[film/movie] Paul Greengrass - The Bourne Ultimatum

Kjer je sprožilec, je zabrisana sled. Za nikomer ne ostane telefonskih valov, za nikomer odvečne krvi, pod vsakim avtomobilom pogled, klavstrofobija uma, tisoč sončnih očal na begu, na begu za beguncem. Vsi se poznajo po imenih, čeprav se niso še nikoli videli, pa to ni odveč. Odveč so le tuintamkajšnja prikazovanja ključnih obrisov nekajkrat preveč. Ostalo resnično ustoličuje ta film (kljub dejstvu, da predhodnih dveh delov nisem videl, kar je morda še bolje) med najboljše adrenalinske pojedine zadnjih let. Kaj več bom napisal v prihodnjih dneh, če bo čas dopuščal.

[film/movie] Santiago Amigorena - Quelques Jours en septembre

Ne vem, zakaj se ljudem zdi butasto, če je kak film preprosto dovoljeno butast, premalo podpisan od režiserja, ki je prvič ugledal žaromete, in da je slabo, da je do nerazpoznavnosti (kar sploh ni res) premešal žanre... Taki so namreč zvečine odzivi na tale filmček, podprt z igralsko petorico gardedame Juliette Binoche in moje vrstnice po letih, Sare Forestier (kakšne ustnice, hudirja, kako sočen incest!), potem Coenovskega Johna Turturra, tako zelo teksaškega Angleža Toma Rileyja, pa kopije "Anthonyja Zimmerja", drugače iz Nebraske, Nicka Nolteja. Ta zadnji sploh izgleda tako, kot daj po "copy&paste" postopku menjal obrazno fasado z Mickeyjem Rourkeom. Dovolj o obrazih, eko.

Kar se začne kot tipični prednastavljeni triler (nisem vedel, da grem gledat to zvrst), podvrže svoj jedrni čas napletanju raznorodnih preganjanj časa. Najbolj mukotrpno je, da včasih ne veš, če oni vedo, kaj bi radi s svojim časom, čeprav sinopsis s svojo kriminalno predpostavko hoče ravno to. John Turturro duhoviči s svojimi poetičnimi vložki in Elliot, tretji človek ali kar pač že (trademark Nick Nolte), je že od začetka prekleti Anthony Zimmer, Keyser Soze in sto takih, za katere nekako od prve omembe naprej vemo, da jih bomo spoznali šele v samem razpletu - pa še tam je njegova slika nejasna.

Da se posvetim svetlim stranem. Film si na nekaterih pravilno izbranih mestih dovoli biti butast, skrajnje naporen s svojim zavlačevanjem, ampak - se mi zdi - da zgodba ni čisto prosto podana, navijačena v stroj brez predhodnih odločitev. Seveda, odločitve bi morale biti osnova vsakemu, sploh takemu (triler, krimi, detektivka, napetnica...) filmu, ki mora v ključnih obratih delovati brezhibno. Malo zmanjka, vsake toliko pa - kar je najhujše - lahko nesramno prebereš dogajanje v naslednjih minutah. Tudi, jebiga, v ključnem strelu z razdalje skozi beneško steklo. Vseskozi se čuti, da je osnova - in tudi igralski potencial, oboje vsebuje nesproščene impulze, ki se potem v končnem "izdelku" narišejo kot skica z naslovom "Ljubezni trud zaman".
Juliette Binoche je majceno dominantno seksi, brez da bi sploh pokazala kaj golega; John Turturro ima vzgibe, ki bi lahko iz njegove vloge naredili serijskega morilca par exellence; Sara Forestier deluje malo zgubljeno, pa nikoli prav ne veš, ali zaradi napotkov režiserja ali zaradi lastnega videnja lika ali, bognedaj, zaradi daydreaminga; oni visoki Anglež, ki izgleda kot Teksačan (še malo nisem posumil, da ni Američan), nerodno zapeljuje obe babnici po vrsti in se gre incestne pomežike na križišču treh mladih (no, ja) ljudi. Kot bi rekel Stojan Auer: "Več sreče prihodnjič!" Pa ni švoh. Aja, še tole - vložek 11. septembra deluje kot priponka iz nekega 128. filma, ki nima niti najmanjše sorodnosti s tem.

