[predstava/performance] Kristo Šagor - Prepovedano za mlajše od 16 (r.: Klemen Markovčič, ŠKUC gledališče)

Že dolgo se nisem javil tostran Mediterana, če upoštevamo, da se tale podblog v svojem HTML kodu še vedno imenuje Al-Iskandariya (ali Aleksandrija). Vmes se je zgodilo, slišalo, pokusilo in izkusilo mnogo zanimivih stvari, a so bile nekatere kritike preprosto časovno neulovljive tudi za tako splošnega in nekompleksnega gledalca-pisca, kot sem tukaj. Skušam biti, no.

Danes so Vesna Vončina, Peter Harl in Medea Novak v ŠKUC-u (Stari trg, Ljubljana, nasproti Akademije za glasbo) v režiji Klemna Markovčiča igrali predstavo, ki se na uvodnih letakih označuje kot "dramska predstava za mladostnike". Naslovljena je "Prepovedano za mlajše od 16", avtor Kristo Šagor se bo tudi udeležil uradne premiere. Za vse, ki bi morda hoteli to reč videti, pa je v medijih ne najdete (ne vem, kaj je s spletno stranjo Cankarjevega doma (dalje CD, op.p.)): premiera bo 13. januarja ob 18.00 v Kosovelovi dvorani CD. Ob 17h je napovedano srečanje z avtorjem, prav tako v CD. 

V bistvu prvič malček prehitevam dogodke. Ha! Tristo robatih.

Torej, stvar je v tem, da imamo pred sabo tri ljudi, ki uspešno zaidejo pod svojo dejansko starost in so v svojih vlogah bolj ali manj verodostojno - šestnajstletniki. Seveda ne takšni preneumni, ki ne bi vedeli, da se spodaj ne le lula, marveč tudi sramuje in okoliši in zardeva in dotika. Nekaj zanimivih preobratov je povezanih z njihovim iracionalnim obnašanjem, njihovim mikronačrtovanjem, njihovo zdolgočasenostjo in vedno bolj na glas vpijočim staranjem mladostnikov. Kaj mislim s tem? Radikalno izjavo, da je veliko pričakovanje v tem, ko čakaš, da iz petnajstletnika postaneš šestnajstletnik. No, saj. Ko si osemnajst, si pa tako že napol mrtev od vsega dovoljenega in neomejenega dolgčasa. Najbolj zanimivo je, da sem vedel, da so vsi trije premikalci dogajanja kar nekaj let starejši od te magične šestnajstice, pa vendar jim je uspelo z minimalnimi transformacijami ustvariti tisto neko zmedeno samozavest in nerazložljivo silo, ki žene napol igrive, napol psihološko nasilne konflikte med njimi. Vprašanje, kako se bo tesnost njihovega klavstrofobičnega notranjega sveta sklapljala z veličino CD dvorane, pa katere koli že, ker so njihovi odnosi dokaj spretno zagrnjeni v poteze posebnega realističnega igranja, tako da bi jih mirne duše lahko tudi kdo snemal iz roke z amatersko kamero. Edini zares problematični del je morda predvajanje posnetih biografskih odlomkov glavnih junakov (govorijo seveda sami), ki ob prej naravni in zelo neposredni prezenci njihovih glasov izzveni oddaljeno in nepravo. Uvodni video pa uspešno intonira neko željo iz ozadja, ki je sami skozi odvijanje teksta ne morejo naravnost povedati ali pokazati.

Toliko.