[zgoščenka/CD] Stephan Micus - Music Of Stones

Seveda, nemški popotnik je že starejši gospodič in ni vedno najbolj hvaležno odkrivati pozabljene plošče iz časov, ko se je svetovna zavest o založbi ECM in njenih raziskovalnih projektih šele vzgajala in širila. No, ECM je danes ogromna založniška hiša in celo trgovska znamka za nek čisto poseben zvok, ki prehaja med nordijskimi free-jazz sagami, sufijskimi zlitji zahodnih instrumentov in arijskih panditov, elektronskimi modulacijami svobodnjaške severnjaške glasbe in učinkovitim vokalnim (pa tudi instrumentalnim) poustvarjanjem t.i. stare glasbe (glej ime Rolf Lislevand in Hilliard Ensemble, npr.).
No, ta naš preljubi Švaba, Stephan Micus, je vse svoje dosedanje plošče za davna desetletja nazaj posnel pri tej založniški hiši in slejkoprej lahko rečem, da je njegova posebna vznesenost nad ambientalnim navdihom (ki se ga zadnje čase najbolj očitno loteva David Byrne, kot slišim) posebna značilnost njegovega ustvarjanja in s tem še ena določnica melodičnega pečata ECM založbe. No, ne vem, če je imela pri njem hiša toliko opraviti kot pri kakšnem od sodobnejših izvajalcev, kjer se pri zaključnem sunku avdio čopiča le malo čuti izbrušen posluh producenta in ustanovitelja založbe, Manfreda Eicherja.
No, mirno, pustimo ECM v kotu, da moli za svoj minimalizem. Micus je večopravilni glasbenik (in s tem mislim konkretno na glasbila), ki se redkokdaj loteva svojih projektov s človeškim glasom - natančneje, človeški glas je lahko samo eno od glasbil, kot če bi vlekel z lokom po glasilkah ali jih vzburjal z dotikom bobna. Na tej plošči se glas (ne avtorjev) v svoji obredni pojavnosti pokaže samo na zadnji skladbi oz. delu albuma (Part 6). Tam deluje kot biološka sponka med mislijo skladatelja (kar Micus v osnovi je) in odmevom dolgih, domišljenih psalmov iz ostalih glasbil. To ni Arvo Pärt, pa vendar vidim tega Estonca, kako prisluškuje in se muza. Niti ni Giya Kancheli, četudi kak premor traja ravno tako dolgo, da se njegova kavkaška tišina vtihotapi v čustveni obraz pesmi. Še manj je to Jan Garbarek s (pre!)dolgimi in potegi zraka iz "brass" sekcije... Občutno nekaj lastnega Stephanu Micusu, njegovemu opusu, vsi prej našteti muzikanterji so ravno tako iz iste kaše izvrženi, a popolnoma drugačni. Micus ohranja sebe kot meniha med vsemi navideznimi poskusi spajanja svetov in namesto da bi oprijemljivo zaplodil z navideznim, ustvari svoje navidezno, ki se mu razpira kakor neskončen svitek pergamenta. Najlaže je občutek ob poslušanju albuma "Music Of Stones" opisati tako: v presledkih te prime, da bi pustil svoje materialne želje in se preselil na tisto sveto goro, kjer igrajo tako glasbo. V presledkih med temi presledki se vprašaš, kako je mogoča tolikšna eteričnost in kje je humor v teh bizarnih tonih. Saj ne moremo večno svirati na aulose in tolči s prodniki ob uglašene stene katedral - ali kaj!?
Vseeno, ta zgoščenka je zdravilo, ko človek ne more več sanjati. To in pa Sainkho - ampak tisto so že druge sorte sanje. Naslednjič.

