[film/movie] Stanley Kramer - Ship of Fools (1965)

Zvezdniška zasedba iz časov, ko je povezovanje evropskega in ameriškega duha še vedno pomenilo neko mondeno srečevanje Schwarzwaldske torte, Zgodb iz dunajskega gozda, čudnih romanskih naglasov in bejzbolske pohote. Seveda je Ladja norcev, kot bi enostavno poslovenili naslov, še vedno bolj gledališki film kot pa filmano gledališče, vendar razlika ni velika. Filmu se najbolj zaveže s prikazovanjem trajanja pogledov, s klasično portretno osvetljavo, ki je vsekakor bolj značilna za celuloid kot za oder, morda celo z izbiro tišine. Še vedno je v svoji avdiovizualni dramaturgiji eden bolj tipskih predstavnikov svoje zvrsti, nekakšna huis clos drama, kjer spremljamo cvetober likov, ki so primorani skupaj preživeti en mesec na čezoceanskem potovanju iz Mehike v Evropo. Razrezana in vznesena domovina pa samo čaka, da ji kdo da povod za sveže prelivanje krvi. Med gosti gornjih palub, torej elitnimi potniki, najdemo:

• pritlikavca, ki nas uokviri v pripoved in se trudi najti dobro misel za vsakogar, tudi če je pijan;
• hudomušnega, a vendar goreče nemškega Žida, ki trguje z verskimi artefakti;
• raznih sort mesa željnega jenkija brez kakšnih posebnih manir, a z zadrževanim prerijskim temperamentom;
• Vivien Leigh, ki se, podobno kot v Gone With the Wind/V vrtincu dela mlajšo, obenem izkušeno in celo nedostopno, ki igra grenkobo, da si izravnava zavist;
• Simone Signoret, obsojeno avtokratinjo suženjskih plantaž, ki na ladji užije svoje zadnje svobodne dni ter z nenavadno mešanico občutij v svojo melanholijo potegne -
• ladijskega doktorja - dozdevno trdega in oh, kako zelo švabskega, a vendar latentno frajgajstovskega dobrohotneža ...

Da ne bi slučajno zapadel v zaokroženo psevdopsihološko analizo, se ustavljam tukaj. Glavnim potnikom razmere otežuje stotnija gastarbajterjev, ki se s sezonskega dela obubožani vračajo domov čez lužo, a ne delujejo ves čas kot amorfna gmota, temveč se po svoje izpostavljajo kot ovce, novopečeni komunisti, osameli ustvarjalci ...

Ladja norcev v svojem jedru zaobjema človeške odnose, ne le moško-ženskih, loteva se ravnokar dobro prebavljenih šovinizmov, rasizmov, soočenja moderne ženske z modernim moškim, odtujenih družin in parov, ki med sabo delujejo le še kot kupi postane kadulje, nespremenljivi, nepremakljivi, po drugi strani pa jih njihova telesna govorica spravlja v zamaknjenost in opojno drznost, da se v tem - racionalno gledano kratkem - mesecu zgodi množina pomembnih, čeravno samo človeških premikov. Večina se po potovanju sicer resda zakoplje v svoje stare scenoslede in prikrivanja, a v minimalnih naporih in klikotah pokažejo svoje obraze, hudo poznane in včasih celo čisto nič filmske. Še eden od filmov, ki tematizira relativnost vrednot, bi lahko rekli, ampak v svojih detajlih se pokaže kot prava zakladnica dognanj, ki jih je človekovemu umevanju odnosov in sveta prineslo 20. stoletje. Zakaj se umirjeni zdravnik ne more (in ne želi!) nadzorovati? Zakaj invalid prepozno in do kraja goreče spoznava princip božjega - in še to napak? Zakaj mladi Nemec koprneče obseden zavrže vse svoje zavore in se združi s cigansko plesalko, kakršnih je na milijone? Čemu je neuspeli slikar pozabil, kaj ga uči nauk starega zakona med moškim in žensko - ker mora? Zakaj prelestne krasotice s pretirano mimiko, partnerke teh slikarjev, nikoli ne bodo njihove ljubezni? Pokaj je treba sončnih očal in košatih šalov, če je izkušnja daljnosežna in absolutna (o, Scarlett O'Hara) in veš v bistvu vse o ljubezni in obstajanju? In tako dalje in tako dalje. Veliko je fabul, veliko prilik, veliko stavkov, ki zvenijo poljudnoznanstveno antologijsko. Ampak vseeno je to klasičen film, ki ga ravno dovolj žlahtnijo osebni vložki igralcev.

