[predstava/performance] Kristo Šagor - Prepovedano za mlajše od 16 (r.: Klemen Markovčič, ŠKUC gledališče)

Že dolgo se nisem javil tostran Mediterana, če upoštevamo, da se tale podblog v svojem HTML kodu še vedno imenuje Al-Iskandariya (ali Aleksandrija). Vmes se je zgodilo, slišalo, pokusilo in izkusilo mnogo zanimivih stvari, a so bile nekatere kritike preprosto časovno neulovljive tudi za tako splošnega in nekompleksnega gledalca-pisca, kot sem tukaj. Skušam biti, no.

Danes so Vesna Vončina, Peter Harl in Medea Novak v ŠKUC-u (Stari trg, Ljubljana, nasproti Akademije za glasbo) v režiji Klemna Markovčiča igrali predstavo, ki se na uvodnih letakih označuje kot "dramska predstava za mladostnike". Naslovljena je "Prepovedano za mlajše od 16", avtor Kristo Šagor se bo tudi udeležil uradne premiere. Za vse, ki bi morda hoteli to reč videti, pa je v medijih ne najdete (ne vem, kaj je s spletno stranjo Cankarjevega doma (dalje CD, op.p.)): premiera bo 13. januarja ob 18.00 v Kosovelovi dvorani CD. Ob 17h je napovedano srečanje z avtorjem, prav tako v CD. 

V bistvu prvič malček prehitevam dogodke. Ha! Tristo robatih.

Torej, stvar je v tem, da imamo pred sabo tri ljudi, ki uspešno zaidejo pod svojo dejansko starost in so v svojih vlogah bolj ali manj verodostojno - šestnajstletniki. Seveda ne takšni preneumni, ki ne bi vedeli, da se spodaj ne le lula, marveč tudi sramuje in okoliši in zardeva in dotika. Nekaj zanimivih preobratov je povezanih z njihovim iracionalnim obnašanjem, njihovim mikronačrtovanjem, njihovo zdolgočasenostjo in vedno bolj na glas vpijočim staranjem mladostnikov. Kaj mislim s tem? Radikalno izjavo, da je veliko pričakovanje v tem, ko čakaš, da iz petnajstletnika postaneš šestnajstletnik. No, saj. Ko si osemnajst, si pa tako že napol mrtev od vsega dovoljenega in neomejenega dolgčasa. Najbolj zanimivo je, da sem vedel, da so vsi trije premikalci dogajanja kar nekaj let starejši od te magične šestnajstice, pa vendar jim je uspelo z minimalnimi transformacijami ustvariti tisto neko zmedeno samozavest in nerazložljivo silo, ki žene napol igrive, napol psihološko nasilne konflikte med njimi. Vprašanje, kako se bo tesnost njihovega klavstrofobičnega notranjega sveta sklapljala z veličino CD dvorane, pa katere koli že, ker so njihovi odnosi dokaj spretno zagrnjeni v poteze posebnega realističnega igranja, tako da bi jih mirne duše lahko tudi kdo snemal iz roke z amatersko kamero. Edini zares problematični del je morda predvajanje posnetih biografskih odlomkov glavnih junakov (govorijo seveda sami), ki ob prej naravni in zelo neposredni prezenci njihovih glasov izzveni oddaljeno in nepravo. Uvodni video pa uspešno intonira neko željo iz ozadja, ki je sami skozi odvijanje teksta ne morejo naravnost povedati ali pokazati.

Toliko.

[film/movie] John Badham - Dracula; Guillermo del Toro - Favnov labirint

Končno sem se - morda - spravil malo v red s samim sabo, tako da sem pogledal dva zanimiva in vsekakor močan komentar budeča filma - najprej Drakulo iz leta 1979, režija John Badham, nato pa še Favnov labirint, ki ga je leta 2006 režiral mehiški svežinec Guillermo del Toro, prav taisti del Toro, ki naj bi se lotil snemanja Hobita, kar bo, če bo hotel zadovoljiti epskega Jacksona (ta tudi piše scenarij) polne fantastoljubce, salamenski zalogaj.