[zgoščenka/CD] Ernst Reijseger, Mola Sylla, Serigne C. M. Gueye - Janna

Kljub temu, da ima založba Winter&Winter svoje zgoščenke naprodaj po takih cenah, kot bi ovitke delali iz kaše redkih sekvoj in optična vlakna direktno iz sintetizirane cesarske svile, sem si moral privoščiti velik blef. Naključje, ki se je izkazalo za zmago - skoraj tako kot tisti nepričakovani met desnice Muhammada Alija Georgeu Foremanu v Kinšasi... Ampak to je že druga zgodba.
Vsekakor pa se, če ostanemo pri omenjeni tlačenki, držimo Afrike. Ne tako tesno, kot bi marsikdo hotel ugibati, pa vendar - gonilni glas tega raziskovalnega projekta je senegalski vsestranski glasbilec, pesnik in pevec Mola Sylla, človek, s katerim Reijseger tukaj ni sodeloval edinkrat, vsekakor pa s poudarkom najbolj plodno in tekoče. Ernst Reijseger je verjetno bolj poznan tistim, ki jim ni neznana nizozemska eksperimentalna jazz scena (pomisli samo na Hana Benninka, heh) - tu pa smo že pri naslednji določnici. Elementarni zvok loka in violončela ob trčenju je pripravljen na popuščanje še bolj prvinskim ritmom in vzgibom senegalskih muzikantov. Torej - nismo dobili ravno enakopravne mešanice plemenske, govorjeno-pesniške (Senghor, kje si, da to slišiš?) in zahodne, "improinteligentne" godbe, dobili pa smo iz vseh naštetih smeri tako posebno zmes, da si ne zasluži okvirja, kvečjemu dolgo mesto v ušesih in predvajalnikih.
O komadih: otvoritveni kompleks rahlo teži proti ustvarjanju brezčasnosti, nekakšnega Bacha iz poezije v jeziku wolof in trdega, brezkompromisnega unduliranja violončela v globinah. Kot bi se v glasbi odprla posebna komora za kričanje obenem prvinske zaskrbljenosti nad obstojem in radosti tega, da lahko taisto stvar nekomu poveš. Nobena stvar ni čisto brez smisla, če jo je vredno komu povedati. Potem se glasba razpre v vsej svoji podjetni plesnosti, čeprav je to zadnja od kategorij, ki bi jih bilo moč pripisati temu CD-ju. Ples pa seveda ni tisti, ki bi ga z gotovostjo uvrstili na plesne pode črne celine, razen zadnjega štikla, ki samo po naslovu in nekaj sinkopah ponuja asociacijo na "erotični" mbalax. Rahlo opuščeni ritem bobnov dopušča godalcu, da razvije svojo umirjenost in svoje čustvo (veselje v svojih tisoč obrazih) znotraj določenosti.

Če napišem še kaj več, bom skrunil razliko med glasbo in pisavo.

