[film/movie] Jiri Menzel - Stregel sem angleškemu kralju

Slovanska komika, germanske blondinke, kako postreči kaviar v umetelnem zviranju brez polivanja in kako ravnati z denarjem, kot da je samo še en povod za "gag", ne da bi mu pri tem zniževal vrednost ali občo pomembnost. Češki jezik popolnoma ustreza bojevitemu, a diskretnemu erosu tega filma, ki se sicer v svoji sredini na zelo značilen (značilen za predolge zgodovinske fabule, ki so raztegnjene na življenjski lok osrednjega lika) način spusti v prosti tek, se ob koncu celo razčmokne v sumljivo nemško obarvano (in s tem mislim prav zares na barve!) reklamo, a mu še vedno ostane zadovoljiv vtis zgodnjih in nekaterih poznejših vložkov, ki ga temeljito uvrščajo nekje med tiho satiro, biografsko dramo lažjega značaja in razširjeno ljubezensko zgodbo.
Ker ne pišem za Delo, si lahko privoščim manjše jadranje na Galapagos. Z drugimi besedami - zakaj so liki v takšnih filmih vedno tako lepi? Vsi, tudi tisti, ki morda realno ne izgledajo tako ali - še bolje - ki tudi v filmu ne bi rabili izgledati tako, milo rečeno, neproblematično. Seveda s tem zgodba ravno prav otopi oziroma tudi vojna izpade kot pustovanje za odrasle, a vseeno se ta zgodba ponavlja že nekoliko predolgo, pa nisem tiste baže gledalec, ki bi imel zelo dolgo primerjalno vrsto. Torej - kaj narediti z nekonfliktnostjo filma? Bi film moral prevzeti aktualno noto, vsaj nekje v stališču - ali pa je, posebno tak film kot je pričujoči, dober ravno zato, ker se ga nič posebej ne dotika?
Nekaj nadrealnih elementov se v filmu izjemno dobro obnese, večinoma sicer hodi po robu odvečnosti, ker vse potrebno dovolj nakazuje že sama situacija in se z efektom hitro in zanesljivo razvodeni moč trenutka. Najbolj nazorno pri transformaciji obraza zadnje Njegove bejbe, ki se ob zgodovinskem kavsu v germanskem slogu spremeni v firerjev portret. Četudi le za sekundo. Ostali, ki jih nočem omenjati, so dobro dozirani in včasih sami po sebi naredijo sceno, ki prihaja ali je že odšla, smiselno, kar je njihova največja odlika.
Povezava malega človeka in njegove čisto posebne velikosti, ki ni mussolinijevska, niti ni v njem kakšen pobožni cestninar iz Biblije, je vredna vse pozornosti. Zlasti spočetka je samo odvijanje dogodkov v prid osrednjemu protagonistu vir neslutenega navdiha in je prava mala zakladnica minimalistične obrazne mimike, ki govori zase kot v tistih kadrih, ki so nemara bolj značilni za italijanski film iz spektra Viscontija - predvsem pa Pasolinija. Ampak, znova, kar so za obrazno mimiko hvaležno naredili črnobeli trakovi, to pod veliko večji vprašaj postavlja barvni, domišljeni zgodbopis, jasen in razumen prav v tem, drugem "mednarodnem" celovečercu Jirija Menzla.
Aja, vse pohvale - z moškega daljnogleda opaženo - za do potankosti izpeljan izbor glavnih ženskih likov, ki izgledajo, kot da se jih igralstvo v njegovem najslabšem smislu (razen zadnje, "Nemke", a tam imajo prednost druge reči) sploh ni dotaknilo. Ravno zato se skoznje na šarmanten način zapolnjuje nekaj dolgočasnosti prearistokratsko zastavljenega scenarija. Režiser bo že vedel, kaj mislim.