Kakor koli že. Moj čas je skromen, kot bi imel eno samo majhno klepsidro za umivanje zob - kakršne pač raja kupuje te dni za praznike, morebiti tudi zato, da se uniči kakšna biserna sklenina manj.

Dracula (1979) je zanimiv film predvsem iz dveh ozirov - eden je ta, 

da se večkrat med filmom zazdi, da se je zgodil redek pojav; namreč da je režiser najbolj vešč atmosfere in toka dogajanj, igralci pa so proti njegovemu kadriranju in osupljivo (a res minimalno zamaknjeno) neklasičnim uvidom izpadli dokaj borni in zmedeni. Ponavadi se namreč reče, da so igralci naredili najbolje, kar so mogli, ampak očitno koncept in srž še nista dozorela in pognala cvetov. Hja, druga stvar pa je to, da se ob vsej tej fantastični zgodbi, do 79-ega leta že dodobra razcefrani Stokerjevi noveli, v odnosih med akterji pojavljajo močna človeška, včasih skoraj malo (brez bogokletništva) Bergmanovska razmerja, vsaj v smislu intenzivnosti. Seveda redko postavljena v ospredje, a vendar, kot da je v ozadju filma neki škripec, ki vleče nit naprej, tudi če se nam zdijo igralci "ošabno" odmaknjeni, zgodba pa kar vse preveč doumljiva. To je mogoče zaznati iz raznih kar naenkrat prestavljenih, oddaljenih posnetkov, ki ne izgledajo niti voajersko niti pretirano totalno, stilizirano povečano, am

pak se gibljejo ravno nekje vmes med mnogimi kategorijami, vsak po svoje. Še par manjših detajlov: Frank Langella se spretno izogne enemu najslavnejših stavkov ("I never drink...wine."), tako da ga vrže skorajda pod mizo, seveda ne dobesedno, govori romunsko, kot da je to slab osvajalski štos, za edini dokončno spolnostni prizor pa navleče nase scela seksi mornarsko srajco iz grobe tkanine, v kateri izgleda kot iz nekega okultnega rajcpapirja za ženski del sveta. Ves film enkrat ne pokaže svojih slavnih dolgih podočnikov, niti ne stopi na pot rdečih oči in motne zamaknjenosti. Kot da se ves čas ukvarja malo s hipnozo, malo s svojo moškostjo, ki se je izgubila v "toku stoletij". Na drugi strani ima Kate Nelligan kar nekako preveč umirjen ženski ton, ki se uspešno povzpne do nivoja demonske privlačnosti le v sekvenci, ko je sama v norišnični samici s svojim zaročencem. Kakor da je njena usoda prežalostna, in to že od prej, da bi se lahko resneje upirala toku dogodkov. Laurence Olivier je precej nerodno odkrehal svojega Van Helsinga, drugače mnogokrat glavnega subtilnega humorista, nasprotno pa je Donald Pleasence iz dr. Sewarda napravil zanimivo, (Pleasencu nemalokrat lastno) človeško odprto bitje, ki se tudi komično odziva, vse pač v skladu z zanimivo sproščenim duhom filma. Seveda, produkcija te baže se drži normativov, ki jih mora doseči, ciljne publike, ki jo je treba obrusiti, itd. - ampak esenca je kar nekako prava, bogsigavedi od kje, verjetno ravno zaradi vsega naštetega in še česa takega, kar tukaj ne bo našlo mesta. Res je, da je film nemara bolj za sladokusce in potrpežljive opazovalce.

