoščenka/CD] Kronos Quartet - Floodplain

Da se je nek, resda eksperimentalen, angleški godalni kvartet, odločil poustvariti, predrugačiti, raztolmačiti, na novo roditi glasbo iz porečij največjih rek, z območja, kjer se je začenjala zgodba vseh današnjih svetovnih civilizacij, je preprosto fascinantno. Ampak to šele po tem, ko človek dodobra preposluša tale njihov dober teden star plošček, ki vsebuje vsebinsko in časovno in geografsko tako raznorodna gradiva, da se v ritmične statve in melodične pentlje zapleta bistveno več zvoka, kot ga je pripravljeno pojesti nevajeno uho. Nevajeno v smislu, da hoče slišati cel album od začetka do kraja. Že, že, ampak tukaj je to samo ena, vsekakor ne najpomembnejša plat proizvedenega zvoka. Že kar nekaj dni sem, recimo, zalepljen (dobro, moja šibka točka) na Getme, getme, ki so jo (skladbo) preuredili ino izvedli skupaj z legendarnim Alimom Qasimovom. Potem so tu neke vrste evfratske uspavanke, pa elektro-orgiastične predelave starih arabskih napevov... Kronos Quartet so s s tem ploščkom poslali v orbito še eno hvalnico človeški norosti. Zgodba, ki so jo spisali, skupaj z mnogimi gosti in neo-preroki glasb sveta (in njihovih derivatov), se bere od strani do strani, včasih do črke natančno, kot Bit in čas, kot gib astronavta, kot zvok kronosovske violine. Aja, Terry Riley igra tamburo. Ne povem kje.

[predstava/performance] Čehov x 3 - IV.semester AGRFT UL

Za danes (ali naj nemara rečemo včeraj?) je že preveč nabranega materiala, da bi ga kar nekdo stiskal v neko za silo berljivo obliko. Naj počaka na jutri, ko bo misel že malo bolj zbrana in čista.

Vse pohvale, to že lahko rečem.

[koncert/concert] Alim Qasimov

Sedaj se mi kotalika v misli blatna kepa: kolikokrat sem že izustil, da so ravno ponovna motrenja in prekovanja občutkov kdaj čisto odveč? Kaj odveč, da bi jih vrag pocitral in da bi mu Miha Dolžan vštric silo delal. Vsekakor je ta konec tedna prišlo posebno spoznanje.

Na koncertu Alima Qasimova, to nedeljo, 17. maja, v Dunajski koncertni hiši, se mi je godilo tako abotno vse skupaj, od začetka do spočetka, da sem komaj prenesel svoja pričakovanja. Človek jih pač dobi, ko gre z mikroskopom nad svojo ljubezen. Občutiti enega božanskih glasov človeštva (kot mu kdaj v zanosu pravim) v živo je nedvomno zveličaven povod za popolno polomijo. Kot bi se srečal s spominom, ki ga nisi hotel izgubiti, in ga z vdihom sesuješ v peščena zrnca. Kot so v tistem Fellinijevem filmu o Rimu uničili freske v podzemlju...

Dobro, o koncertu ne bom rekel ničesar, to ostaja trdno kot amalgam. Dogodek je ostal izgubljen, zalepljen za moje zaklopke, da mi razganja krvožilje. Alim Qasimov, Ferghana, dva mladca na tradicionalnih godalih (oz. brenkalih), da niti ne težim z vsemi naslovi in nazivi... Vse je bilo zapečateno, secesijski uglajenosti dvorane in prisotnim, navzven mirnim Avstrijcem navzlic. Glas Alima Qasimova je pač tak, da ne odstopa, ko čas teče svojo premočrtno pot. Natanko uro in pol trajajoča vibracija je zapustila pečat, ki ga lahko da samo nekdo, ki se znotraj sistema bori in ljubi z njim, kot se Alim bije in poljublja z mughamom, tem ne-le-enim-od-mnogih načinov sufijskega petja. Satis.

[izrezek/clip] Play for change - Stand by me

Okej, res da je komad že uveljavljena čustvobudnica in laganosportski poziv k pripevanju, ampak vseeno se mi zdi, da mu tale videoposnetek doda neko novo dimenzijo - ki pa je ne izkoristi do konca.

http://vimeo.com/moogaloop.swf?clip_id=2539741

[film/movie] in/and [predstava/performance] Rekviem strasti, dvakrat

Prvič: Man On Wire. 