[zgoščenka/CD] Emahoy Tsegué-Maryam Guèbrou - Piano Solo

Okej, majceno se mi zdi fletna glasba tudi zato, ker je avtorica tako obskurnega imena in zvok te plošče tako oddaljen, da se zdi kot nekaj med staro, staro kaseto in dobro ohranjeno vinilno ploščo iz časov, ko je Richie Vadnal še plunkal izseljenske viže.
Klavirski solo te etiopske (!) skladateljice in pianistke (vse kompozicije in izvedbe na tlačenki so njene) izzveni kot nekaj med Golden Gate Quartet gosplom, filmsko glasbo iz moderne Nemčije, velikimi jazzovskimi pianisti njegove zlate dobe, najbolj morda res vzporedno z zvočnim profilom Counta Basieja. Njena biografija je že sama po sebi nekaj bizarnega, ampak po eni strani nič bolj, kot je nenavadna npr. biografija Williama Shakespearja, torej navzven nič posebnega, če ne bi njeno (in njegovo) delo odsevalo nekaj takega, kar postavlja vse podatke pod vprašaj ali pa vsaj pod debelo kap želje, da bi bilo moč več izvedeti.
Kako se sliši intenzivni bluzovski pritisk pedala, intenzivni podaljšani zanos na točno določenih tonih, ki pa izzvenijo kot naključno odbrana spontanost, ko se njeno uho pozorno sporazumeva s prsti. Čuti se pridih ženske glasbe, not, ki imajo ponekod tudi dolge falose, prav zategnjeno odločne poskoke, ki jim potem sledi nekakšno džezovsko orniranje, ki abstraktno posnema naravni zvok stvari, strune vesolja, ki se je končalo nekje kmalu po zadnji svetovni vojni. Občutek, kot bi na Voyagerju poslali golem izpovednosti človeške glasbe za preizkus nezemljanov, ki bodo dobili stvar v roke, ko bo doba nezanesljivih, minljivih zvočnih medijev že daljna paleontologija, kot stegnenice triceratopov. Ampak, kot je klavir moško godalo, je obenem žensko tolkalo, kar se strašansko neodtujljivo uteleša v zaporedju kratkih, hitrih, odrezavih, daljnih, potujočih in iščočih signalov, znamenj, ki jih pušča njen klavir. Klavir kot eno najbolj eklektičnih izrazil človeškega slušnega duha, kar v svoji srži skriva morda ponesrečeno krščanske namene in nazive komadov (jasno, ženska je bila dolgo vpeta v etiopsko ortodoksno krščanstvo), pa to enoznačnost monoteizma tako pokosijo in pokopljejo, da ga ni videti drugje kot v črnih črkah. Emocionalen CD, emocionalen zapis. Naj bo to opravičilo.

Umrl je Šaban Bajramović.

In to je to. Samo nisem vedel, kje naj objavim svojo žalost. Ampak on je, mislim da, edini od teh legend, ki me je lahko prevzel tudi v živo, sicer ne več najmlajši, ko me je, a vseeno.

Čaaajjjeeee! In sto zgodb okoli njega, briga me, katere so neresnične.

[predstave/performances] Ne kot jaz; Pupilija (re); Kvartet (S. Horvat)

Zadnja dva dneva sem bil v dohajanju odrske resničnosti. Če se temu sme kar lepo zložno tako praviti. Iz škrniceljna praznih kvadratkov sem najprej kljukico nabil na "Ne kot jaz", hrvaško-srbski del raziskave smrtnega greha zavisti v projektu Via Negativa, takoj zatem sem prestopil taylorističen prag drugega prizorišča in posmukal jagode z rekonstrukcije antologijske predstave Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, končal sem danes in se po napornem dnevu zaprepaden "zbudil" po predstavi Kvartet (a.: Heiner Müller/r.: Sebastijan Horvat).
Težko je pisati, ko te niti tako preprost pripomoček, kot je tipkovnica, ne posluša več. Vseeno bodi.

Via Negativa je nekaj, na kar gledam morda malo skozi kloako delavnice - ko sem se s tovrstnim principom dela ukvarjal od znotraj, sem izvedel za marsikatero deus-ex-machinasto podrobnost, ki bi jo bilo verjetno bolje odmisliti ob gledanju, a nič zato. Včasih uspe bolj, včasih manj, v osnovi ni važno. Dva polpatološka primerka, Boris Kadin in Kristian Al-Droubi, sta se, gordijsko motaje zgodbice in podtakte, naslonila na poskus "igre z noži" Marine Abramović, kar je bila, poleg glavne teme (zavist), tudi edina bolj očitna popkovina med to in slovensko-hrvaško-srbsko obdelavo greha, naslovljeno Štiri smrti. Na videoposnetku sta se z neponovljivim ritmičnim obdelovanjem zbadala v prste, si stoično zadajala navidez nedolžne vbode, ki pa so v sobesedilu in dobro naoljeni odrivni vzmeti pokazali svoj pordeli, potni, solzni obraz. Ampak kje je smisel? Negativen odmik od predstave po predstavi, ko sem poskušal ugotoviti, kje je performans zašel v prazno območje, v kozaško planjavo. To ne pomeni, da ni bilo veliko sekvenc zgledno obdelanih in nastavljenih v žaru borbe z gledalcem, a agresivni realizem je krhki piškot, ki nenadzorovano plesni čez četrto steno.

