[film/movie] Sergei Parajanov - Tini zabutykh predkiv

Ob tem se počutim kot ne še prav oddojen navihanec, koštrun, ki se je komaj dobro odlepil od bradavice zgodnjega pojmovanja umetnosti. Ko sem pogledal tak film, se mi je zdelo, da me samo moja leta in neznanje rešujejo pred popolnim kaosom. In ravno zaradi tega silovitega udarca na novo vzpostavljenega pogleda skozi objektiv je zmeda še toliko večja. Maestro Paradžanov je ostal nedotaknjen v svojem izmišljanju zgodbe (in res izgleda, kot da si jo sproti izmišlja, čeprav je še kako predvidljiva in na koncih in krajih kar malo heimatkunstovska), jaz sem skozi pore odvedel nekaj odvečnega rečnega gradiva. Reka je namreč ena velikih poetskih podzgradb pričujočega filma. Tok vode, njena majava in nestalna gladina, njen vrtinec in njena zrcalna, domala nerazločljivo obrnjena podoba. Kaj je zgoraj in kaj spodaj - to bi se vprašal kak gravitacijeslovec, ko bi gledal podobe te osnovne človeške tekočine v tem filmu. Vsekakor ne govorim samo o H2O, vodi kot vodi.

Igralci so se znašli v svojevrstnem precepu, čeprav je potek fabule, skorajda nekakšne poganske prilike o zavedanju svojih demonov, na prvi pogled popolnoma preprost. Zakaj umanjka klasična zahodna dramaturgija? Zato ker ni potrebna. Ker bi lahko, bogoskrunsko rečeno, mnogotere prizore človek gledal - in videl - kot samostojne celote. Ampak na koncu ugotoviš, da bi lahko vsakega zase občudoval planete (splavarske poti, sekire, ikonostase, dominasto bele zobe, valjenje snežnih drobcev, odkrita kolena, zlato obrobljene brke ... ), pa bi zaradi njih lepote spregledal ustroj osončja.

Drugič bom raje pisal o stvareh, ki jih bolje razumem, da ne bo vsa pisarija tako strahotno poljudna, poljubna in vase zazrta. Hermetika je dobra samo za domače kompote in vesoljske postaje.

P.S.: In potem so tu še Karpati, maternica Transilvanije in prapočelo zgodovine somraka. Tako blizu zelenju in grmičastim lišajem, tako blizu strmim streham in drobnim, potnim oknom, tako daleč stran od obljudene svetlobe neskaljenih oči.

[predstava/performance] Matej Kejžar - Senser 2010

V Plesnem teatru Ljubljana se je to soboto, 27.3. 2010, dogodil poseben plesni dogodek. V njem je nastopal nekdo v obleki, ki bi lahko bila obleka koga drugega, usrediščen kot gibalni element prostora, ki se izmenično prižiga in ugaša, luči, ki osvetljujejo tisto, kar je vredno izpostavljanja, ali pa molčijo, ko je poved tolikšna, da ji ni več moč postaviti primerne pike. Človek, ki se je znašel iztaknjen iz svojega časa ravno tako, da se je vanj najbolje, kar zna in zmore, torej po svoje, potopil. Prihaja na oder s sklonjeno glavo, med raztegnjeni špalir sobotnih opazovalcev, ki bi prav lahko bili tudi slabi trainspotterji - ali pa popolnoma zainteresirani - vseeno je. Odhaja s sklonjeno glavo, vmes se zadržuje v samem sebi, v drobnih pomislih, ki se izražajo skozi nujne zvoke in v tej maniri tudi samo nujne premike telesa. "Tisto, kar je treba narediti z gledalcem", kakor ga razume Matej Kejžar. Svojega imena ne izgovori, čeprav se zdi, da govori o vsem drugem s prav tovrstno intenziteto. V osvetljevanje poglavij svoje psihofizične pojavnosti nas vključuje s kapalko. Kapljice so izbrane iz zajetja otroških iger, narobe zapomnjenih besedil antologijskih/generacijskih pesmi, iz koketiranja z damskimi koleni, razdajanja znoja in popolne predaje. Predaja njegovega telesa pa ni predaja Dareja III, ki ga nenadoma obkrožijo vse uprizoritvene možnosti in domala zahtevana estetika, je bolj predaja telesa kot orodja, ki se predaja umu (ne razumu) plesalčeve edinstvene izmišljije. Tako nekako se človek tudi počuti - kot da ne more prav zares vstopiti v ta kozmos, kot lahko na toliko drugih gledaliških večerov v kakega drugega. V tega imata pogojen vstop obrambni smeh in nepričakovani dotik.

