[film/movie] Jasmin Dizdar - Beautiful People

Čudoviti ljudje. Beautiful people. Zmešnjava v glavi.
No, vmes sem videl že en tak film, ki ni vreden, da se ga vrti v Kinodvoru, čeravno je tudi ta kinematograf videl že hude polomijade. Nihče ni izvzet, naslova pa ne povem, da se bo še kdo drago šolal v izbiri filmov.
Nazaj k čudovitim ljudem. Film se pretirano naslanja na izvorno zgodbo vojne v Bosni sredi devetdesetih let, iz tega se ves čas hoče izviti, vendar mu to ne uspeva najbolje. Posebno diletantske so nastavke, po katerih se zavoženi nedorasli/neodrasli skinhead iz čudno tipizirane angleške družine znajde sredi vojnega žarišča preko zajebane noči in poleta z letalom, konvojem UNPROFOR-ja. In potem doma ne morejo verjeti in se jim utrga na celi črti, ker se je sin očitno poboljšal. Nasploh liki v nekaj primerih izpadejo zelo nečloveško, bolj kot podobe nekih idej oz. nekih predsojenih karakterjev. Ampak to je že nek zagrenjen igralski pogled na stvar...
Zelo zanimiv moment je humor, ki se pojavi ob angleškem vojnem dopisniku, ki se, potem ko je prisostvoval amputaciji noge takorekoč sredi bojnega polja, hoče znebiti še svoje lastne in hoče nezadržno pomagati svetu. No, na koncu ga tegob odreši hipnoza za 400 funtov (ali koliko že...) in upanja splavajo nekako po Ščavnici, čeprav na ta račun vmesne komične scene ne trpijo.
Raztreseni zdravnik, ki se mora boriti za življenje nezaželenega otroka, bi lahko vmes mirne duše elegantno položil rahlo frustrirano ženo reporterja iz prejšnjega odstavka, ampak ne ve več, kje se ga glava drži, ker so otroci nadloga prve vrste, žena ga sovraži, v službi pa nima koncentracije zaradi vseh osebnih okolnosti ... kako zelo angleško in mestoma popolnoma neučinkovito, razen tega, da povzroča popolni kaos.
Usode ljudi, tudi dveh karikatur, ki se že na začetku filma tekaje mikastita po celem Londonu in potem še v bolnišnici drug drugemu cuzata limfo, neumorno in jedko, se prepogosto na silo povezujejo, kar je sicer do neke mere dober humorni efekt, pa ... nič več kot to.
Na splošno bi mu lahko, temu kot enemu redkih, dal eno vzpodbudno šestico (od desetih možnih točk). A kaj ko sem že včeraj slučajno naletel na en minimalističen intimen film Ingmarja Bergman (P.V.M.), ki je dosti bolj privlačen (da ne bom tu pleteničil, zavoljo česa). Seveda so ga vrteli v zgodnjih jutranjih/poznih nočnih urah na RTV SLO, kar ni zanje nič nenavadnega...

[film/movie] Juan Carlos Fresnadillo - 28 Weeks Later

Jebiga, Hitchcock could have done it better with a smaller budget and no colors.

Zadnje čase se absolutno preveč zadržujem v kinodvoranah, ki bi si zaslužile brezno praznine med sedeži, da bi se filmski trak še sam, iz svoje nežive narave zavedel, kako zanič umetnijo so posneli nanj. Gotovo je spadal med take žolčne napake ogled filma 28 tednov pozneje/28 Weeks Later, ki pa mi zaradi nekaterih podrobnosti še zdaj ne teče gladko iz glave v kako nezavedno vzporedno zavedanje.
Kako morejo v tako prednastavljenem tematskem filmu pozabiti, da ne smeš človeka petnajst minut pred dogodkom postaviti v lisičasto napetost, da se moker trudi, da ga ne bi bilo groza, obenem pa že začne premišljevati, kako lahko prestrašeni otroci egoistično uživajo v praznem Londonu, pretikajo vsak kos zapuščenih, ne-hodit-tja-noter bajturin, tudi pred črvi se ne ustavijo, tudi pred skritimi glavami, ki so kot nalašč podobne tistim iz famoznega Kroga in tistim iz kakega Conradovega Srca teme... Kako je to vse skupaj že staro!
Lepo je gledati, ko mož uteče nevarnosti in ne misli na to, da bi rešil ženo ali otroka, samo teče v presenetljivo lepem odrezku traku, ko bi mu vsi psoglavci radi sekali pot, on pa vidi čoln, požene, zbrca - in kolne vso pot do nevidne postojanke, o čemer izvemo šele pozneje.
Po tem gre samo navzdol. Vojska, ki bi rada ostala priljudna in pobijala samo škodljivce, se izgubi v svoji humanitarnosti, človeškosti, nimam niti izraza za ta šmorn, Canary Wharf in Wembley izgledata tako, da se človek podčrtano nataknjeno premakne in si reče - kako me lahko spet motrijo s taistim sranjem, ki ga je tako izborno obdelala že celo kaka računalniška igrica (those were the days of Fallout), in to bolje...
Prizori družinskega nasilja (žena moža v jezik, on njo v vrat, otroci v zračnike in za puške) imajo notranjo energijo, ki pa ne postane niti ljubkovanje ljubitelja grozljivk (med katere se štejem).
Ostrostrelkasto potikanje po londonski podzemni pa je verjetno v svojem dnevniku trikrat bolj slikovito orisal že kak angleški pamž, navijač Arsenala in gulež Playstationa, če seveda ni že prej pogledal Čarovnice iz Blaira in si pokvaril mik ustvarjanja novega.
Tako redke dobre iztočnice, da je lulanje med filmom, drugače pregreha, odrešitev.