Pupilčki, dobre maske. Seveda deluje fino, če daš nase tako močno referenco, kot je originalna predstava. Maske so dobre, igrarije in kozlarije in tovariške dretvine prav tako ne morejo pogrešiti. Seveda, vloge naključno izbrane, igralci povečini neigralci, imamo ljudi iz prve zasedbe, ki nastopajo, ali na brechtovskih videodnevnikih ali v posnemanju fizičnega telesa ali v norih zamislih, ki so preživele menjavo štirih desetletij. Zanimivo je opazovati postopek rekonstrukcije, seveda uvideti premise, ki so še vedno spoštovanja vredne, nabite in gibajoče, a več od tega nekako ne ostane. Projekcije zadaj so narejene nekako powerpointowsko (skoraj predstavitev seminarske naloge pristop), glas prvega režiserja spet zveni kot nek esej in ne dovolj kot del predstave same. Vprašanje, ki se mi logično postavlja, je, kako naj to gledam, da ne bom opazil vseh nezanimivih referenc in se osredotočil na tiste, ki res soustvarjajo nov uvid, nov privid, novo iluzijo.
















Kvartet Heinerja Müllerja (v režiji Sebastijana Horvata) je bil paradni nokavt dvodnevnim mukam, ko je bil urnik poln kot živinski vagoni iz koncentracijskih taborišč po koncu Druge. Na velikem odru MGL-a so, domnevno zadnjič, v okviru konference IETM, postavili minimalno scenografijo, ki pa je sama po sebi, z vonjem in nasploh nenaključno sinestetiko vzpostavila dogajalni prostor kot zelo skoncentriran, čeprav v naslovnih vlogah spremljamo "le" dva protagonista. Izhodiščno silno dejstvo predstavlja, da oba predstavljata skorajda poosebljeno (in poosebljano) igro dveh izrazitih posameznikov, obenem dve popolnoma drugačni generaciji, dve magnetni prezenci, ki obračata naboj sebi v prid in sebi v draž, da bi... Glasba, ki je v ozadju, ima podobno vlogo, kot v indijski klasični glasbi tanpura, torej, intonacija in uglasitev, podlaga in rdeča nit. Zastavice, kot so razpela in zlata doba sakralne "tapiserije", pa za katolike prav freudovski efekt bogoslužnega kadila - vse to izgubi pozornost, ko se začne spopad dveh človekov, komedijantov, tragedov, institucij v malem; spor z gledalci; potem je tu še hrana in Maslowova piramida, ki se pritajeno kaže skozi hierarhijo akcij in mišljenja... Vedno je težko razgrajeno ocenjevati takšne predstave, ker so v veliki meri odvisne tudi od neomajne sposobnosti igralcev, da zgoščata svet na svojo raven in da svoje biti všivata v 3-D platno sveta, kot je danes. Njuni kostumi skorajda od baročnega včeraj, njuna publika tako zelo od danes, a taka, ki se gotovo oklepa neke tradicije, konvencije, če hodi "v gledališče po teater", njuna beseda ujeta v samoironijo, ki pa mora biti kot vsako koristno omalovaževanje najprej v obeh mejnih kotih, da lahko vmes frčijo strelice in fekalije - zavoljo ljubezni in zavoljo miru? Če se ne zmoreš prisiliti v vprašanje, se ti postavi tukaj, skromno rečeno mislim, da celo bolj ljudem, ki sploh ne poznajo gledališča in jih kot tako ne zanima.