[film/movie] Jiri Menzel - Stregel sem angleškemu kralju

Slovanska komika, germanske blondinke, kako postreči kaviar v umetelnem zviranju brez polivanja in kako ravnati z denarjem, kot da je samo še en povod za "gag", ne da bi mu pri tem zniževal vrednost ali občo pomembnost. Češki jezik popolnoma ustreza bojevitemu, a diskretnemu erosu tega filma, ki se sicer v svoji sredini na zelo značilen (značilen za predolge zgodovinske fabule, ki so raztegnjene na življenjski lok osrednjega lika) način spusti v prosti tek, se ob koncu celo razčmokne v sumljivo nemško obarvano (in s tem mislim prav zares na barve!) reklamo, a mu še vedno ostane zadovoljiv vtis zgodnjih in nekaterih poznejših vložkov, ki ga temeljito uvrščajo nekje med tiho satiro, biografsko dramo lažjega značaja in razširjeno ljubezensko zgodbo.
Ker ne pišem za Delo, si lahko privoščim manjše jadranje na Galapagos. Z drugimi besedami - zakaj so liki v takšnih filmih vedno tako lepi? Vsi, tudi tisti, ki morda realno ne izgledajo tako ali - še bolje - ki tudi v filmu ne bi rabili izgledati tako, milo rečeno, neproblematično. Seveda s tem zgodba ravno prav otopi oziroma tudi vojna izpade kot pustovanje za odrasle, a vseeno se ta zgodba ponavlja že nekoliko predolgo, pa nisem tiste baže gledalec, ki bi imel zelo dolgo primerjalno vrsto. Torej - kaj narediti z nekonfliktnostjo filma? Bi film moral prevzeti aktualno noto, vsaj nekje v stališču - ali pa je, posebno tak film kot je pričujoči, dober ravno zato, ker se ga nič posebej ne dotika?
Nekaj nadrealnih elementov se v filmu izjemno dobro obnese, večinoma sicer hodi po robu odvečnosti, ker vse potrebno dovolj nakazuje že sama situacija in se z efektom hitro in zanesljivo razvodeni moč trenutka. Najbolj nazorno pri transformaciji obraza zadnje Njegove bejbe, ki se ob zgodovinskem kavsu v germanskem slogu spremeni v firerjev portret. Četudi le za sekundo. Ostali, ki jih nočem omenjati, so dobro dozirani in včasih sami po sebi naredijo sceno, ki prihaja ali je že odšla, smiselno, kar je njihova največja odlika.
Povezava malega človeka in njegove čisto posebne velikosti, ki ni mussolinijevska, niti ni v njem kakšen pobožni cestninar iz Biblije, je vredna vse pozornosti. Zlasti spočetka je samo odvijanje dogodkov v prid osrednjemu protagonistu vir neslutenega navdiha in je prava mala zakladnica minimalistične obrazne mimike, ki govori zase kot v tistih kadrih, ki so nemara bolj značilni za italijanski film iz spektra Viscontija - predvsem pa Pasolinija. Ampak, znova, kar so za obrazno mimiko hvaležno naredili črnobeli trakovi, to pod veliko večji vprašaj postavlja barvni, domišljeni zgodbopis, jasen in razumen prav v tem, drugem "mednarodnem" celovečercu Jirija Menzla.
Aja, vse pohvale - z moškega daljnogleda opaženo - za do potankosti izpeljan izbor glavnih ženskih likov, ki izgledajo, kot da se jih igralstvo v njegovem najslabšem smislu (razen zadnje, "Nemke", a tam imajo prednost druge reči) sploh ni dotaknilo. Ravno zato se skoznje na šarmanten način zapolnjuje nekaj dolgočasnosti prearistokratsko zastavljenega scenarija. Režiser bo že vedel, kaj mislim.