Favnov labirint, tolikanj opevani animirano realni fantazijski svet, ima že v osnovi težje izhodišče, ker je postal vmes predmet zaljubljenosti kar nekaj mladinskih subkultur ali preprosto prehitro nostalgičnih omizij. Film se dogaja v revolucionarni Španiji, kot jo poznamo iz prve polovice dvajsetega stoletja. Franco, sadofašisti, estetika HMV gramofonske trombe in paketkov najfinejšega tobaka; potem revolucionarni, od blata zamazani lepotci z vero v očeh in črnimi, samosvojimi fatalkami v vlogi kurirk; potem pa je tu še deklica, ravno pred puberteto, ki naleti na polmajevske stele, iz katerih ji grgrajoče gozdne vile v svoji žužkasti obliki stalno kažejo na nasprotje med videzom in resnico, na nasprotje med njihovo odurno, lomastečo, brenčečo, somračno podobo in njihovo zavzeto, globoko, "od večnosti okuženo" (bi rekel Juan Ramon Jimenez) vase zaverovanostjo. Nobena teh plati ni ne rožnata ne raševinasto črna, čeravno se filmu nesrečno zgodi, da se tu in tam povleče na eno ali drugo stran. Kakor da zaradi jasnosti - ki je ob takih idejno močnih, prepredajočih zasnovah ne potrebuje. Sergi Lopez je skrajno zanimiv v svoji vlogi manipulatorja z življenjem, sodnika, ki odreja grobost, očeta, ki želi samo dobiti sina, da bo ta naprej nosil očetovo slo po jezi, domišljavosti in sovraštvu minljivosti - in naenkrat vso žalost, izprijenost in brezup. Nekaj zapletov in dogodkov je prav dih jemajočih, a na tak predvidljivo siten način, da se človeku že malo prej dozdeva, da je "tu pač moral biti vozel, da se vrv ne bi kar ležerno naprej vila". Približno tako. Računalniško izrisani, odraslim nevidni (kajpak!) svet je zavidljivo mično zlit s poznano človeško resničnostjo, a kot da mu manjka nekaj več tihe grozljivosti, ki se ne more tako čisto izraziti v podobi, ker strah z imenom in sliko že izgubi vso slast drevenenja in mrtvičenja udov. Zaključek je pač že od začetka bolj ali manj znan in obrati so že pričakovani v svoji nepričakovanosti - torej, Guillermo, nismo tako zabiti, smo pa željni videti več. Mogoče že v Hobitu, pa brez zasoljenih pripomb, tudi Tolkien ima kakšne prave zlate žile, ne le prežvečenih (kar ni njegova krivda) hemoroidov.