[predstava/performance] Vladimir Stojsavljević - Tri elizabetinske tragedije, Prepovedano gledališče (r.: Dragan Živadinov) (1.del)

Česa vsega si človek ne more zamisliti. Gromozanske množice pred visokimi zelenimi železnimi palisadami Gospodarskega razstavišča. Režiserja in igralca obenem, teleloga in še kaj, kako prisega, da smo/ste vsi naši, ki ste tukaj (in nihče ni kriv, da je šlo ven petsto kart za prostor z vsega dvesto sedeži). Ki se, vzhičen od tolikšnega navala, domala klanja množici, čeprav je vedel, da jih bo toliko, toliko preveč. Predstava nima ponovitve, je pisalo v občilih - ampak za nas je bila, nocoj, predstava uprizorjena še enkrat, in sicer takoj po izvedbi.
Tako sem mislil in nič nisem psoval časovnega zamika, ker sem ekspert v primeru kako zapraviti dve uri odvečnega časa. Ne bi pisal naprej, če se ne bi po tanki vrvi za perilo vmes prikradel ampak.
Ergo: Ampak ko so razdelili karte za takojšnjo reprizo, so se, že krepko poklapani, obrisani pod nosom zatekli v bližnje lokale ... Ostalo nas je šest ali sedem voljnih, ki smo še vedno upirali oči proti dolgi masi asfalta, ki je vodila do vhodnih vrat velike hale. Konstantno z mobilno opeko v roki je kartmojster končno izdavil: "Mah, pejte. Poskusite srečo. Baje še oni, k so že noter, nimajo kje stat."
Skratka, takole, za floretovo ost, pa nisem še nikdar prišel gledat kake predstave. Prvi plus. Sedel sem v tako čudni grapi med dvema vrstama stolov, da sem imel pravcato plesno ogrevanje, ko sem z očmi preklapljal med oddelki prizorišča. Drugi plus. Ponarejen občutek upravljanja z recepcijo, a komu mar.

PREDSTAVA::
Kako odmeva. Prvič slišim, da zvok v kaki gledališki predstavi tako nosi (in je veliko časa spričo tega tudi nerazumljiv, kot bi ga torzija oddaljenosti odvijala proč, jakost ali šepet, vseeno). Otroško majhnega sem se počutil, gotovo ne le zato, ker sem prvič prisostvoval kaki tovrstni predstavi. Orkester je začenjal s prologom, ki se ga ne bi sramoval sam Hilliard (v vokalnem ekvivalentu) v kaki kölnski katedrali. Da se ve ter izve, kje smo. Potem vsi občutki naenkrat. Mehaničnost gibanja, stalna katahrezična referenčna daljica med projekcijami in tekstom, govorjenim zelo razločno, zelo gledališko. Očitek, da nekateri počno nekaj z nogami in rokami, drugi se jih branijo in živijo v drugih naselitvenih conah. To ni več očitek, vsaj po nekaj minutah ne. Scena je konstrukt, ki bi lahko bil toliko stvari, kolikor gre mikrokaset med Zemljo in Sonce. Saj res, kamera z nekim varnostno barvno lestvico spremlja dogajanje iz centra in od strani. Projektor se na tračnem organizmu pomika in prestavlja AutoCAD izrisane rotirajoče se mehanokrožnice po zadnji steni, ki ni več stena, ko se začne predstava.
Danes sem se pletel okrog tega, kar se mi je ponoči sanjalo o tej predstavi. O enkratnosti dogodka, ki je vzpostavljena v spretno načrtovanem izostanku naključja. Malček soli na trdno izjavo iz samega sebe, da je to nekaj, česar še nisem videl in kar bi rad zelo kmalu preizkusil. Kdo dela z velikimi, zakaj veliki z majhnimi delajo velike? Kot Jordan in Chicago Bullsi devetdesetih? Kot Taras Kermauner in novorevijaši? "Huh, beats me".
Naposled sem vesel, da je takšno gledališče tako blizu mene. Ker mi daje neznane začimbe na mojo dnevni miselni krožnik, tisti iz postane menze preteklega.

[predstava/performance] ad1 --> Bertolt Brecht: Ukrep (r.: Sebastjan Horvat, i.: EKG); Matjaž Farič: Odpotovani (En partage)