O včerajšnji (26.3. 2010) predstavi Vagana Badaljana Sedmi čut (Linhartova dvorana CD), prav tako plesno-gledališke narave, ki je kot mogočna princeska z mogočnimi napakami napolnila razne miselne kvadrante, pa kdaj drugič.

[film/movie] Tomas Alfredson - Låt den rätte komma in

Ravno, ko misliš, da ne bo več zasuka, se pojavi ostro nabrušeni modrostni zob in se njegov odblesk zašili v nočni sneg. Nadaljevanje sledi.

Nadaljevanje je dospelo. Nikdar v življenju še nisem gledal filma, ki bi imel vampirsko tematiko in ta nek neotipljiv skandinavsko-mladinski (pomnite, tovariši, tiste filme iz devetdesetih v mladinskem programu RTV Slovenija?), skorajda didaktični pridih. No, didaktike menda tukaj res ni, morda kje v kaki tehnološki filmofilski razpravi, drugače ne. Film je namreč zelo jasen v izboru tematike, malo manj jasen v svojih zaključkih, ampak to nam je načeloma všeč, ne.

Glavna junaka sta namreč otroka - in od tod ta sentimentalna zmedenost. Otroka v zelo rosnih letih "pomladnega prebujenja", če naj zlorabim Wedekinda. Njuna spolna narava je še tam nekje pri nedolžnem dotiku, poetiki naivnih odločitev, ki so ravno zato vsega občudovanja vredne, a vseeno je na nekaterih mestih kopica stranskih zgodb (predmestna premočrtnost vsakdanjika, alkoholizem, otroško nasilje, ločeno starševstvo, celo v osnovi mikavna skrivnostnost skrbnika male "vampirele") premalo razvitih, da bi nas dovolj speljale s pričakovanja naslednjega koraka. Korake namreč željno pričakujemo, in sicer v nenavadni zvezi, ki jo tako dobro uspejo zbanalizirati in na raven človešk

ega ponižati serije v maniri "True Blood" na HBO - v zvezi človeka in njegovega posmrtnega genija, ki se tokrat izkaže za dvolično, presenetljivega zaupanja vredno mlado punco (ki v svojih vampirskih urbarijih seveda šteje že ogromno gmoto let). Tudi njej je nova ta želja po človeku, ki ni strast krvnega koktejla in ni namenska izraba "dnevohodca", ampak ...

Eden od mogočih odgovorov na sobivanje človeka in vampirja je povzet v bivših, propadlih Kopenhagenskih dogovorih. Drugi, bistveno bolj blagodejen, okoli abstraktnega ovinka bistveno bolj srhljiv in bolj čustveno razgiban (kako bi to gledal kot nekdo, ki je istih let kot oba naslovna "junaka"?) odgovor je skrit na nekaterih sijočih mestih pričujočega filma. V poplavi novodobnih izklesanotelesnih, orgiastičnih posploševanj (na vampirske teme, da, sem občutljiv :)) je ta film pravi žajbelj. No, samo da ni česen, bi rekel, čeprav je česen od hudirja dober antibiotik ...