[zgoščenka/CD] Stephan Micus - Music Of Stones

Seveda, nemški popotnik je že starejši gospodič in ni vedno najbolj hvaležno odkrivati pozabljene plošče iz časov, ko se je svetovna zavest o založbi ECM in njenih raziskovalnih projektih šele vzgajala in širila. No, ECM je danes ogromna založniška hiša in celo trgovska znamka za nek čisto poseben zvok, ki prehaja med nordijskimi free-jazz sagami, sufijskimi zlitji zahodnih instrumentov in arijskih panditov, elektronskimi modulacijami svobodnjaške severnjaške glasbe in učinkovitim vokalnim (pa tudi instrumentalnim) poustvarjanjem t.i. stare glasbe (glej ime Rolf Lislevand in Hilliard Ensemble, npr.).
No, ta naš preljubi Švaba, Stephan Micus, je vse svoje dosedanje plošče za davna desetletja nazaj posnel pri tej založniški hiši in slejkoprej lahko rečem, da je njegova posebna vznesenost nad ambientalnim navdihom (ki se ga zadnje čase najbolj očitno loteva David Byrne, kot slišim) posebna značilnost njegovega ustvarjanja in s tem še ena določnica melodičnega pečata ECM založbe. No, ne vem, če je imela pri njem hiša toliko opraviti kot pri kakšnem od sodobnejših izvajalcev, kjer se pri zaključnem sunku avdio čopiča le malo čuti izbrušen posluh producenta in ustanovitelja založbe, Manfreda Eicherja.
No, mirno, pustimo ECM v kotu, da moli za svoj minimalizem. Micus je večopravilni glasbenik (in s tem mislim konkretno na glasbila), ki se redkokdaj loteva svojih projektov s človeškim glasom - natančneje, človeški glas je lahko samo eno od glasbil, kot če bi vlekel z lokom po glasilkah ali jih vzburjal z dotikom bobna. Na tej plošči se glas (ne avtorjev) v svoji obredni pojavnosti pokaže samo na zadnji skladbi oz. delu albuma (Part 6). Tam deluje kot biološka sponka med mislijo skladatelja (kar Micus v osnovi je) in odmevom dolgih, domišljenih psalmov iz ostalih glasbil. To ni Arvo Pärt, pa vendar vidim tega Estonca, kako prisluškuje in se muza. Niti ni Giya Kancheli, četudi kak premor traja ravno tako dolgo, da se njegova kavkaška tišina vtihotapi v čustveni obraz pesmi. Še manj je to Jan Garbarek s (pre!)dolgimi in potegi zraka iz "brass" sekcije... Občutno nekaj lastnega Stephanu Micusu, njegovemu opusu, vsi prej našteti muzikanterji so ravno tako iz iste kaše izvrženi, a popolnoma drugačni. Micus ohranja sebe kot meniha med vsemi navideznimi poskusi spajanja svetov in namesto da bi oprijemljivo zaplodil z navideznim, ustvari svoje navidezno, ki se mu razpira kakor neskončen svitek pergamenta. Najlaže je občutek ob poslušanju albuma "Music Of Stones" opisati tako: v presledkih te prime, da bi pustil svoje materialne želje in se preselil na tisto sveto goro, kjer igrajo tako glasbo. V presledkih med temi presledki se vprašaš, kako je mogoča tolikšna eteričnost in kje je humor v teh bizarnih tonih. Saj ne moremo večno svirati na aulose in tolči s prodniki ob uglašene stene katedral - ali kaj!?
Vseeno, ta zgoščenka je zdravilo, ko človek ne more več sanjati. To in pa Sainkho - ampak tisto so že druge sorte sanje. Naslednjič.

[zgoščenka/CD] Ernst Reijseger, Mola Sylla, Serigne C. M. Gueye - Janna

Kljub temu, da ima založba Winter&Winter svoje zgoščenke naprodaj po takih cenah, kot bi ovitke delali iz kaše redkih sekvoj in optična vlakna direktno iz sintetizirane cesarske svile, sem si moral privoščiti velik blef. Naključje, ki se je izkazalo za zmago - skoraj tako kot tisti nepričakovani met desnice Muhammada Alija Georgeu Foremanu v Kinšasi... Ampak to je že druga zgodba.
Vsekakor pa se, če ostanemo pri omenjeni tlačenki, držimo Afrike. Ne tako tesno, kot bi marsikdo hotel ugibati, pa vendar - gonilni glas tega raziskovalnega projekta je senegalski vsestranski glasbilec, pesnik in pevec Mola Sylla, človek, s katerim Reijseger tukaj ni sodeloval edinkrat, vsekakor pa s poudarkom najbolj plodno in tekoče. Ernst Reijseger je verjetno bolj poznan tistim, ki jim ni neznana nizozemska eksperimentalna jazz scena (pomisli samo na Hana Benninka, heh) - tu pa smo že pri naslednji določnici. Elementarni zvok loka in violončela ob trčenju je pripravljen na popuščanje še bolj prvinskim ritmom in vzgibom senegalskih muzikantov. Torej - nismo dobili ravno enakopravne mešanice plemenske, govorjeno-pesniške (Senghor, kje si, da to slišiš?) in zahodne, "improinteligentne" godbe, dobili pa smo iz vseh naštetih smeri tako posebno zmes, da si ne zasluži okvirja, kvečjemu dolgo mesto v ušesih in predvajalnikih.
O komadih: otvoritveni kompleks rahlo teži proti ustvarjanju brezčasnosti, nekakšnega Bacha iz poezije v jeziku wolof in trdega, brezkompromisnega unduliranja violončela v globinah. Kot bi se v glasbi odprla posebna komora za kričanje obenem prvinske zaskrbljenosti nad obstojem in radosti tega, da lahko taisto stvar nekomu poveš. Nobena stvar ni čisto brez smisla, če jo je vredno komu povedati. Potem se glasba razpre v vsej svoji podjetni plesnosti, čeprav je to zadnja od kategorij, ki bi jih bilo moč pripisati temu CD-ju. Ples pa seveda ni tisti, ki bi ga z gotovostjo uvrstili na plesne pode črne celine, razen zadnjega štikla, ki samo po naslovu in nekaj sinkopah ponuja asociacijo na "erotični" mbalax. Rahlo opuščeni ritem bobnov dopušča godalcu, da razvije svojo umirjenost in svoje čustvo (veselje v svojih tisoč obrazih) znotraj določenosti.

