[koncert/concert] Nuru Kane & Andy Palacio; Križanke, Ljubljana, SLO

Kar vesel sem, da sem si danes privoščil prepovedani izlet v ljubljanske Križanke, ko bi se moral (zaradi enormnega zaostanka) že zdavnaj začeti guliti filozofijo umetnosti za jutrišnji izpit. A to je zgolj razlaga konteksta in energije.
Torej, zdaj sem nazaj, nekaj na hitro. Najprej smo videli in slišali senegalskega kitarista Nuru-ja Kane-ja z njegovo skupino Bayefall Gnawa. Škoda, da zaradi vize enega člana skupine, sicer Alžirca, niso mogli spraviti v Slovenijo. Glavni akter je imel zanimiv nastop, kotrljavo angleščino, ampak veliko smisla za privlak publike. Drugače sta bila na stotinke navdušujoča tudi bobnar iz ozadja in nekako magrebsko izgledajoči plešoči tolkalist, Nurujeva desna roka/stran. Lutnjar na njegovi levi je včasih prezrl monitor in zgrešil četrtinko tona pri petju, drugače pa ni pretirano motil sinusoide zvoka.
Andy Palacio je s svojo zasedbo The Garrifuna Collective (vsi, vključno z njim, so pripadniki ljudstva Garrifuna, lociranega v Belizeju, Centralna Amerika) ponudil malo bolj izčiščeno, sozvočno precej bolj natančno ukrojeno glasbeno tkanje, ali če ne bi na plano privlekel svojega srčevega kralja, 79-letnega pevca "parrande", ki je izgledal, kot bi ga povlekli iz klonirnice Ibrahimov Ferrerjev, Compayjev Segundov in takenakih - bi se mu malo slabše pisalo. Ali pa sem bil samo jaz pretirano utrujen in moker od želja.
Glasbeniki, oboji, posebno osrednja lika, so tolikokrat (preveč!) dajali vedeti, da jih moti neka čudna psihoza v komunikaciji s publiko, da so tudi sami malce nezadovoljni s svojo izvedbo, da se je to v tistih trenutkih skoraj brez zamika preneslo na publiko. Bayefall Gnawi je manjkal še en instrumentalist, da bi bil zvok res obilen, Andyju večji izkoristek hudičevo spretnega solo kitarista in malo tudi tolkalskega odreda.
Plesalo se je obilno. Neredko tudi rašplasto, tu in tam komu se je uspelo prepustiti predvsem Kanejevemu transiranju, marsikako dete si je do obnemoglega izmasiralo mišice na nogah. Preostali smo se gibali letom in interesu primerno. Ampak zanimivo, da je kratkih stikov polna Kanejeva godba bolje razgrela ozračje. Mogoče zaradi srečno postavljenega vrstnega reda. Kdo ve, jaz se samo sprašujem, če etno lahko ostane sam svoj, ne da bi začel izgubljati na zanimivosti?

[koncert/concert] Križanke, SLO - Jan Garbarek Group

9. maj 2007, 21. ura, konec pol ure pred obličjem polnoči:

Nisem vedel, da bo na desni Trilok Gurtu s svojo tolkalistično ropotarnico navdiha, nisem si predstavljal, da bo navidezno ploščato misleči prijazni mrožek za klaviaturami napravil čudež v nizkih klavirskih tonih, strunah, spiralno ovitih v tisto čembalsko godaliko, nisem niti mogel vedeti, da se je kontrabasist znašel v bolnici in da ga je nadomestil neki drugi, "kukr de" nadomestni pleško s posebnim, ritardando ritmom gibanja, nisem vedel, da bo Jan igral, kot da je to edina stvar, ki jo sploh zna pod božjim soncem, in ne da bi sploh pokazal, da je njegovo ime stalo v velikem fontu na plakatih...