[film/movie] John Huston - Asphalt Jungle (1950)

V toku snemanja je nekdo opazil, da za Normo Jane morda njeno ime ni najboljša popotnica do uresničitve ameriškega sna. Zato je spremenila podobo nepomembnega dokumenta pred očmi javnosti in postala tisto, po čemer je poznana še danes, z diamanti in JFK-jem in vetrom pod krilom vred - Marilyn Monroe. Po drugi strani pa prav tako drži, da v svojevrstnem filmskem mejniku, filmu Asfaltna džungla Johna Hustona iz leta 1950, otročje ljubka svetlolaska ne igra nobene vidnejše vloge in tudi s tistimi kritiki, ki pravijo, da je že tukaj razviden njen potencial, se ne morem prav dobro strinjati. Resda je njena podoba na platnu blagodejna, celo diskretno erotična, nemara rahlo ugankarska, a so gibljive slike usrediščene na skromnejšo mimiko igre pred kamero in ne na t.i. "filmani teater", kar je ena glavnih razvojnih in siceršnjih odlik Hustonovega opusa nasploh. Brez grobosti do Marilyn torej, pričujočega filma vsekakor ne kvari.

Zgledno emblematično film-noir prezenco nam nudita Sterling Hayden in Louis Calhern. S ponotranjeno mrakobnostjo sleherni od njiju ravna na sebi lasten, minimalističen dotik.

Hayden igra navidez brezčutnega pretepača, človeka pač, ki na ženske ne trza, zato pa one često trzajo nanj. Venomer brez ficka, abonent konjskih stavnic, pohajkuje naokoli z nostalgičnim pelin-nasmeškom ali pa kar s trdim zidovjem obraznih mišic, zazrtim v spomin na ljubega tekaškega konja iz mladih dni. Zastran nostalgije samo to: je vseprisotna, a se udejstvuje približno na način, na kakršnega poleg obcestne svetilke živijo drobne sence nočnih živali - torej: obstaja, a ni da bi se s tem posebej ukvarjal, dokler prst režiserja ne zaukaže tako.

Louis Calhern, druga plat medalje, je premožen snob, ki se peča z izmečki izključno zaradi posla in s policisti izključno zaradi podkupovanja ter leporečenja, z ženskami zaradi ljubkovanja - morajo biti seveda veliko mlajše in navezane na tovrstne plišaste dedke s cigarami in zlatnino - potem je tu še nekakšna bolna žena, ki ga v redkih izustih preteklosti spomni na utečeno pomeščanjeno moralo, glavna pozornost pa gre umazanemu poslu, ki se nakazuje kot lahek, hiter denar, skratka, popolna dvojnost morale na poti k samouresničitvi. Še bolj tradicionalen karakter torej, ki mu Calhern doda ščepec izmuzljive pretkanosti - to navidez betonsko prevejanost pa nato uspešno obleče čez primarno negotovost ter pomanjkanje samozavesti dedca, ki vihti pesti in malo govori.

Jean Hagen v vlogi morda edine prave ženske protagonistke obstaja v nujni navezavi z glavnim mikastežem, Dixom Henleyjem (ikonični Sterling Hayden, pa če bi tudi bil Alan Ladd ali še kdo z nizkimi polglasnimi stavki ... ), obstaja kakor brez vsake čustvene diplomacije navezana negovalka, nobenih razlogov ne spoznamo, razen onega površnega, da sta se spoznala v neki kockarski beznici, kjer je ona dobivala, on pa izgubljal. Ženska, ki ne uraduje z voljo usodnega pomežika Veronice Lake, niti ne poseduje poskočnih, neskončnih, odmerjeno golih stegen Rite Hayworth, pa vendar ženska, ki je svetloba ugaslega kadra in poosebljeno zaupanje, skozi katerega nam lahko spregovori Dix, glavni vezni lik, čeravno morda ne glavni nosilec dejanja.

