[predstava/performance] Ivan Peternelj et.al. - Oblivijon (Stara elektrarna)

Stara elektrarna je bila prizorišče toliko izjemnih predstavitev sodobnega razmišljanja, svežega, boleče neodkritega minimalizma in ostalih stvari, da je neobhodno vsakič znova v njej zagledati vsaj zametek nečesa velikega. Tudi PTL na Prulah je ena takih stvari, vsekakor ne vem, če sem o zadnji predstavi Gregorja Luštka in Rosane Hribar v kooperaciji z nekaj srbskimi in domačimi plesalci dovolj napisal, če sploh kaj vlažnega in roko stiskajočega. Plus o francosko-tunizijski bipolarni čarovniji nekega večera, ko so bili levi spet mladi in ljudje človeški. Ampak zdaj že pošteno zahajam s teme.

Ivan Peternelj, zame kot dokajšnjega nepoznavalca, eden bolj ugankastih slovenskih igralcev. Skupina plesalcev (in, v bistvu, (vedno tudi) igralcev), nabrana okrog njegovega izhodiščnega zapleta, se ukvarja, tako pravijo, z dogodkom, ki se opazuje, preden se zgodi. Ne bom razlagal semantičnih odlik in zdrsov, vsekakor pa se mi zdi za uvod na gledališkem listu povedanega ravno prav, vsaj s strani Ivana in Heinerja Müllerja, ki pravita tole.

Nekaj scen je, kljub očitnemu pomanjkanju ostro izrisanega režiserja, delovalo (in seveda še deluje) na abstraktno (ne)berljivi ravni, ko poenotenja gibov in ločevanja in združevanja delujejo brez podvprašanj. Sploh je mogoče imeti rad to stvaritev, če ne čutiš nuje po obnavljanju. Grozljive so povezave gibalno dobro razmeščenega mešanja želje po cirkuškem učinku in askezi sporočila - to v ospredju - ter navidezne genetike in boga, manipulatorja živih bitij z glasom, dotikom, barvo - v ozadju.

Presenečenje pride v obliki industrijskega rojstva, malo začinjenega z deviškim odnosom do ženskega telesa (ki tukaj izjemno dobro sovpada z vsesplošnim odnosom med moškim in žensko). Klovni te predstave niso žalostni, bolj prepametni za veselje. Da ne bom preveč nakladal, stopping - here.