O človeku, ki mu majhnost leži v priimku kot droben podnajemniški ščurek, njegova resničnost pa so velike sanje. Prehoditi prepad med dvema stolpoma zdaj bivšega kompleksa WTC dvojčkov. Naredi si leseno maketo, papirnato maketo, prostoročne "blueprinte", pomagače, ki ne govorijo njegovega jezika, prijatelje, ki so najboljši na svetu, a vendar globoko znotraj sebe dvomijo, kot tisti ščurek iz njegovega priimka. Kako lahko človek zmrzuje na strehi sveta, v temi gol išče Tellovo puščico, kako lahko nato kmalu za žico, po kateri je plesal, bogu v veselje in sebi v pozabo, za to žico pretrga tudi svoje ljudi, svoje ljubezni in gre iskat nov smisel v popolno, daljno neznano. Dokumentarec, ki ima v sebi zasuke, spričo katerih bi Agatha Christie zadržala dih in strgala par sveže napisanih poglavij; zasuke, ki bi Davidu Copperfieldu vzeli emocijo in pustili golo tehniko, pa občuduj, če hočeš; zasuke, s katerimi zveni Satiejeva prva Gymnopedie kot vzhajanje hlebca, ki mu rečemo ura in vesoljni čas. Philippe je poezija v gibanju in otroški očaranosti, njegovi pajdaši pa vztrajajo poleg njega pri podvigu, ki bi v scenarijskem "auteur" filmu izpadel kot znižani DVD regije 2. Konec koncev, v tem dokumentarnem podvigu par exellence je najti tako nedopovedljiv prehod v realno, da ga je pač treba pogledati posamično, vsak v svojem stolu, vsak zase. Ker postane tudi najlepša zgodba skozi strast, ki ostaja, a spreminja obliko, le spodletel poskus. Ni tragike in ni poceni barskih kosmatij z namazom iz prdcev ter takega, hja, no, hej-ljubica-vasujem-in-ko-jebe-celi-svet humorja.

Po tehnični plati je film seveda najbolj izgubljen tam, kjer so prizori rekonstruirani, kjer igrajo drugi igralci. Stvar izpade, precej močneje kot kdaj prej, nabuhla iz nekega novobogatunskega smisla za kičasto, IKEA-sto umetnost. Zamenjava Philippovega obraza izgleda nekako tako kot moderne nadaljevanke o starem Rimu (zapravljanje denarja za sijajni opsis starega Holywooda, ki mu je rok trajanja potekel) ali pornografija produkcijske hiše Private. Seveda sam modus prikaza ne uspe streti zgodbe, ki je sijajna v svoji kremeniti, stanovitni, erotično jekleni usmerjenosti k cilju. Ko zunaj kaže na dež ali meglo, ta film dobi poseben odblesk.

Drugič: Requiem (with a happy end).

V izvedbi Les Theatreux Univerze v Ljubljani (domnevam, da so vsi študentje Filozofske fakultete). Predstava, odigrana v Kreatoriju Dijaškega doma Ivana Cankarja, ki je dovolj kleten in dovolj bližnje srečanjski, da je koncentracija samih igralcev še bolj prišla do izraza. Neprofesionalni oz. polprofesionalni, če upoštevamo čisto celotno ekipo, so v svoji predstavi pokazali izjemno mero izvirnosti in precej nenavadne skupinske igre. Seveda jih je vsake kvatre zmedla domala vis-a-vis na obraz prilepljena prezenca publike, a so to uspešno nadomeščali z zlorabljanjem scenskih elementov v svoj prid. Presenetljivo je, da se (tu moram biti malo bolj oseben) kljub svojemu nepoznavanju francoskega jezika nisem, razen v enem samem trenutku, potuhnil ter razmišljal, ali sem tole zdaj razumel ali naj se smejim ali raje po Čebutikinovsko modro molčim. Ni bilo dileme, ker se dejanja performerjev niso spričkala z njihovo osnovno zgodbo. Presenetljivo, ko pa jo to včasih največkrat problem, da zaupamo besedi in se udinjamo glasu govora kot edinemu možnemu identifikacijskemu objektu. Seveda se pri tujejezičnih predstavah ta fokus malo prekucne, kar pripomore k spoznavanju vseh izraznih sredstev, ki jih jezik potrebuje, da lahko izpade kot samostojna pomenska enota.

Poznala se je rahla utrujenost igralcev, ki so igrali reč tretji zaporedni dan, zato je predstava s svojimi latinsko naslovljenimi kapitlji padala v izpovedni moči, sploh nekje na prelomu med drugo in zadnjo tretjino, vštric z odlašanjem smrti in žrtvovanja glavnega "junaka". Zdaj bi bilo šele zanimivo pogledati ta tekst, ki ga je napisal Dominique Wittorski... Vsekakor, če smem spet malo poosebiti občutke, sem bil kot lingvistični laik navdušen nad izvedbo - kljub zelo človeškim spodrsljajem, ki niso šli na račun celote.

[film/movie] Cavalcanti/Crichton/Dearden/Hamer - Dead of Night

Letnik 1945. Rahlo postarana roba, vendar prišedši iz svojega originalnega ob-robu-vojnega zaledja, ko so se filmi še snemali v smislu rahlo razširjenega, tesnega gledališča, razen morda ob mjuziklih ali izrecnih spektaklih, deluje še zmeraj zanimivo. No, predvsem seveda epizoda z ventrilokvistom (govorcem iz trebuha), malo pa tudi drobci ostalih retrospektivnih epizod, nemara tudi veliko odlomkov iz realnega časovnega okvirja filma. Če se mu na koncu sploh še lahko reče realni.