V pozneje mnogokrat posnemani (Topkapi Julesa Dassina je že en tak primer, dobrih deset let kasneje) celuloidni logiki zločina, vštric z načrtovanjem, hladnim in židanovoljnim veleumom kriminalnega dejanja (ki premore nemški priimek in naglas, leta 1950 kakopak) ter ostalimi, zvesto uslužnimi in nedosegljivo spretnimi, a človeškimi liki se zdi zgodba sicer, gledano od tu in zdaj, črnobela, ampak navzlic tej premišljeni strukturi ostaja filmu nekaj tistega, kar ni stvar moderne filmske tehnike ali igre. Ostaja mu dialog brez napihnjene nervoze, ostaja mu obraz in za njim ideja osebnosti, ostaja mu navsezadnje antispektakel v žanru, ki časti barvitost chiaroscura in zahodni zen izraza. Teh stvari ne bi mogle izboljšati boljše igralske šole, tehnično bolj dovršene kamere ali specialni učinki (tudi glasbe, na primer, je v filmu izredno malo, značilno za film-noir, ki se spopada s tišino in izolacijo oseb), ker so same na sebi pojem za neodvisno filozofijo sedme umetnosti.

[koncert/concert; predstava/performance] Kaja Draksler, Acropolis, Sanem Kalfa; Matjaž Farič, Milko Lazar, Srh

Oboje markantna dogodka teh zadnjih dni. Želim si, da bi premogel bolj uglednih ur, da bi lahko zaobjel oba v sovisno gmoto, v kateri bi se zrcalil bežeč spomin na umetnost trenutka. Obe stvari sta namreč bili, kljub tu prisotnega opazovalca utrujenosti, v svojem najlepšem stvar nenadnega prebliska ideje.

Kaja Draksler je mlada slovenska jazz (bog nas varuj predalov in regalov) pianistka, ki se očitno - in očigledno vzajemno - dobro znajde s svojimi sobrati bardi, Kristijanom Kranjčanom na bobnih (impresivni pretrgano ritmični uvod s Siberian Bear Take 1), Goranom Krmacem na tubi (opazno burkaško upravljanje z omenjenim glasbilom) in Georgem Dumitriujem na kitari (zenovska prezenca skandinavskega Terje Rypdal zvoka s čisto avtorskimi dodatki, ki zvenijo zgolj iz kitare in se spretno zadržijo v introvertirani drži igralca). Ko je govora spet o ženskah, nova plošča Acropolis Quarteta, kot se dosedaj našteti muzikantje zadružno oklicujejo, ne bi mogla biti to, kar je (predvsem v živo) brez milo-spogledljivo-skrivnostno-zgoščene turške pevke, prav tako mlade Sanem Kalfa, po rodu iz Trabzona ob Črnem morju (in to ni podatek za odmet). Ob njenih zaokrenjenih pogledih in Kajinih smehljajih se energija ansambla gradi na poseben način, kar pripomore, da se lahko koncert spremlja z nekaj jedrnih odrskih prezenc. Mogoče je na moški strani edini ustrezni protipol (v glasbenem smislu seveda vsi, da ne bo pomote) odrski izraznosti ženskega dua prav Kranjčan, ko diskretno izvablja svojo odmerjeno poskočnost iz zvoka baterije. Ocena koncerta je prav gotovo ena najboljših v zadnjem času, predvsem po dokaj neuigrani in zadržani malijski godbi (drugače izvrstni Afel Bocoum) ob samem koncu oktobra, je pa zavoljo prezaposlenosti pisuna skopa in nedovršena kot že mnogokrat. V bistvu je le srčno vabilo, da si koncert Acropolis Quarteta s Sanem Kalfa ogledate in obušesite tudi sami. Glavno, kar je treba zašpiliti na koncu te miniaturne klobasice tekstovne, je, da so glede na svojo mladost ti glasbeniki uprizorili pravzaprav kar neverjeten jazzovski koncert. Klub CD se raduje.

