[zgoščenka/CD] Rolf Lislevand - Nuove Musiche

Nekaj me enostavno vsake toliko zvleče v nakup na blef. Povečini pa ne iščem oziroma najdevam ravno rovke sredi arktike, ko gre za zbirko ECM, to si tudi sam (ti boga jarca) odkrito priznavam. Okrog naslednjega ploščka sem se sukal v kočljivem razmaku med eno produkcij in hlastavim prebiranjem izpitnega gradiva za res zadnje izpite.
Rolf Lislevand, via Oslo, Norvežan torej - popolna uganka. Ravno tako slog, v katerega se je podal z zvarkom, imenovanim Nuove Musiche. Prevetril, dodelal, naimproviziral in podpisano poosebil za sodobnost je nekaj visoko renesančnih štikeljnov, ki so naznanjali neko novo obdobje v glasbi. Kapsberger, Piccinini, Monteverdi, Pellegrini in še nekaj je teh, ki jih je izvedenec na lutnji na novo naslikal v svoj zvočni poligon barv. Za izid sprva človek ne ve, v čem točno je toliko drugačen od temelja, pa tudi ne, kje je zdaj re-evolucija preteklih del, starih par stoletij. Maskirani slog domišljenega prenavljanja se gladko povalja skozi skoraj vso zbirko skladb, tu in tam rahlo škripne in zdrkne pod rušo, pa spet na plano... Sploh so zanimivi odseki, kjer lutnja dobi globok podton, pa oni, kjer se vzpostavi ritem megleno točne ritem sekcije. Dobrodošel gost tudi za prenosniške zvočnike, saj vam, za razliko od Gnarlsa Barkleyja, ne porabi basov na membranah. Blagodejen pa je, tale bare-sarkken, zlasti mu je v čast šteti manko pretvarjanja.