[predstava/performance] Michael Frayn - Kopenhagen

V produkciji mariborske SNG Drame je v Ljubljanski Drami včeraj, 20. aprila, gostovala predstava Kopenhagen. Režiral jo je Sebastijan Horvat, fizika Heisenberga je igral Radko Polič, Bohra Peter Boštjančič, Margrethe pa Veronika Drolc.
Kaj je to, kar skuša sprožiti Sebastijan Horvat s svojim videnjem gledališča? Veliko vprašanj mi je ostalo ob koncu, še najmanj sem se nekako ukvarjal z igralskimi interpretacijami, ki so bile vsaka zase polne neke posebne energije, ki je izvirala iz časovnih in prostorskih okoliščin fiktivnega časa in se na čuden način odslikavala v resničnost - tisto v prvi polovici 20. stoletja in zdajšnjo. Sedel sem precej zadaj, zato sem se nekajkrat močno zaželel, da bi imel bližnji kader in da bi videl. Zelo pomembno je bil stalni občutek usrediščenosti, predmet opažanja in spora (med obema fizikoma) in njun osebni diskurz - vse je bilo umeščeno v neko razširjeno sredino, ki se ni razbila niti med njunimi navideznimi sprehodi, niti med žensko roko. Kako sta genialno mestoma razkrila svojo zasvojenost s fiziko in narkomanijo odkrivanja, kaj je res, kaj je račun, kje je napaka... In vse to so zgolj postranske reči. To predstavo je nekako treba videti, nujno.

Za aplavz so nas pustili v temi. In začeli na začetku. Tako da ženska spi. Imenitno.

[film/movie] Pedro Almodovar - Volver

Pedro Almodovar je eden tistih ljudi, od katerih nisem videl niti enega samega dela, čeprav ni na sceni ravno od včeraj. Za vse in vsakogar danes ni več prostora v obstajanjski dobi. Ta film včeraj je samo še potrdil, kako drugačne so ženske in Španke v njegovih očeh, pa tudi nasploh, koliko močnejše od našega pritajeno sado-mazo odnosa. Kolikor slišim, tudi druge ali vsaj večinsko druge njegove filme odlikuje premišljeno izviren scenarij, ampak pri filmu Volver je bolj od vsakega scenarija zame zanimiva igralska pronicljivost žensk v vsakdanjih odnosih. Zgoščanje napetosti je očitno nekakšen Pedrov fetiš, saj vsake toliko napravi preskok v miselnosti, ki malo zmede in seveda poveča gledalsko zbranost. Malo sem bil žalosten zaradi naslednjega razvoja dogodkov, čeprav je neizbežen: zakaj človek ni več meseni duh? Drugače pa sem zaklenjeno na zaslon spremljal stvar od začetka do konca. Malo tudi zaradi Penelope Cruz, kreh.

[zgoščenka/CD] Toumani Diabaté with Ballake Sissoko - New Ancient Strings

To gre in gre kot bi bilo obema izvajalcema ime Perpetua in bi bila za povrh še na neki drogi z imenom Življenje. Res, kako močna so lahko afriška domorodska godalno-brenkalna stvarjenja, lahko preverite ravno tukaj, na dotičnem ploščku. Kot bi sam Sizif, odštevši vse njegove absurdne konotacije, napisal to neskončno ubranost. Drugega ne morem reči, ker ne znam.

[ENG] It is rolling like a log down the hill, just that here - it is going upwards. And it does not really have a stop. The art of the Africa's west coast strings instrument, Kora, offers many interpretations, and above all, it leaves the door open for you to find your own meaning in that highly addictive melodic every time.