Glede koncerta. Neugnani, neutrudni Indijec je grmel po svojem orodju, inkasantsko oblečeni vskočni člen je namrmral in razmastil nekaj gajstnih groove podlag, črnobeli pritiskalec tipk je, preden sem kaj opazil, zatisnil moje oči od čistega občudovanja pošastno močnih melodij v solo odlomkih. Jan je bil Zaratustra, ki je prišel nazaj med ljudi in bi mogoče rad nekaj povedal, pa to po kapljicah dekantira v naše retorte. Sedel sem v nekako dobri družbi, za sabo in predvsem na desni je bilo čutiti veliko volje, veliko lagodnega sodelovanja, vsaj od takrat, ko so fantje muzikantje dokončno blagovolili raztrgati zategnjeno zbranost in salonsko poslušanje... Potem je šlo pa samo še navzgor.

Jebiga, že tako mi slovenščina dela probleme, v angleščini mnenja pacati, pa še tako nestrokovne furije klanfati ob dveh zjutraj... Ni šans.

Spodnji plakat objavljam samo zato, ker je bila načrtovana zasedba točno taka, v meso d'jana z izjemo poškodovanega basista, namesto katerega je igral Jan Daniel. Hudika!

[film/movie] Florian Henckel von Donnersmarck - Das Leben der Anderen

Letnik 2006. Dvajseta obletnica Černobila. Obletnica mnogih reči, kot je vsako leto presunljiva obletnica tega, da na spregled še ni konca sveta. Hudič frdamani.
Kakorkoli - pričujoči nemški film postavlja mnogo spomenikov. Nekaj tudi takih, ki bi lahko porušili Leninov mavzolej, vsaj če bi prišli v roke nevednemu težkokategornemu govedu. Postrani se malček romantično norčuje iz vzhodnonemške ureditve med 2. sv. vojno in padcem berlinskega zidu. Rahlo direktno ječi pod jarmom ljubezni in po-želenja. Prav po žensko noseč od dobrega scenarija na nekaterih ključnih mestih pade pod križem, nekako toliko pogosto, kot je to počel oni sporni mizar iz Nazareta. Ne morem pa si kaj, da ne bi po koncu imel malo trdega zaradi melanholične igralke; njenega tipa, rahlo bledega "undercover" dramatika; potem nadalje zaradi pritlikavega kujona, ki na kar dovolj bizaren način menjuje razpoloženje, seveda na mikro ravni; zavoljo preočitnega ministra za kulturo in nekaj drugih počasnih zmenetov pa idealni ambient pade.
Žal mi je za tistih nekaj škrbin, ki odpirajo možnosti. In nemški film zadnje čase sploh ni slab, kar se mene tiče in kar se od mene videnega repertoarja tiče... Ampak seveda, nisem videl ravno veliko, saj kovačeva kobila - nikoli pravilno ne dokonča stavka.

[ENG] Have a look. After all, you are probably English or at least speak that language. And that is a sufficient reason to do something about it.

[zgoščenka/CD] Youssou N'Dour - Nothing's in Vain (Coono du réér)

Hitro se lahko izpridijo bivši igralci mbalaxa in bivši domorodci, nezgrešljivo navezani na svojo tradicijo. Saj ne, da je album slab, ampak angleški deli nekaterih besedil so povsem odveč, čeprav se je s svojo izgovorjavo Youssou precej potrudil. Na par postojankah med motoviljenjem po disku se pojavi tudi nekaj novodobnjakarskih sintov, nekaj nepotrebnih ponavljanj in v-refren-spravljanja...
Zadnji komad bi prav lahko bil hvalnica zatiskanju oči. Dvomim, da je rojen Senegalec hotel pogledati stran od tega, kar se mu zažira v predpražnik. Začetne skladbe pa vseeno kažejo dobršnjo mero veselja, takega, neignorantnega in odprtega. Nemalo dobrih ritmizacij vzpostavi že skoraj plesno vzdušje, ampak tu je spet eno od vprašanj tega albuma - kaj zdaj? Ali to hoče ali ne?