V prvi vrsti je treba omeniti Mervyna Johnsa, velškega igralca, ki je osnovni uplinjač kolesja celotne zgodbe. O njej seveda ne bomo govorili, ker bi temu, precej narativnemu filmu, delali skopo krivico. Sanje so element, s katerim se je dramatika poigravala že pred Freudom. Ko je napočil njegov čas in čas obsežnih samoizpovedi, ki traja še danes, pa so stvari hitro zlezle tudi v učinka in zasvojljivosti željno popularno kulturo, med drugim v gibljive slike. Ta film sicer ne izhaja več iz najbolj zgodnjega časa tovrstnih fascinacij, je pa vsekakor eden velikih otrok psihoanalize, razkroja realnosti, multiplih osebnosti, "daydreaminga" in morda, nezanemarljivo, tudi dveh vojn, ki pa sta bili hkrati dovolj daleč od ZDA, da jih je bilo mogoče žvečiti na drugačen način. No, Mervyn Johns a.k.a. gospod Walter Craig se vrti v krožnem loku svojih sanj, ki jih ne zna kronološko umestiti ali se jim odtegniti, vsaj ne, dokler je za to še možnost, dokler je mogoče preprečiti entropijo. Omnibus zgodb, ki si jih glavni liki pripovedujejo, jih na nek čuden način ne odtuji ali spravi s poplahom v izolacijo, ampak kvečjemu zbliža; ugotoviti skušajo, za kaj gre pri zadevi, kot bi jih vlekla nevidna strast. Epizode z božično zabavo, ki odkrije novo

 dimenzijo stare hiše; z igro golfa zaradi ženske, ki se sprevrže v psihopomp maščevanje duha; igro starinskega ogledala v srečni zakonski hiši; igro artista in njegove groteskne lutke, orodja njegovega preživetja, igro jasnovidnosti - vse so karseda značilne za temeljne oblike klasičnega "horrorja", z drugimi besedami: bazične, odvečnih vizualnih efektov oprane (pač, tehnika, tudi to) grozljivke.

Največja zmaga nad umom je seveda gledati tak film globoko ponoči, ko dobi svojo, z angleškim izrazom, "eerie subtone" mentaliteto. Torej - film postane zavezujoč, rahli odmiki od normalnosti rastejo, stopnjujejo svoj tempo s sledečimi si epizodami. Konec je seveda malo prehiter in neizpeljan, kot se tudi nekaj drugih malenkosti pozna starajoči se dramaturgiji tega filma. Vsekakor kot entiteta najbolj izstopata dve zgodbi: ena z ogledalom, vznemirljiva, enostavno srkajoča spočetka, preveč grobo izpeljana na koncu; druga s psihozo ventrilokvista, ki ga do naturalizma posvoji Michael Redgrave, predstava njega in njegove navidez zabavljaške lutke skrene v mračno, gotsko sliko opitega delirija, umora, režečih s

e zob, vsega kar si predstavljate pod razdelkom "prvinska blaznost" - užitek sadomazohizma. Seveda prehaja perverzni moment na voajerja, počasi in zanesljivo.

Filmu je treba priznati, da na nekaterih mestih z malo sredstvi napravi srhljivost mogočno, samostoječo zgradbo, v katero ne upaš vstopiti brez svetilke. Skoraj tako kot v Blowupu Antonioni naredi simptomatično tesnobo iz šelestenja dreves v tistem visokem parku, tako se tukaj človek lahko samo pogleda v ogledalo, vidi malenkostno spremembo in realnosti se mu zmešajo v iznakaženo godljo. Priporočam ogled, zavoljo nostalgije. Spodaj vam poklanjam nepozabnega Michaela Redgravea, mimogrede, očeta tudi fletne in postavne Vanesse.

[koncert/concert] Reijseger/Biondini/Godard (Klub CD)

It all occured on the last day of March, or should we stress, the penultimate day of the weakening winter. Of course, April is sometimes as devilish as it can be, and I feel just about devilish enough to write in English. That settled, there follows a short recollection of this extraordinary concert, that went on from early evening hours until midnight on that very day, 31st of March.

Firstly, I have actually never had the chance of hearing any of the musicians live, very closely missed Ernst Reijseger on the Druga godba festival two years ago, where he seemingly charmed the advanced listeners, but I did not know much of his live performance alltogether. Luciano Biondini was a completely new name to me, but I thought: playing the accordeon and being a witty looking Italian with that florentine giggle might just do the trick. Thirdly, there was Michel Godard, the acclaimed tube (or serpent or whatever they call those newly forged "barrels") player, that broadened tube's vocabulary in jazz to a new extent. So, informed with all this nonsense, I just attended the event, alone.

