[zgoščenka/CD] Terje Rypdal - Vossabrygg

ECM se dobro znajde - ali premore polne škrniclje sreče ali pa se je moj glasbeni okus že toliko usmeril. Nekaj je. Plošček, o katerem imam namen povedati nekaj na kratko, je letnik 2006 in se navdihuje pri pokojnem velikanu džeza, Milesu Davisu, natančneje pri njegovem slavnem albumu "Bitches Brew". No, kaj z njim naredi blagozvočni norveški kitarski improvizator, je pa že druga zgodba.

Seveda stvar ni tako oddaljena ne od originala oz. njegove izpovedne širine, niti od standardnega prizvoka skandinavskega džeza, je pa dovolj daleč, da se ti svet spremeni v neko vodnato, pretočno platno, v katerega potem lahko pljuskaš s svojimi trenutnimi mislimi, ni pomembno, na katerem koncu uščipneš. Uvodni komad in ta, ki mu sledi, napovedujeta približno shemo albuma, na katerem se prepletajo minimalno podloženi, dolgi, trepetajoči in zategli zvoki raznih solističnih instrumentov (predvsem mislim na trobento in električno kitaro) na eni strani, na drugi strani pa odredi sintetičnih bobnov in izmaličenega ritmičnega žvenketa trkajo eden ob drugega in se prebijejo v ospredje, pred pregledno melodijo klasičnih, oprijemljivih glasbil.

Terje Rypdal se s v sintetičnem zvoku eklektično, ampak prav milo umerjeno, po nordijsko zvonko poigrava z originalno temo in jo, hvalabogu, ne sprevrže v nekakšen "smooth jazz" (mislim na kompilacije, ki s svojo povprečno laid-on-mellow tkanino cefrajo občutek za dober okus). Plošča se v svojem veščem spogledovanju med rock kitaro in poklonom izumiteljskemu, zdaj že utečenemu Davisovem džezu, znajde v izjemno poslušljivih vodah, nekako tako, da si jo lahko mirne duše zavrtiš, kadar se ob treh zjutraj po zakotnih ovinkih kolovratiš domu naproti. Še najbolje na kolesih.