[zgoščenka/CD] Emahoy Tsegué-Maryam Guèbrou - Piano Solo

Okej, majceno se mi zdi fletna glasba tudi zato, ker je avtorica tako obskurnega imena in zvok te plošče tako oddaljen, da se zdi kot nekaj med staro, staro kaseto in dobro ohranjeno vinilno ploščo iz časov, ko je Richie Vadnal še plunkal izseljenske viže.
Klavirski solo te etiopske (!) skladateljice in pianistke (vse kompozicije in izvedbe na tlačenki so njene) izzveni kot nekaj med Golden Gate Quartet gosplom, filmsko glasbo iz moderne Nemčije, velikimi jazzovskimi pianisti njegove zlate dobe, najbolj morda res vzporedno z zvočnim profilom Counta Basieja. Njena biografija je že sama po sebi nekaj bizarnega, ampak po eni strani nič bolj, kot je nenavadna npr. biografija Williama Shakespearja, torej navzven nič posebnega, če ne bi njeno (in njegovo) delo odsevalo nekaj takega, kar postavlja vse podatke pod vprašaj ali pa vsaj pod debelo kap želje, da bi bilo moč več izvedeti.
Kako se sliši intenzivni bluzovski pritisk pedala, intenzivni podaljšani zanos na točno določenih tonih, ki pa izzvenijo kot naključno odbrana spontanost, ko se njeno uho pozorno sporazumeva s prsti. Čuti se pridih ženske glasbe, not, ki imajo ponekod tudi dolge falose, prav zategnjeno odločne poskoke, ki jim potem sledi nekakšno džezovsko orniranje, ki abstraktno posnema naravni zvok stvari, strune vesolja, ki se je končalo nekje kmalu po zadnji svetovni vojni. Občutek, kot bi na Voyagerju poslali golem izpovednosti človeške glasbe za preizkus nezemljanov, ki bodo dobili stvar v roke, ko bo doba nezanesljivih, minljivih zvočnih medijev že daljna paleontologija, kot stegnenice triceratopov. Ampak, kot je klavir moško godalo, je obenem žensko tolkalo, kar se strašansko neodtujljivo uteleša v zaporedju kratkih, hitrih, odrezavih, daljnih, potujočih in iščočih signalov, znamenj, ki jih pušča njen klavir. Klavir kot eno najbolj eklektičnih izrazil človeškega slušnega duha, kar v svoji srži skriva morda ponesrečeno krščanske namene in nazive komadov (jasno, ženska je bila dolgo vpeta v etiopsko ortodoksno krščanstvo), pa to enoznačnost monoteizma tako pokosijo in pokopljejo, da ga ni videti drugje kot v črnih črkah. Emocionalen CD, emocionalen zapis. Naj bo to opravičilo.

Umrl je Šaban Bajramović.

In to je to. Samo nisem vedel, kje naj objavim svojo žalost. Ampak on je, mislim da, edini od teh legend, ki me je lahko prevzel tudi v živo, sicer ne več najmlajši, ko me je, a vseeno.

Čaaajjjeeee! In sto zgodb okoli njega, briga me, katere so neresnične.

[predstave/performances] Ne kot jaz; Pupilija (re); Kvartet (S. Horvat)

Zadnja dva dneva sem bil v dohajanju odrske resničnosti. Če se temu sme kar lepo zložno tako praviti. Iz škrniceljna praznih kvadratkov sem najprej kljukico nabil na "Ne kot jaz", hrvaško-srbski del raziskave smrtnega greha zavisti v projektu Via Negativa, takoj zatem sem prestopil taylorističen prag drugega prizorišča in posmukal jagode z rekonstrukcije antologijske predstave Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, končal sem danes in se po napornem dnevu zaprepaden "zbudil" po predstavi Kvartet (a.: Heiner Müller/r.: Sebastijan Horvat).
Težko je pisati, ko te niti tako preprost pripomoček, kot je tipkovnica, ne posluša več. Vseeno bodi.

Via Negativa je nekaj, na kar gledam morda malo skozi kloako delavnice - ko sem se s tovrstnim principom dela ukvarjal od znotraj, sem izvedel za marsikatero deus-ex-machinasto podrobnost, ki bi jo bilo verjetno bolje odmisliti ob gledanju, a nič zato. Včasih uspe bolj, včasih manj, v osnovi ni važno. Dva polpatološka primerka, Boris Kadin in Kristian Al-Droubi, sta se, gordijsko motaje zgodbice in podtakte, naslonila na poskus "igre z noži" Marine Abramović, kar je bila, poleg glavne teme (zavist), tudi edina bolj očitna popkovina med to in slovensko-hrvaško-srbsko obdelavo greha, naslovljeno Štiri smrti. Na videoposnetku sta se z neponovljivim ritmičnim obdelovanjem zbadala v prste, si stoično zadajala navidez nedolžne vbode, ki pa so v sobesedilu in dobro naoljeni odrivni vzmeti pokazali svoj pordeli, potni, solzni obraz. Ampak kje je smisel? Negativen odmik od predstave po predstavi, ko sem poskušal ugotoviti, kje je performans zašel v prazno območje, v kozaško planjavo. To ne pomeni, da ni bilo veliko sekvenc zgledno obdelanih in nastavljenih v žaru borbe z gledalcem, a agresivni realizem je krhki piškot, ki nenadzorovano plesni čez četrto steno.

