I will be short, for special concerts never need additional whipped cream. Ernst was trying to break the mental cords of his cello, Luciano was exploiting accordeon in a way that it could replace a whole symphonic orchestra (what full sound accordeon really offers!), Michel was reviving the Tibetan mysteries with his lower notes on the tube and provided a disonant key to the diversity of three-musicians-interaction. A shame the mellow, yet structurally firm improvisations of the three virtuosos did not come to meet more eager ears. The Club of Cankarjev dom, Ljubljana, was half empty (to a pessimistic eye), and I had that strange feeling that they would get even more whacky on the stage with some more feedback. Though! It has to be said, that the people present constantly expanded the applause and gave a very affirmative reaction throughout, yet that effect dispersed somewhere in the fat air beneath the low ceiling.

Reijseger/Biondini/Godard is surely one of the most astounding jazz improvisation trios I have ever set my ear on, and even in their most extravagant excurses (all they "needed" was another Han Bennink, Reijseger's long-time friend, on the mouth drum) they remained connected, even if only one was playing, the pressure of solo or the pressure of duo was never felt, because their bridges between modes of play were as soft as a nightingale's feather. I still think they could devote some more energy to two or more pieces, so my overall feeling is 9.8/10. Ha!

[razstava/exhibition] Roger Ballen - Retrospektiva 1982-2004 (Jakopičeva galerija Mestnega muzeja Ljubljana)

Zastrašujoče se kažejo podobe prekucnjenega in obglavljenega ameriškega sna, sploh če jih iz svojega objektiva razvija južnoafriški fotograf. Njegove zbirke izgledajo kot herbarij kompozicijskih nekrologov, napisanih v grenko-kisli posmeh nedvoumni resničnosti. Na daleč smrdijo njegovi predrzni portreti skrivenčenih obrazov, ki objemajo komaj rojene, puhaste sesalce, velike, mogočne živali, labirinte žic, meandre človeških sklepov, sramotne madeže zidov in gadjo zalego nevidnih sten, ki skoraj docela nadomestijo tisto četrto steno, ki slikam morda manjka, čeravno so skoraj neprodušno zaprte v svoje kafovske sobe in njihove izžgano kobaltne odtenke. Nekoč, ko smo bili zasvojeni z videoigrami, so se takšne slike risale v hudih sanjah kot končni rezultat dolge, a zapletene enačbe slepih peg, izraslih na človeškem poznavanju samega sebe. Fotografije Rogerja Ballena so včasih tako tuje, kot je povprečnemu Slovencu tuja beseda Transvaal (tam je posnel cele serije slik) in ne ve, kaj bi z njo pravzaprav počel. Transvaal je drugače zlatokopna pokrajina na severu današnje Južnoafriške republike - torej, tu nekje se sučemo, med usodami ljudi, ki jih je ujela brezbrižnost časa do njihovega telesa, sami sebi se zdijo zadostni vzrok in iztek svojega vzroka, njihove ustnice so željne, njihovi vratovi nagubani in njihove žile izstopajo tako zelo, da tudi otroci kar naenkrat izgledajo odrasli, na vseh fotografijah, celo živali postanejo medlo zametene s plastiko; težko jih je ločiti od igračk in rastlin, vsaj po njihovi vlogi v tej neuganljivi moriji. Seveda se potem človek spomni na tipske prizore iz Hooperjevega Teksaškega pokola z motorko, pa na Tarkovskega film z naslovom Stalker, tudi morda na Lost Highway, Lynch se vsekakor Ballena ne bi branil kot direktorja fotografije za svoje manj realne prizore. Pa so vse to še vedno precej banalni in jasni, popularni primeri. Ballenov film (ki ga sučejo v sredi razstavnega prostora, na zadnji steni) odvzame slikam nekaj temeljnega: njihovo vztrajno kljubovalnost. Zato so naslovi fotografskih umetnin še toliko bolj navadni, a nikoli namerno zavajajoči, molčeči, prikrivajoči. Odpreti je treba karte, tudi tiste, s katerih se cedi postarani premog in olje za nohti. Obiščite svet Rogerja Ballena, kjer so oči opazovalca ujetnikova edina strast. In tudi to - pogojno.