Če napišem še kaj več, bom skrunil razliko med glasbo in pisavo.

[film/movie] Jiri Menzel - Stregel sem angleškemu kralju

Slovanska komika, germanske blondinke, kako postreči kaviar v umetelnem zviranju brez polivanja in kako ravnati z denarjem, kot da je samo še en povod za "gag", ne da bi mu pri tem zniževal vrednost ali občo pomembnost. Češki jezik popolnoma ustreza bojevitemu, a diskretnemu erosu tega filma, ki se sicer v svoji sredini na zelo značilen (značilen za predolge zgodovinske fabule, ki so raztegnjene na življenjski lok osrednjega lika) način spusti v prosti tek, se ob koncu celo razčmokne v sumljivo nemško obarvano (in s tem mislim prav zares na barve!) reklamo, a mu še vedno ostane zadovoljiv vtis zgodnjih in nekaterih poznejših vložkov, ki ga temeljito uvrščajo nekje med tiho satiro, biografsko dramo lažjega značaja in razširjeno ljubezensko zgodbo.
Ker ne pišem za Delo, si lahko privoščim manjše jadranje na Galapagos. Z drugimi besedami - zakaj so liki v takšnih filmih vedno tako lepi? Vsi, tudi tisti, ki morda realno ne izgledajo tako ali - še bolje - ki tudi v filmu ne bi rabili izgledati tako, milo rečeno, neproblematično. Seveda s tem zgodba ravno prav otopi oziroma tudi vojna izpade kot pustovanje za odrasle, a vseeno se ta zgodba ponavlja že nekoliko predolgo, pa nisem tiste baže gledalec, ki bi imel zelo dolgo primerjalno vrsto. Torej - kaj narediti z nekonfliktnostjo filma? Bi film moral prevzeti aktualno noto, vsaj nekje v stališču - ali pa je, posebno tak film kot je pričujoči, dober ravno zato, ker se ga nič posebej ne dotika?
Nekaj nadrealnih elementov se v filmu izjemno dobro obnese, večinoma sicer hodi po robu odvečnosti, ker vse potrebno dovolj nakazuje že sama situacija in se z efektom hitro in zanesljivo razvodeni moč trenutka. Najbolj nazorno pri transformaciji obraza zadnje Njegove bejbe, ki se ob zgodovinskem kavsu v germanskem slogu spremeni v firerjev portret. Četudi le za sekundo. Ostali, ki jih nočem omenjati, so dobro dozirani in včasih sami po sebi naredijo sceno, ki prihaja ali je že odšla, smiselno, kar je njihova največja odlika.
Povezava malega človeka in njegove čisto posebne velikosti, ki ni mussolinijevska, niti ni v njem kakšen pobožni cestninar iz Biblije, je vredna vse pozornosti. Zlasti spočetka je samo odvijanje dogodkov v prid osrednjemu protagonistu vir neslutenega navdiha in je prava mala zakladnica minimalistične obrazne mimike, ki govori zase kot v tistih kadrih, ki so nemara bolj značilni za italijanski film iz spektra Viscontija - predvsem pa Pasolinija. Ampak, znova, kar so za obrazno mimiko hvaležno naredili črnobeli trakovi, to pod veliko večji vprašaj postavlja barvni, domišljeni zgodbopis, jasen in razumen prav v tem, drugem "mednarodnem" celovečercu Jirija Menzla.
Aja, vse pohvale - z moškega daljnogleda opaženo - za do potankosti izpeljan izbor glavnih ženskih likov, ki izgledajo, kot da se jih igralstvo v njegovem najslabšem smislu (razen zadnje, "Nemke", a tam imajo prednost druge reči) sploh ni dotaknilo. Ravno zato se skoznje na šarmanten način zapolnjuje nekaj dolgočasnosti prearistokratsko zastavljenega scenarija. Režiser bo že vedel, kaj mislim.