Pupilčki, dobre maske. Seveda deluje fino, če daš nase tako močno referenco, kot je originalna predstava. Maske so dobre, igrarije in kozlarije in tovariške dretvine prav tako ne morejo pogrešiti. Seveda, vloge naključno izbrane, igralci povečini neigralci, imamo ljudi iz prve zasedbe, ki nastopajo, ali na brechtovskih videodnevnikih ali v posnemanju fizičnega telesa ali v norih zamislih, ki so preživele menjavo štirih desetletij. Zanimivo je opazovati postopek rekonstrukcije, seveda uvideti premise, ki so še vedno spoštovanja vredne, nabite in gibajoče, a več od tega nekako ne ostane. Projekcije zadaj so narejene nekako powerpointowsko (skoraj predstavitev seminarske naloge pristop), glas prvega režiserja spet zveni kot nek esej in ne dovolj kot del predstave same. Vprašanje, ki se mi logično postavlja, je, kako naj to gledam, da ne bom opazil vseh nezanimivih referenc in se osredotočil na tiste, ki res soustvarjajo nov uvid, nov privid, novo iluzijo.
















Kvartet Heinerja Müllerja (v režiji Sebastijana Horvata) je bil paradni nokavt dvodnevnim mukam, ko je bil urnik poln kot živinski vagoni iz koncentracijskih taborišč po koncu Druge. Na velikem odru MGL-a so, domnevno zadnjič, v okviru konference IETM, postavili minimalno scenografijo, ki pa je sama po sebi, z vonjem in nasploh nenaključno sinestetiko vzpostavila dogajalni prostor kot zelo skoncentriran, čeprav v naslovnih vlogah spremljamo "le" dva protagonista. Izhodiščno silno dejstvo predstavlja, da oba predstavljata skorajda poosebljeno (in poosebljano) igro dveh izrazitih posameznikov, obenem dve popolnoma drugačni generaciji, dve magnetni prezenci, ki obračata naboj sebi v prid in sebi v draž, da bi... Glasba, ki je v ozadju, ima podobno vlogo, kot v indijski klasični glasbi tanpura, torej, intonacija in uglasitev, podlaga in rdeča nit. Zastavice, kot so razpela in zlata doba sakralne "tapiserije", pa za katolike prav freudovski efekt bogoslužnega kadila - vse to izgubi pozornost, ko se začne spopad dveh človekov, komedijantov, tragedov, institucij v malem; spor z gledalci; potem je tu še hrana in Maslowova piramida, ki se pritajeno kaže skozi hierarhijo akcij in mišljenja... Vedno je težko razgrajeno ocenjevati takšne predstave, ker so v veliki meri odvisne tudi od neomajne sposobnosti igralcev, da zgoščata svet na svojo raven in da svoje biti všivata v 3-D platno sveta, kot je danes. Njuni kostumi skorajda od baročnega včeraj, njuna publika tako zelo od danes, a taka, ki se gotovo oklepa neke tradicije, konvencije, če hodi "v gledališče po teater", njuna beseda ujeta v samoironijo, ki pa mora biti kot vsako koristno omalovaževanje najprej v obeh mejnih kotih, da lahko vmes frčijo strelice in fekalije - zavoljo ljubezni in zavoljo miru? Če se ne zmoreš prisiliti v vprašanje, se ti postavi tukaj, skromno rečeno mislim, da celo bolj ljudem, ki sploh ne poznajo gledališča in jih kot tako ne zanima.