[film/movie] Teona Strugar Mitevska - Jas sum od Titov Veles

Transgresivno občutenje brezizhodnosti. Mestoma se poigrava s kadri mnogih filmov Tarkovskega, spet drugje si krčevito prizadeva biti v nekakšnem "Eurimages" (brez zamere sponzorja, prosim) trendu, v "hype" občutku evropskega manierizma, psihološkega pointilizma in celo abstraktnega izpovedništva, ki v svojih slabših prebliskih spominja na irealne scene iz Klopčičevega zadnjega filma, Ljubljana je ljubljena. Tri sestre se celo v nekaterih svojih dialoških kontrapunktih (še bolj pa v vzdrževanju istega občutja in iskanju niti izven sfere njihovega notranjega konflikta) spopadajo, jasno, z veleslavnim tekstom Čehova, ki naj bi bil celo komedija (!). No, Labina Mitevska se v vlogi najmlajše sestre, Afrodite, še najbolj morbidno poigrava s svojim glasom - bolje rečeno njegovo odsotnostjo. V HMV (pes + gramofon = akuzmatika; glej Mladen Dolar: O glasu) maniri je njen glas iritantni otomanski naslanjač za jokavost in večno igranje žrtve, v živo pa to vlogo opravlja njeno telo, njena načrtna mutavost in njena bolestna (ne)odzivnost do udejanjanja. Preveva jo ena sama velika tančica velikotragiške opojnosti. Pravo nasprotje generičnega mita o boginji lepote torej - seveda v vsem, razen v lepoti sami. Srednja sestra, Sapfo, navidezni klon Severine (pin-up lepotna pika nad ustnico, bodi hvaljeno sveto telo Bettie Page, etc.), je svojemu imenu morda še najbližja. Njena očitna privlačnost je silna, neutegoma si zaželiš, da bi se v nabiti, a po polžje valujoči sceni dala dol s katero od svojih sestra, še najraje z deviško najmlajšo, ki, mimogrede, v "Beli ljudi (OHO)" načinu sanja svojo nosečnost in porod - oboje nekje med plapolajočim ločjem in kibernetiko šovinizma. Sapfo drugače precej manjka neka druga plat, neka kontradeterminanta, vsaj glede na obe sestri, nekaj močno sprevrženega, a ne tako, kot je to sprevrženo v prašičjih farmah zahodno od Pasolinija. To, da najstarejši sestri, Slavici, domov pripelje moža (Peter Musevski?), ki ga je verjetno osvojila sama, je le medel zametek. Mogoče tudi mora biti tako. No, pri Viktorju (ki ga igra Musevski), so vzporednice z nekim drugim filmom, takisto balkanskim, še toliko močnejše. Vsaj ko gre za pralni stroj, ki je tudi tu (kdaj se bodo rešili kompleksa balkanskih Švabov a.k.a. Slovencev?) znamke Gorenje, tako kot "Kod amidže Idriza". Nasploh je film na gosto prepreden z asociacijami na nekaj že videnega, celo tako daleč seže, da se "Die Klage der Kaiserin" Pine Bausch ne zdi oddaljen umetniški produkt (po nemarnem zapisano). Ne podajam vrednostnih sodb s tem, da ne bo zablod.

Najstarejša sestra, Slavica, je ret

ro tip udarniške bombetke, ženska, kar krepko iz svojih ženitovanjskih let (vsaj po standardih svežine), neodtegljiva od metadonske terapije in to že skoraj desetletje, rahlo trebuščkasta, a polna, "prijazna" in pokroviteljska, nekako tako kot Olga iz že prej omenjenih Treh sester A.P. Čehova. Tegobno rezka v izrazu, posebno takrat, ko se ji utrga zaradi abstinenčne krize, predstavlja eno tako veliko breme za obe sestri, a onidve živita dejstvo, da breme sestre nikoli ne sme postati utež na tilniku. Najmlajša izgubi nedolžnost, a ne izgubljenosti, srednja uspe dobiti vizo, a ne osebnosti, starejša se poroči z zašpehanim novobogatašem, a se vrne domov po metadon in zažge hišo. Na pesku nad Velesom in njegovo apokaliptično topilnico svinca, otrokom Maršalove površne decentralizacije, pa se izgublja vsaka sled človečnosti, akcije, ki je prve neandrtalce reševala pred okli mamutov ali sabljastih tigrov, druge ljudi pa pred kolektivnim samomorom in prehitkom konca sveta. Film lega kot težak, dobesedno svinčen žakelj, na gledalčevo dušo. Kot žakelj, ki se noče razvezati, če bi ga tudi sami olimpski bogovi na kolenih prosili. Saj res, kje je najbližji oltar, da damo Izaka znova na dračje?

[predstava/performance] Jacques Brel/ Branko Završan - Senca tvojega psa (Slovensko mladinsko gledališče)