[zgoščenka/CD] Emahoy Tsegué-Maryam Guèbrou - Piano Solo

Okej, majceno se mi zdi fletna glasba tudi zato, ker je avtorica tako obskurnega imena in zvok te plošče tako oddaljen, da se zdi kot nekaj med staro, staro kaseto in dobro ohranjeno vinilno ploščo iz časov, ko je Richie Vadnal še plunkal izseljenske viže.
Klavirski solo te etiopske (!) skladateljice in pianistke (vse kompozicije in izvedbe na tlačenki so njene) izzveni kot nekaj med Golden Gate Quartet gosplom, filmsko glasbo iz moderne Nemčije, velikimi jazzovskimi pianisti njegove zlate dobe, najbolj morda res vzporedno z zvočnim profilom Counta Basieja. Njena biografija je že sama po sebi nekaj bizarnega, ampak po eni strani nič bolj, kot je nenavadna npr. biografija Williama Shakespearja, torej navzven nič posebnega, če ne bi njeno (in njegovo) delo odsevalo nekaj takega, kar postavlja vse podatke pod vprašaj ali pa vsaj pod debelo kap želje, da bi bilo moč več izvedeti.
Kako se sliši intenzivni bluzovski pritisk pedala, intenzivni podaljšani zanos na točno določenih tonih, ki pa izzvenijo kot naključno odbrana spontanost, ko se njeno uho pozorno sporazumeva s prsti. Čuti se pridih ženske glasbe, not, ki imajo ponekod tudi dolge falose, prav zategnjeno odločne poskoke, ki jim potem sledi nekakšno džezovsko orniranje, ki abstraktno posnema naravni zvok stvari, strune vesolja, ki se je končalo nekje kmalu po zadnji svetovni vojni. Občutek, kot bi na Voyagerju poslali golem izpovednosti človeške glasbe za preizkus nezemljanov, ki bodo dobili stvar v roke, ko bo doba nezanesljivih, minljivih zvočnih medijev že daljna paleontologija, kot stegnenice triceratopov. Ampak, kot je klavir moško godalo, je obenem žensko tolkalo, kar se strašansko neodtujljivo uteleša v zaporedju kratkih, hitrih, odrezavih, daljnih, potujočih in iščočih signalov, znamenj, ki jih pušča njen klavir. Klavir kot eno najbolj eklektičnih izrazil človeškega slušnega duha, kar v svoji srži skriva morda ponesrečeno krščanske namene in nazive komadov (jasno, ženska je bila dolgo vpeta v etiopsko ortodoksno krščanstvo), pa to enoznačnost monoteizma tako pokosijo in pokopljejo, da ga ni videti drugje kot v črnih črkah. Emocionalen CD, emocionalen zapis. Naj bo to opravičilo.

Umrl je Šaban Bajramović.

In to je to. Samo nisem vedel, kje naj objavim svojo žalost. Ampak on je, mislim da, edini od teh legend, ki me je lahko prevzel tudi v živo, sicer ne več najmlajši, ko me je, a vseeno.

Čaaajjjeeee! In sto zgodb okoli njega, briga me, katere so neresnične.