[ENG] A big misfortune is if someone leaves his roots without a particular or at least a well-thought-over reason. Youssou seems to have managed just that here, despite some really good emanations of the first and the middle part of the CD. The last song is a flaw, but not of that dimension that it would have to prevent you from listening to the album anyway. Go for it, some things work. And sometimes, you might even feel like dancing - otherwise, it is more the train (and/or jog) style of music.

[predstava/performance] Michael Frayn - Kopenhagen

V produkciji mariborske SNG Drame je v Ljubljanski Drami včeraj, 20. aprila, gostovala predstava Kopenhagen. Režiral jo je Sebastijan Horvat, fizika Heisenberga je igral Radko Polič, Bohra Peter Boštjančič, Margrethe pa Veronika Drolc.
Kaj je to, kar skuša sprožiti Sebastijan Horvat s svojim videnjem gledališča? Veliko vprašanj mi je ostalo ob koncu, še najmanj sem se nekako ukvarjal z igralskimi interpretacijami, ki so bile vsaka zase polne neke posebne energije, ki je izvirala iz časovnih in prostorskih okoliščin fiktivnega časa in se na čuden način odslikavala v resničnost - tisto v prvi polovici 20. stoletja in zdajšnjo. Sedel sem precej zadaj, zato sem se nekajkrat močno zaželel, da bi imel bližnji kader in da bi videl. Zelo pomembno je bil stalni občutek usrediščenosti, predmet opažanja in spora (med obema fizikoma) in njun osebni diskurz - vse je bilo umeščeno v neko razširjeno sredino, ki se ni razbila niti med njunimi navideznimi sprehodi, niti med žensko roko. Kako sta genialno mestoma razkrila svojo zasvojenost s fiziko in narkomanijo odkrivanja, kaj je res, kaj je račun, kje je napaka... In vse to so zgolj postranske reči. To predstavo je nekako treba videti, nujno.

Za aplavz so nas pustili v temi. In začeli na začetku. Tako da ženska spi. Imenitno.

[film/movie] Pedro Almodovar - Volver

Pedro Almodovar je eden tistih ljudi, od katerih nisem videl niti enega samega dela, čeprav ni na sceni ravno od včeraj. Za vse in vsakogar danes ni več prostora v obstajanjski dobi. Ta film včeraj je samo še potrdil, kako drugačne so ženske in Španke v njegovih očeh, pa tudi nasploh, koliko močnejše od našega pritajeno sado-mazo odnosa. Kolikor slišim, tudi druge ali vsaj večinsko druge njegove filme odlikuje premišljeno izviren scenarij, ampak pri filmu Volver je bolj od vsakega scenarija zame zanimiva igralska pronicljivost žensk v vsakdanjih odnosih. Zgoščanje napetosti je očitno nekakšen Pedrov fetiš, saj vsake toliko napravi preskok v miselnosti, ki malo zmede in seveda poveča gledalsko zbranost. Malo sem bil žalosten zaradi naslednjega razvoja dogodkov, čeprav je neizbežen: zakaj človek ni več meseni duh? Drugače pa sem zaklenjeno na zaslon spremljal stvar od začetka do konca. Malo tudi zaradi Penelope Cruz, kreh.

[zgoščenka/CD] Toumani Diabaté with Ballake Sissoko - New Ancient Strings

To gre in gre kot bi bilo obema izvajalcema ime Perpetua in bi bila za povrh še na neki drogi z imenom Življenje. Res, kako močna so lahko afriška domorodska godalno-brenkalna stvarjenja, lahko preverite ravno tukaj, na dotičnem ploščku. Kot bi sam Sizif, odštevši vse njegove absurdne konotacije, napisal to neskončno ubranost. Drugega ne morem reči, ker ne znam.

[ENG] It is rolling like a log down the hill, just that here - it is going upwards. And it does not really have a stop. The art of the Africa's west coast strings instrument, Kora, offers many interpretations, and above all, it leaves the door open for you to find your own meaning in that highly addictive melodic every time.