Branko Završan ima na začetku te predstave enega tistih ksihtov, za katerega misliš, ta bo zagotovo kaj moraliziral, morebiti razčustvoval svojo bit ravno takrat, ko bi si zaželel od njega sočnega vica, ter se delal norca, ko zato ne bo primeren čas. Je bil takšen tudi Jacques Brel, ko je s svojimi šansoni in  končno - nekakšno popularnostjo sejal razkol med srca Francozov? Zagotovo, prav zagotovo je podobnosti veliko. Branko ujame nekega čudnega duha, mogoče se zdi na trenutke celo povzet iz dednega nabora Andyja Kaufmana, človeka, mnogo mlajšega od Brela in starejšega od Branka, pa vseeno. Nekaj nedoločnega je, neko zabavljaštvo, ki ni nikoli hotelo izpasti smešno, pa vseeno grči iz pevčevega/igralčevega grla, ki ga spremljajo trije dobro ugódeni muzikantje, vseeno buči iz goltanca "Voha se pir!" Potem pa zamolklo utone: "Pa saj ne boš kar šla." Prevodi so vsekakor odlično prestavljeni v naše jezikovno okolje, mestoma aktualizirani, mestoma seveda tudi nezvedljivi na nekaj, kar bi lahko toliko pomenilo kot lahko pomeni izvirnik, vendar se lahko morda kosajo z največjimi prevajalskimi dosežki slovenskega libretističnega prevajalstva, prav zares. Ker se čuti njihov dih in sopih tudi v tem našem čudno vsestranskem podalpskem jeziku, francoščina je le na nekaterih mestih uvedena, spretno in redkokdaj, da se tekoča snov prevoda še bolje zasidra v ušesne kanale. Branko Završan skupaj z glasbeniki, med katerimi velja morda posebej izpostaviti Krunoslava Levačića na bobnih, pa seveda tudi Rakovca in Goloba na brenkagodalih, prehaja iz atmosfere v atmosfero, vmes tudi kdaj, predvsem v intermezzo govorjenih odlomkih, v neudobne direktne moralike, mestoma neposrečene, ki pa se s svojo zarezo in navidezno bizarnostjo vedno bolj povezujejo v celoto, bolj kot se stopnjuje tempo predstave. S koncem pride neke sorte prvi klimaks, drobni, tisti pravi pa se zgodi šele po predstavi, ko uspeš premleti vso konstrukcijo in ji nadeti neke sorte oznako. Ker se je v vsem tem izjemnem opusu obeh, Brela in Završana, sinhrono, težko zares znajti, preden si zares sam s sabo in s tistim, kar bi mogoče direktno povedal samo Francois Villon v poeziji, William Hogarth s slikarijami in - slovenski Brel v svojem jeziku. Čuden miks, polnokrven fiks, tole. So posneli tudi CD, ki še čaka na obravnavo.

[predstava/performance] Marijs Boulogne - Marcipan ali pleksi (Stara elektrarna)

Zgodba o mandljevo sladki princeski, ki brije norce iz Walta Disneyja in naenkrat zgodba o črnočrnem (bi rekel Palček Smuk in njegov enciklopediarij)  morskem psu, ki samega sebe imenuje elastični in prepeva z glasom, zibajočim med plantažami bombaževcev ter plantažami sodobnega soula. Oboje sta seveda ženski, ki želita zapeljati enega in edinega, zadnjega princa, ta pa ni ravno Prince Charming, kot bi zaklicala Sibyl Vane v Sliki Doriana Graya, ampak bolj razcapana, abstrahirana abominacija moškega, noseč mrtvaško glavo, razpadajočo krono, rdeč tekstilni drob in kadavrsko stiliziran spolni ud.

V ozadju, za "okvirno zgodbo", če ji smemo tako reči, se orgiastične akvarijske živalice vzpenjajo po drogovih, undulirajo proti toku ali pa preprosto razkazujejo napete ritnice proti občinstvu in namenoma postavljenemu snemalcu. Uspejo ustvariti tisti debilni ton v glasilkah, ki napravi smeh kot pretrgano serijo visokih, grlnih tonov, ki se končajo z glasnimi komentarji: "Glej, kaj delajo, glej glej glej..." Po mojem je ta reakcija, ki jo izvabi srčkano pretiravana karikaturna igra glavne blondinke, upravičena. Seveda se v ozadju stalno giblje kraljica mrgolečega akvarija, črna Venera z večnim nasmeškom in včasih steklenim, zamrznjenim pogledom. Obe prizorišči si tako stalno izmenjujeta flirte in obenem ne moreta drugo do 

drugega, med občinstvom in to dihotomijo odra pa je postavljena luč, ki daje občutek, da je vsa predstava en sam velik uvod oz. "work in progress", ampak na dober način. Kot bi bili čisto malo bolj vključeni, kot bi bilo nujno in čisto malo premalo, da bi nam šlo osebno, odtujeno na živce, da smo tu in zraven.

In tako se nenormalno živčen smeh razleze ob zaključnem aplavzu, kateremu predstoji reflektor v obliki ogromnih čeljusti, ki predstavljajo ultimativno pošast performansa. So si plesalci in režiserka samo dali dušika - ali preprosto duška? Oboje naenkrat, zato ima meč tudi topi konec, ki pa ga nabrušeni protipol iskrivo nadomesti.

Vsekakor pa škoda za oznako "work in progress" in vse tusledeče razvoje.

