[zgoščenka/CD] The Klezmatics - Possessed

Ena najbolj finih in vzporedno najbolje prodajanih klezmerijad - ta album. To in pa konec sveta, tudi po nekajkratnem zaporednem poslušanju.
Ameriška zasedba, ki je pred leti gostovala tudi v Ljubljani, v okviru festivala Druga godba, je našla dovoljšen kos pogače zase v malo moderniziranem, malo udarnem, malo meditativnem in nasploh zelo poslušljivem, že skoraj za zabave primernem klezmerju. Židovska glasba, to se mi zdaj že nekaj časa smuka okoli žnabljev, ima poseben, niti prav transu niti predvidljivi taktnosti podoben ritmovni ustroj. Violina, denimo, je na dotični plošči zateglo ostra, prav za ščepec soli žalostna, še zlasti izstopa v počasnejših komadih, kjer zapolni melodijo do roba in čez, čeprav tehnično ne zahaja v briljantne virtuoze. Trobila dajejo temperament peklenskim razmetavščinam, barvo malo počasnejšim - a še vedno - hitricam. Bravurozno se vključuje v glasbo glas glavnega vokalista, skladen, visok, zanesljiv, malce preveč "britanski" (kar je v tem pridevniku pudingastega)... Ampak CD se kljub finesam, ki bi jih še šlo maaalo pošminkati, ponaša z dovršeno dramaturgijo in avtonomno dozo čistega ambivalentnega veselja. Po židovsko, jebeš.

[zgoščenka/CD] Anouar Brahem - Astrakan Cafe

Za Astrahan sem prvič slišal, ko sem si ogledoval slike istoimenskih (astrahanskih) kučem v nekem slovarju. Ime mi je zmerom dobro sedlo v uho, to ni nepomembno. Dejstvo, da so se v teh pokrivalih kazali razni po zahodnjaško demonizirani voditelji, je to ljubezen samo še utrdilo.
Anouar Brahem (Tunizijec) je, ob bok libanonskemu Dhaferju Youssefu, še eden tistih, ki snemajo svoje plošče z zavidljivo premišljeno doslednostjo. V slogu minimalni skoki vstran, a velikanski, oberočni vihtljaji v smislu plodnega razvoja skladb. Album Astrakan Cafe se začne kot uglasbljeno klicanje k pozornosti, z nabrušenimi toni, grenkosladko odmerjenimi v notranje uho. Potem je vsaka naslednja kot vožnja s starim vozičkom, ki na vsakem kamenčku zaropoče malo drugače, ampak vseeno daje od sebe zvok, ki ti da vedeti, da se pelješ, da nekam greš, in da ti nekaj (voziček ali pa, jebiga, še en tip iz Magreba) k temu zavzeto pripomore. Malo pobiranja strun s prsti, nežno in nikdar prav prepočasi, razigrana narava količinsko majhne rekrutacije glasbil... Če bi bilo to glasbo moč slišati v živo, bi gotovo ne pustila skoraj nič prostora za odvračanje misli, za dekoncentracijo in razletelo pozornost. Vse bi se uperilo v krvavo rdečo nit izvrstno zastavljene in takenako izpeljane glasbene linije.

[zgoščenka/CD] Rolf Lislevand - Nuove Musiche

Nekaj me enostavno vsake toliko zvleče v nakup na blef. Povečini pa ne iščem oziroma najdevam ravno rovke sredi arktike, ko gre za zbirko ECM, to si tudi sam (ti boga jarca) odkrito priznavam. Okrog naslednjega ploščka sem se sukal v kočljivem razmaku med eno produkcij in hlastavim prebiranjem izpitnega gradiva za res zadnje izpite.
Rolf Lislevand, via Oslo, Norvežan torej - popolna uganka. Ravno tako slog, v katerega se je podal z zvarkom, imenovanim Nuove Musiche. Prevetril, dodelal, naimproviziral in podpisano poosebil za sodobnost je nekaj visoko renesančnih štikeljnov, ki so naznanjali neko novo obdobje v glasbi. Kapsberger, Piccinini, Monteverdi, Pellegrini in še nekaj je teh, ki jih je izvedenec na lutnji na novo naslikal v svoj zvočni poligon barv. Za izid sprva človek ne ve, v čem točno je toliko drugačen od temelja, pa tudi ne, kje je zdaj re-evolucija preteklih del, starih par stoletij. Maskirani slog domišljenega prenavljanja se gladko povalja skozi skoraj vso zbirko skladb, tu in tam rahlo škripne in zdrkne pod rušo, pa spet na plano... Sploh so zanimivi odseki, kjer lutnja dobi globok podton, pa oni, kjer se vzpostavi ritem megleno točne ritem sekcije. Dobrodošel gost tudi za prenosniške zvočnike, saj vam, za razliko od Gnarlsa Barkleyja, ne porabi basov na membranah. Blagodejen pa je, tale bare-sarkken, zlasti mu je v čast šteti manko pretvarjanja.

[zgoščenka/CD] Ali Farka Touré & Toumani Diabaté - In the Heart of the Moon

Ni lepšega, kot če te zvok obenem poboža in pusti čisto na miru, da se oba, poslušalec in njegov odmev v pesmi, zaljubljeno gledata od daleč - in jima je tako zaveza o kontemplaciji prostor za odkrivanje neslutenega. Približno tako se počuti človek, ki v enem toku spusti skozi svoja ušesa tako "potovanje v srce lune". Po odtekli bogati, razkošno majhni vodi harmoničnega improviziranja, se tudi zares počutiš, kot da so ta duet (in razširjeni sestav ponekod, ampak v osnovi gre še kako močno za glavna dva avtorja) izmojstrili v Mare Serenitatis. Poezija je tisto, kar dela Mali za eno najbogatejših zaplat prsti naokoli, čeprav so njihove listnice bolj listnato suhljate. Malijski ljudje so srečni, ker imajo v sebi vzgib nedojemljive glasbe, take in podobne, kot jo na pričujočem albumu demonstrirata Toumani Diabaté in Ali Farka Touré. Mogoče bi moral na tem mestu še malček povzeti spremno besedo ploščka, ki sta jo napisala oba pevca (v žlahtnem zvenu besede), ker je preprosto neverjetna. Ampak ne, nadaljeval ne bom, iz obzirnosti do teh lesketajočih se mojstrskih miniatur. ki zaobjamejo šele kot celota.