Srh, koreografija Matjaž Farič, glasba Milko Lazar, plešejo Rosana, Manca, Ana, Mateja in Kaja. Mislim, nekaj poudarkov te plesne predstave je tako prismuknjenih in tako bistro izumiteljskih (no, tega spričo svoje neizkušenosti ne morem zatrdno reči), da človeka kar prešine dodatna bencinska infuzija za ... kar koli pač želi početi v naslednjih urah, dneh. Glasba Milka Lazarja, ki kot vodja tolkalnega sestava v ozadju odra Linhartove dvorane tudi v živo sodeluje in korespondira s tvarino, je mestoma morda Glassovska, mestoma poskočna po Šostakovičevo, mestoma zategla kot kakšen Ligeti, ampak se vseskozi prevejano dobro izmika vsem tovrstnim določnicam, čeprav bi jim lahko v isti sapi mirne volje podlegla. Maestro deluje kot zanesljiva odrska instanca iz ozadja, na neviden način kot nekakšen steber usredišča dogajanje. Plesalke dodobra izpovejo svoje plesne korpuse, vsaka seveda v svojem gibalnem idiolektu, spet sem bil (to si lahko privoščim) nadvse zavzeto občudujoče razpoložen do živalske natančnosti Kaje, potem zmeden nad silno urnostjo Rosane, nad njenim domala pajkovskim zviranjem, ki pride najbolje do izraza (pravzaprav) v skoraj statičnih scenah (ki jih ni veliko) ... Potem je tu anatomsko čudo, proporcionalna vitruvijskost svetlolaske (ne vem, katera je katera po imenu, naj mi Jupiter oprosti), posebno šokantna v pojavnosti golega hrbta, in prikupna, a ostra razpršenost temnolaske (in njen neprestani vzgib, izhajajoč iz gibanja lasne kite) - ter seveda posebna meditativna karizma ognjeglave Mateje. Nekateri deli predolgi, posebno od pojava lutk dalje, deli z lutkami morda še premalo natančni in obenem preveč neposredno povedni, a vendar je celota ubrala zanimivo in intrigantno, pikantno trajektorijo do gledalca. Za globljo analizo mi bo tudi na tej strani tokratnega zapisa namerno zmanjkalo časa, ampak tudi ta predstava, čeravno ne tako zelo zgoščena ali celo iz enega zamaha kot zgoraj opisani koncert, si zasluži pretanjene pozornosti - in njen koreograf velikega hvala.

[zgoščenka/CD] Waaberi - New Dawn

Dobro, dobro, če bi človek, oziraje se na naslove teh RealWorld ploščic, ovrgel vsak ščep upanja in odpustil dobre obete od sebe, potem bi v življenju poslušal kaj malo glasbe, videl kaj malo filmov in nasploh zelo profesionalno počel absolutni nič. O tem, ali bi bilo to morda tudi dobro, ne bomo razpravljali ne tukaj ne zdaj.

Waaberi je zasedba z bazo v Somaliji, piratsko in vojaško razjedeni državi na srednjevzhodnem kaveljcu afriške celine. Ne vem natanko, ali ne prihajajo celo iz bolj stabilnega in mednarodno nepriznanega dela Somalije, t.i. Somalilanda, o katerem dosti piše tudi v predzadnji številki revije National Geographic. But that's beside the point.

Zvok, ki ga proizvedejo njihovi bobni, je daleč od vsake ploskosti, še dlje od ritmične neizvirnosti. Seveda govorimo v okvirjih domače, vzhodnoafriške godbe, ki se včasih domala nerazpoznavno porazgubi za veliko zastavo zahodnoafriške glasbene scene, predvsem Malija in Senegala, da ne govorimo še o Nigeriji, Beninu in drugih. Udarna, a ne tehnoidna linija v teh t.i. ljubezenskih pesmih doda prav poseben spolnostni mom

ent, in to že melodiji sami, kaj šele interpretaciji. Vokal se sprehaja med raskavo zapeljivostjo malo zahodnejše zairske rumbe in čisto popovsko, a vendarle malo raskavo višino kakšnega Salifa Keite. V dokaj obskurnem, čeravno na londonskem WOMAD-u ustvarjenem ozračju tečejo pesmi v živo, s komornimi aplavzi pospremljene v izteke in zalete. In prvič po dolgem času se nemara zdi, da je to intimen afriški plošček, ki ne tolče, vzburja in naelektri. Zakaj? Zaradi samega ljubega nagona? Verjetno prav to.