[film/movie] Darren Arronofsky - The Wrestler

Glejte, saj bom napisal kaj razumnega, kmalu, ampak zato pač nisem noben kritik. Ha! Poglejte si tole in ugotovite, kako stvari so in kako morajo biti, pa čas si vzemite. In Mickey je nazaj!
Čeprav Mickey Rourke verjetno tako dobro izstopa iz tega filma zato, ker je v glavni vlogi in ker je tako zelo svojski v svojih akcijah in drobnih duhovitostih, da ga je težko ločiti od njegovega filmskega lika, Robina Ramzinskega t.p.k. Randyja "The Ram" Robinsona. Samo poglejte, kako podpisuje avtograme v napol zapuščenih telovadnicah, kot bi bili sredi kakšnih opustelih gledaliških stavb v Detroitu, nabolj revnem ameriških velemest. Pa nismo. Gibljemo se nekje med predmestjem in primestjem in predodraslostjo (stari Nintendo NES, na katerem "Ram" igra samega sebe je spektakularen neohumor) in zaostalimi nalogami, ki naj bi se nekdo v zrelih letih že spopadel z njimi, stari rokoborec pa jih je preskočil in podaljšal kariero na zaupne debate s slačipuncami in naključne sekse s hčerami njegovih oboževalcev ali celo njihovimi sestrami, saj je vseeno. Malo preveč klasična in že videna je vloga naslednja: od vseh prsi pričujočih najbolj izpostavljena, slačipunca, ki jo igra Marisa Tomei, tudi nominiranka za Oskarja. Hčerka, Ayatollah, vsi nekako zbledijo v spominu, samo Mickeyjeva vrnitev, ki se dejansko čuti mnogo bolj od vrnitve in potona svetlolasega wrestlerja, njegovega filmskega lika, samo ta vrnitev t.i. verjetnega igralca, ki ni ne prelep ne pregrd in je v nekem obskurnem smislu ravno zaradi te enigme privlačen. Enigma, ki realno ne obstaja, zakajti o njegovem življenju je znanega več kot o življenju npr. takisto intrigantnih Johnnyja Deppa ali letošnjega Oscar(TM) lavreata Seana Penna.
Si pa film predvsem zaradi nekaterih prizorov Rama s hčerko, prizorov, ko dela v veleblagovnici za hladilnimi izložbami in nenazadnje določenih izsečkov iz borilnih morbidnosti, pa še marsikakšnega zasluži ogled vseh, ki jih vsaj enkrat na leto zagrabi močna nostalgija za nečim, še najbolje nedoumljivim. V bistvu so vsi filmi Darren Aronofskega takšni, da se človek vsaj delno spet počuti kot nek pamž z željami, ki ga presegajo - in da v hrepenenju dejansko ne vidiš težave.

[film/movie] Aleksandar Petrović - Skupljaći perja

V redu, že v redu, film je bil baje hit in dobesedno peli so si ga baje tisti, ki so ga videli in občutili, tako govorijo starci, ki so živeli davnega leta 1967, ko je bil film posnet. Eno, kar jim lahko res pritrdim, tem časovnim tovarišem filma, je, da se je film resnično otresel vse socrealistične navlake, skoraj vse te peze, ki so jo nosile razne prejšnje in poznejše epopeje od dobrih rdečekakijastih šajkaćah in zlobnih SS našitkih, Kozara, Neretva, Sutjeska in razne manj indoktrinirane, vse tja do serije Naše malo misto (naj Boris Dvornik počiva v miru, bi še bilo spoštljivo reči tu zraven) - čeprav ima z vsemi temi morda tako malo skupnega, da bi jih bilo bolje izvzemati iz primerjave. Niti z velikimi, daljnosežnimi lučaji likovnega Slobodana Šijana in njegovih tipskih tragikomedij se ne more čisto primerjati. Morda imajo vsi ti balkanski filmi, ki sem jih pogledal, še največ skupnega v načinu igre, pa še to le pri izbranih igralcih, če primerjamo recimo Mijo Aleksića v pričujočem filmu in va drive-out Ko to tamo peva jeremijadi.

Verjetno film Skupljaći perja, ki je snedel tako Zlato areno v Puli, dve visoki Cannski nagradi in nominacijo za tujejezičnega oskarja, najbolje utelesi kronično nedokončani mit o ciganih (Romih, naj vam bo vaše ime ljubše, da le predsodkov nimate, jaz zaenkrat nikakovih). Verjetno to razpihne njegov plamen, ki vmes posveti še po čudovitih, motno irealnih pejsažih, ki se vmotajo v filmski trak komaj zaznavno, a vendar silovito; plamen, ki v vrstečih se kadrih mučno nedoločnega Bekima Fehmiuja vedno drugače posveti v njegove oči; morda je to vzpostavljena himna izgnanih, ponižanih, nezlomljivih - Djelem, djelem? Ali pa je nemara srž zadeve ravno v ponovljenem kadru s prodajanjem televizije in - sladkemu smehu razlog - duhovniku, ki med svojo službo kupčuje s pogani, prekinja svete bes

ede in se gre malone svojo nogometno tekmo, v kateri je vsak hiter, isker, perverzen štos zadetek?