[film/movie] Paul Greengrass - The Bourne Ultimatum

Kjer je sprožilec, je zabrisana sled. Za nikomer ne ostane telefonskih valov, za nikomer odvečne krvi, pod vsakim avtomobilom pogled, klavstrofobija uma, tisoč sončnih očal na begu, na begu za beguncem. Vsi se poznajo po imenih, čeprav se niso še nikoli videli, pa to ni odveč. Odveč so le tuintamkajšnja prikazovanja ključnih obrisov nekajkrat preveč. Ostalo resnično ustoličuje ta film (kljub dejstvu, da predhodnih dveh delov nisem videl, kar je morda še bolje) med najboljše adrenalinske pojedine zadnjih let. Kaj več bom napisal v prihodnjih dneh, če bo čas dopuščal.

[film/movie] Santiago Amigorena - Quelques Jours en septembre

Ne vem, zakaj se ljudem zdi butasto, če je kak film preprosto dovoljeno butast, premalo podpisan od režiserja, ki je prvič ugledal žaromete, in da je slabo, da je do nerazpoznavnosti (kar sploh ni res) premešal žanre... Taki so namreč zvečine odzivi na tale filmček, podprt z igralsko petorico gardedame Juliette Binoche in moje vrstnice po letih, Sare Forestier (kakšne ustnice, hudirja, kako sočen incest!), potem Coenovskega Johna Turturra, tako zelo teksaškega Angleža Toma Rileyja, pa kopije "Anthonyja Zimmerja", drugače iz Nebraske, Nicka Nolteja. Ta zadnji sploh izgleda tako, kot daj po "copy&paste" postopku menjal obrazno fasado z Mickeyjem Rourkeom. Dovolj o obrazih, eko.

Kar se začne kot tipični prednastavljeni triler (nisem vedel, da grem gledat to zvrst), podvrže svoj jedrni čas napletanju raznorodnih preganjanj časa. Najbolj mukotrpno je, da včasih ne veš, če oni vedo, kaj bi radi s svojim časom, čeprav sinopsis s svojo kriminalno predpostavko hoče ravno to. John Turturro duhoviči s svojimi poetičnimi vložki in Elliot, tretji človek ali kar pač že (trademark Nick Nolte), je že od začetka prekleti Anthony Zimmer, Keyser Soze in sto takih, za katere nekako od prve omembe naprej vemo, da jih bomo spoznali šele v samem razpletu - pa še tam je njegova slika nejasna.

Da se posvetim svetlim stranem. Film si na nekaterih pravilno izbranih mestih dovoli biti butast, skrajnje naporen s svojim zavlačevanjem, ampak - se mi zdi - da zgodba ni čisto prosto podana, navijačena v stroj brez predhodnih odločitev. Seveda, odločitve bi morale biti osnova vsakemu, sploh takemu (triler, krimi, detektivka, napetnica...) filmu, ki mora v ključnih obratih delovati brezhibno. Malo zmanjka, vsake toliko pa - kar je najhujše - lahko nesramno prebereš dogajanje v naslednjih minutah. Tudi, jebiga, v ključnem strelu z razdalje skozi beneško steklo. Vseskozi se čuti, da je osnova - in tudi igralski potencial, oboje vsebuje nesproščene impulze, ki se potem v končnem "izdelku" narišejo kot skica z naslovom "Ljubezni trud zaman".
Juliette Binoche je majceno dominantno seksi, brez da bi sploh pokazala kaj golega; John Turturro ima vzgibe, ki bi lahko iz njegove vloge naredili serijskega morilca par exellence; Sara Forestier deluje malo zgubljeno, pa nikoli prav ne veš, ali zaradi napotkov režiserja ali zaradi lastnega videnja lika ali, bognedaj, zaradi daydreaminga; oni visoki Anglež, ki izgleda kot Teksačan (še malo nisem posumil, da ni Američan), nerodno zapeljuje obe babnici po vrsti in se gre incestne pomežike na križišču treh mladih (no, ja) ljudi. Kot bi rekel Stojan Auer: "Več sreče prihodnjič!" Pa ni švoh. Aja, še tole - vložek 11. septembra deluje kot priponka iz nekega 128. filma, ki nima niti najmanjše sorodnosti s tem.