[predstava/performance] Vladimir Stojsavljević - Tri elizabetinske tragedije, Prepovedano gledališče (r.: Dragan Živadinov) (1.del)

Česa vsega si človek ne more zamisliti. Gromozanske množice pred visokimi zelenimi železnimi palisadami Gospodarskega razstavišča. Režiserja in igralca obenem, teleloga in še kaj, kako prisega, da smo/ste vsi naši, ki ste tukaj (in nihče ni kriv, da je šlo ven petsto kart za prostor z vsega dvesto sedeži). Ki se, vzhičen od tolikšnega navala, domala klanja množici, čeprav je vedel, da jih bo toliko, toliko preveč. Predstava nima ponovitve, je pisalo v občilih - ampak za nas je bila, nocoj, predstava uprizorjena še enkrat, in sicer takoj po izvedbi.
Tako sem mislil in nič nisem psoval časovnega zamika, ker sem ekspert v primeru kako zapraviti dve uri odvečnega časa. Ne bi pisal naprej, če se ne bi po tanki vrvi za perilo vmes prikradel ampak.
Ergo: Ampak ko so razdelili karte za takojšnjo reprizo, so se, že krepko poklapani, obrisani pod nosom zatekli v bližnje lokale ... Ostalo nas je šest ali sedem voljnih, ki smo še vedno upirali oči proti dolgi masi asfalta, ki je vodila do vhodnih vrat velike hale. Konstantno z mobilno opeko v roki je kartmojster končno izdavil: "Mah, pejte. Poskusite srečo. Baje še oni, k so že noter, nimajo kje stat."
Skratka, takole, za floretovo ost, pa nisem še nikdar prišel gledat kake predstave. Prvi plus. Sedel sem v tako čudni grapi med dvema vrstama stolov, da sem imel pravcato plesno ogrevanje, ko sem z očmi preklapljal med oddelki prizorišča. Drugi plus. Ponarejen občutek upravljanja z recepcijo, a komu mar.

PREDSTAVA::
Kako odmeva. Prvič slišim, da zvok v kaki gledališki predstavi tako nosi (in je veliko časa spričo tega tudi nerazumljiv, kot bi ga torzija oddaljenosti odvijala proč, jakost ali šepet, vseeno). Otroško majhnega sem se počutil, gotovo ne le zato, ker sem prvič prisostvoval kaki tovrstni predstavi. Orkester je začenjal s prologom, ki se ga ne bi sramoval sam Hilliard (v vokalnem ekvivalentu) v kaki kölnski katedrali. Da se ve ter izve, kje smo. Potem vsi občutki naenkrat. Mehaničnost gibanja, stalna katahrezična referenčna daljica med projekcijami in tekstom, govorjenim zelo razločno, zelo gledališko. Očitek, da nekateri počno nekaj z nogami in rokami, drugi se jih branijo in živijo v drugih naselitvenih conah. To ni več očitek, vsaj po nekaj minutah ne. Scena je konstrukt, ki bi lahko bil toliko stvari, kolikor gre mikrokaset med Zemljo in Sonce. Saj res, kamera z nekim varnostno barvno lestvico spremlja dogajanje iz centra in od strani. Projektor se na tračnem organizmu pomika in prestavlja AutoCAD izrisane rotirajoče se mehanokrožnice po zadnji steni, ki ni več stena, ko se začne predstava.
Danes sem se pletel okrog tega, kar se mi je ponoči sanjalo o tej predstavi. O enkratnosti dogodka, ki je vzpostavljena v spretno načrtovanem izostanku naključja. Malček soli na trdno izjavo iz samega sebe, da je to nekaj, česar še nisem videl in kar bi rad zelo kmalu preizkusil. Kdo dela z velikimi, zakaj veliki z majhnimi delajo velike? Kot Jordan in Chicago Bullsi devetdesetih? Kot Taras Kermauner in novorevijaši? "Huh, beats me".
Naposled sem vesel, da je takšno gledališče tako blizu mene. Ker mi daje neznane začimbe na mojo dnevni miselni krožnik, tisti iz postane menze preteklega.