Gol, nekako tako kot se pravi bivši Jugoslovan počuti, ko zabije kak nadarjen in nemogoč mladoletnik gol, tako se človek počuti ob gledanju tega filma - obenem kot da si zraven, da te veselje spravlja že v obup in da te obup spravlja nazaj v veselje ali v nikoli končani ples - kot morda tvojega sovražnika v taistem trenutku. Kakor pri nogometu, tako v moških prsih. In ženskih, bolj surovo razgaljenih, enako mamljivih. Prav zapeljivost norosti in pretkane, rušilne moči je tisto, kar v tem filmu razgalja morda cigansko nrav, še bolj pa nemara to, da ko hočeš v filmu prikazati tipe, stereotipe in fiksne slike, se ti to posreči samo pri slabem filmu. Zbiralci perja, kot jim tostran Balkana rečemo, se temu izneverijo. Tako zelo, da niti ne moreš reči, da gladko.

Aja, kje so danes vsi ti nepolikani kadri? Kje so? To je zaključno vprašanje.

[koncert/concert] Robert "Bobby" McFerrin in Münchenskega radia orkester

Nastopili so skupaj, Zagreb, dvorana Vatroslav Lisinski (spet bogaboječe upam, da sem prav sklanjal ta lastna imena - in da jih bom vnadalje takisto!).

Torej, ni bilo ravno tisto, kar si človek želi na koncertu Bobby McFerrina - seveda je neumno pričakovati, da se bo na vsakem njegovem avditorijskem izletu zgodilo kaj posebnega in neugnano duhovitega, kar se je tudi tukaj in tudi danes (zdaj v bistvu že včeraj) - ampak še nikoli mi ni bilo tako žal, da je nekdo na odru počel nekaj drugega, tudi dobro, kot bi pravzaprav moral glede na svoj "ugled" v ušesih poslušalcev. Bobby je tokrat pol koncerta pravzaprav vzmeteno poskakoval in taktirkasto duhovičil s telesom, ko je dirigiral orkestru Münchenskega radia. Igrali so Mozarta in Vivaldija, v drugem delu koncerta skoraj brez izkoriščanja lepote in raznoterosti mojstrovega glasu. Čeprav se je tudi kot dirigent na zanimiv način izkazal in žarčil neko edinstveno energijo iz sredine orkestrskega polkroga, pa je vseeno ali dvorana preveč zadušila odzven milih simfonij ali pa je bil ansambel muzikantov preskromen za resnejšo ofenzivo slušnih receptorjev.

Navzlic veliki pomanjkljivosti, ergo - premajhnemu deležu Njegovega glasu na koncertnem programu, se je Bobby uspel, sploh v prvem delu, parkrat imenitno razpeti med poslušalce in svojo barvito, preprosto, blago karizmatično zvočno govorico. Kot da bi pel za petnajst najboljših prijateljev - in tako nekako se tudi obnaša. Z dirigentsko paličico, značilno zataknjeno za šop volnenih las in s pojavno nedeljivim delom njegove odrske podobe - njegovim in samo njegovim nasmeškom. Šarmer iz starejših eonov, ki so morda še od Ptolemaja oddaljeni svetlobna leta, se včasih zdi. Ravno zaradi te privlačne silnice je bilo tudi opernbalovsko-tradicionalno-mozartovsko-polikani del v drugi hemisferi večera nekako mogoče preživeti. Tudi publiki se je seveda zdelo nekako tako, kot če bi prišli gledat Cassiousa Clayja, kako boksa, dobili pa bi mišičastega črnca s političnim govorom na jeziku. Torej, oba, Clay in McFerrin obvladata tudi tisto drugo, ampak zaradi energije prvega, pri Bobbyju torej njegove dokaj neverjetno krhko lebdeče sposobnosti vokalne improvizacije, je pravzaprav stvar vredna ogleda - in prisluha. To je edini, a veliki minus dogodka.

Vsekakor upam, da se Bobby pojavlja tudi v zaključenih družbah, dejansko pred kakšnimi tridesetimi ljudmi na kakih eksklava-Metelkovih, čeprav ne gre zgrešiti dejstva, da se tudi pred ogromno občinstva sijajno znajde. Kot je rekel sam v pogovoru po koncertu, se prvih pet minut dela, da je normalen dan, hodi po ulici in preizkuša kako nedolžno melodijo. Da vsaj od začetka ni performer, da šele skozi "testing the grounds" pride do stika. In da z orkestri (kot dirigent) nerad preveč pili komade, ker se raje prilagaja pristnim, vsaki dvorani in ljudem lastnim vibracijam. Potem pa človek vrh vsega to pove tako lahkotno, da mu celo verjameš.