[predstava/performance] Ivan Peternelj et.al. - Oblivijon (Stara elektrarna)

Stara elektrarna je bila prizorišče toliko izjemnih predstavitev sodobnega razmišljanja, svežega, boleče neodkritega minimalizma in ostalih stvari, da je neobhodno vsakič znova v njej zagledati vsaj zametek nečesa velikega. Tudi PTL na Prulah je ena takih stvari, vsekakor ne vem, če sem o zadnji predstavi Gregorja Luštka in Rosane Hribar v kooperaciji z nekaj srbskimi in domačimi plesalci dovolj napisal, če sploh kaj vlažnega in roko stiskajočega. Plus o francosko-tunizijski bipolarni čarovniji nekega večera, ko so bili levi spet mladi in ljudje človeški. Ampak zdaj že pošteno zahajam s teme.

Ivan Peternelj, zame kot dokajšnjega nepoznavalca, eden bolj ugankastih slovenskih igralcev. Skupina plesalcev (in, v bistvu, (vedno tudi) igralcev), nabrana okrog njegovega izhodiščnega zapleta, se ukvarja, tako pravijo, z dogodkom, ki se opazuje, preden se zgodi. Ne bom razlagal semantičnih odlik in zdrsov, vsekakor pa se mi zdi za uvod na gledališkem listu povedanega ravno prav, vsaj s strani Ivana in Heinerja Müllerja, ki pravita tole.

Nekaj scen je, kljub očitnemu pomanjkanju ostro izrisanega režiserja, delovalo (in seveda še deluje) na abstraktno (ne)berljivi ravni, ko poenotenja gibov in ločevanja in združevanja delujejo brez podvprašanj. Sploh je mogoče imeti rad to stvaritev, če ne čutiš nuje po obnavljanju. Grozljive so povezave gibalno dobro razmeščenega mešanja želje po cirkuškem učinku in askezi sporočila - to v ospredju - ter navidezne genetike in boga, manipulatorja živih bitij z glasom, dotikom, barvo - v ozadju.

Presenečenje pride v obliki industrijskega rojstva, malo začinjenega z deviškim odnosom do ženskega telesa (ki tukaj izjemno dobro sovpada z vsesplošnim odnosom med moškim in žensko). Klovni te predstave niso žalostni, bolj prepametni za veselje. Da ne bom preveč nakladal, stopping - here.

[zgoščenka/CD] Henryk Mikołaj Górecki - Songs Are Sung...

Koncert v Londonski "trdnjavi" je dal svežega, od nekje že slišanega, a v vmesnem času popolnoma odraslega zvoka, ki ga nihče na svetu ne bi zmogel tako proizvesti, kot ga proizvede Kronos Quartet. V svojem nedotakljivem polkrogu, z grobim potegom loka in tihim soglasjem duha dvorane.
Posnetek je samo posnetek, če stvari ne slišiš v živo. Nekako tako, ampak ne drži povsod in od dobe prve katarze na koncertu Remember Shakti v Beljaku je to vera, ki pa se mora stalno potrjevati.
Zvok je počasen, po slovansko melodičen na trenutke, v odtenkih pametno nasilen, cvileč, moreč, gromozanski, kot bi velike noge indijanskega medveda iz legend hodile, previdno, a z ostrimi kremplji, po mladem, vlažnem lesovju ruskih gozdov. Vseeno je svojstveno, kako se razvija pripoved v igranju kvarteta in kako avtor obilno daje svojo gmoto po vozičkih v glavo, v miselni rudnik.
Poslušati to ni užitek, bolj doživetje. Razlagajte si sami.

[zgoščenka/CD] Donald Kachamba's Band - Simanje-manje and Kwela from Malawi

Poenostaviti, a napraviti nekaj tujega za svoje, mogoče je to opis za glasbo, ki so jo predelali in izumili (to se ne izključuje) člani bande Donalda Kachambe. Gerhard Kubik, avstrijski etnomuzikolog z jasno usmerjenim kompasom via črna celina, pa je zadovoljno povečal svojo zbirko in primaknil nekaj svojega klarineta ter vokala na na njihovem poznejšem, tudi domala nepoznanem ploščku Concert Kwela.

Na tem, otroško oranžno-črno opremljenem albumu si človek lahko privošči zasoplo, potno premikanje telesa v lahkem, mladotelesnem krilcu. Kar slekel bi se in pustil, da se vsak od žepkov, ki jih za domišljijo šiva teh veliko drobnih pesmi, polni dalje, v toku.

Še zdaj se spomnim nastopa prirejene zasedbe, brez pokojnega Donalda, pred nekaj leti v Križankah. Uborna, neosvetljena predskupina predskupin. On v mladih letih obetajoči kuhar novega, nenasičenega zvoka.

In nimam več, tu nimam več. Če se vam posreči, da to kje najdete, zagrabite, nikoli ne bo škoda denarja (bolj porabljenega časa), če ne, pošljite mi pismo, pa vam kar direktno zapolnim kaslc.