[predstava/performance] Ivan Peternelj et.al. - Oblivijon (Stara elektrarna)

Stara elektrarna je bila prizorišče toliko izjemnih predstavitev sodobnega razmišljanja, svežega, boleče neodkritega minimalizma in ostalih stvari, da je neobhodno vsakič znova v njej zagledati vsaj zametek nečesa velikega. Tudi PTL na Prulah je ena takih stvari, vsekakor ne vem, če sem o zadnji predstavi Gregorja Luštka in Rosane Hribar v kooperaciji z nekaj srbskimi in domačimi plesalci dovolj napisal, če sploh kaj vlažnega in roko stiskajočega. Plus o francosko-tunizijski bipolarni čarovniji nekega večera, ko so bili levi spet mladi in ljudje človeški. Ampak zdaj že pošteno zahajam s teme.

Ivan Peternelj, zame kot dokajšnjega nepoznavalca, eden bolj ugankastih slovenskih igralcev. Skupina plesalcev (in, v bistvu, (vedno tudi) igralcev), nabrana okrog njegovega izhodiščnega zapleta, se ukvarja, tako pravijo, z dogodkom, ki se opazuje, preden se zgodi. Ne bom razlagal semantičnih odlik in zdrsov, vsekakor pa se mi zdi za uvod na gledališkem listu povedanega ravno prav, vsaj s strani Ivana in Heinerja Müllerja, ki pravita tole.

Nekaj scen je, kljub očitnemu pomanjkanju ostro izrisanega režiserja, delovalo (in seveda še deluje) na abstraktno (ne)berljivi ravni, ko poenotenja gibov in ločevanja in združevanja delujejo brez podvprašanj. Sploh je mogoče imeti rad to stvaritev, če ne čutiš nuje po obnavljanju. Grozljive so povezave gibalno dobro razmeščenega mešanja želje po cirkuškem učinku in askezi sporočila - to v ospredju - ter navidezne genetike in boga, manipulatorja živih bitij z glasom, dotikom, barvo - v ozadju.

Presenečenje pride v obliki industrijskega rojstva, malo začinjenega z deviškim odnosom do ženskega telesa (ki tukaj izjemno dobro sovpada z vsesplošnim odnosom med moškim in žensko). Klovni te predstave niso žalostni, bolj prepametni za veselje. Da ne bom preveč nakladal, stopping - here.

[zgoščenka/CD] Henryk Mikołaj Górecki - Songs Are Sung...

Koncert v Londonski "trdnjavi" je dal svežega, od nekje že slišanega, a v vmesnem času popolnoma odraslega zvoka, ki ga nihče na svetu ne bi zmogel tako proizvesti, kot ga proizvede Kronos Quartet. V svojem nedotakljivem polkrogu, z grobim potegom loka in tihim soglasjem duha dvorane.
Posnetek je samo posnetek, če stvari ne slišiš v živo. Nekako tako, ampak ne drži povsod in od dobe prve katarze na koncertu Remember Shakti v Beljaku je to vera, ki pa se mora stalno potrjevati.
Zvok je počasen, po slovansko melodičen na trenutke, v odtenkih pametno nasilen, cvileč, moreč, gromozanski, kot bi velike noge indijanskega medveda iz legend hodile, previdno, a z ostrimi kremplji, po mladem, vlažnem lesovju ruskih gozdov. Vseeno je svojstveno, kako se razvija pripoved v igranju kvarteta in kako avtor obilno daje svojo gmoto po vozičkih v glavo, v miselni rudnik.
Poslušati to ni užitek, bolj doživetje. Razlagajte si sami.