Torej, razjasnimo meglovitosti na začetku. V četrtek sem zamudil prvi del predstavnega sklopa Ukaz/Ukrep, ki ga je v ljubljanski Stari elektrarni pripravil dvojec ustvarjalcev, prvega koreograf Matjaž Farič, drugega gledališki režiser Sebastjan Horvat, v obeh polih stvaritve pa mesto glavnih agentov nosijo plesalci sveže skupine En Knap Group ali krajše - EKG. Zamudil sem torej Faričev del, po pričevanjih bolj plesno naravnan in po gledališkem listu sodeč je valovanje povzročal namensko nepripovedno usmerjen ples.
Kar pa se tiče Horvatovega dela ... Projicirano besedilo Brechtovega prepovedanega komada se v prevojih in zastankih kot virtualni grafit izpisuje na zadnjo steno. Nedomiselnost ne moti, ker se ujema s tistim, kar vidimo v nadaljevanju, izrabljanju in preobrazbi materialov, ki jih ljudje oblačimo nase, v zgovorni politični momentum. Da ne bom klasično nič-več-kot-le opisoval, plesalci EKG so me precej navdušili z njihovo fizično pojavnostjo, skupina je očitno tvorjena v nekem pretkanem kontrastu oblik in sinestetičnih sposobnosti premikanja publike. V glavnem, ne bi govorili o vsebini predstave, nismo tu zaradi pokvarjenosti --> poigravanje in obračanje simbolov na delno abstraktni ravni je že precej dlje od zadnjega učnega komada, ki ga je na svet spravil Sebastjan Horvat. Zato je vse skupaj tudi veliko bolj všečno, okej, sovisnost je šla žvižgat rakovicam nekje po prvi četrtini, ampak se je obdržala nad vodo, izplavala z energično rdečo Turkinjo, po preprogi cepetaje. Zakaj s o potrebovali fizično nagoto? Zato, da je material izpadel nepomemben? To se je zgodilo že prej. In še nekaj takih podvprašanj, za katere zdaj ne najdem časa.
V petek sem se naslonil na os kolesa in se priguncal do Plesnega teatra Ljubljana, kjer so številčni francoski plesalci skupine Coline s koreografskim deležem Matjaža Fariča uprizorili relativno kratko, povsem eksperimentalno plesno osredotočeno predstavo. Cikal sem, ko sem se po dolgem času znašel v okolju, kjer nisem svoje biti posiljeval s pričakovanji, niti plesalci niso tega niti v najmanjši meri sprožali v meni. V neki nenavezanosti na čas so se postavljali pokonci v stebre luči, v stebre ali kvadrate, in izgledali so neobremenjeni s svojo povednostjo, ne tako zelo v tistem svetu, ki se ga da skompletirati v kaj tretjega in ni nujno vezan na ples. Njihovi obrazi so sijali, izžemali so se v znoju, objemali v skupnem hotenju. Pri nekaterih bi si res želel več fizične prisotnosti, ker so se vmes občasno vzredile lahke segregacije prezence. Drugače pa so jim dobro pripomogle razpostavljene profilne luči, stalno sem seveda pričakoval, da se bo ena plesalka, ki je sedela v avditoriju, priključila dogajanju znatneje kot samo z nekaj baskovskimi stavki, iz katerih so vrh vsega še malo norcev obrili. Navzlic dovršenosti v majhnosti sem na koncu pomislil - govorili so v semantično dokaj osvobojenih telesnih premikih, a če bi imeli še svoj temelj in svoj cilj v klasičnem smislu, bi to poslabšalo ali oplemenitilo izid?
Konec aprila in začetek maja bosta očitno spet namenjena plesnim (per)mutacijam misli.

[predstava/performance] W. Shakespeare - Tit Andronik (r.: Diego de Brea, SNG Drama Ljubljana)

Preprosto treba se je sušiti, kot po Conradovem Srcu teme, kot po Angelskem srcu Mickeyja Rourkea, kot po zelenem srcu nadležnega Johna Carpenterja. Takrat se mora môra izpremeniti. Prepoln sem še vtisov, obojih, oberoč držeč se za črke in pisalo. Več v nekaj dneh.
EDIT: Alora, zdaj sem priblizno prespal vso doživljajsko ceremonijo. Zdaj lahko povem kaj več, a še vedno ne preveč, da boste sploh šli gledat ... Sicer pa je vseeno, pri predloženi predstavi veš, kaj se bo zgodilo (saj Shakespeara res vsi poznamo, mhm), ali ni ti prihranjena nobena podrobnost iz življenja trenutkov, razposajenih - na odru.
Godba, skupspravljena od Alda Kumarja, daje ciklični podton dogajanju, ki vmes hvalabogu krene drugam, se vrača, na novo zapira in razpira s prikritim mojstrstvom režije. To je sploh eden najbolj prikritih, pos festum kronanih vtisov s te predstave. Drugo je gotovo, kako prvič v ta zvok himnične gotske spevnosti svoj glas zaseje Jernej Šugman, igraje glavnega protagonista tragedije, rimskega vojskovodjo Tita Andronika. Kot bi bil od zmeraj tam, v tistem golem svetu z enimi vrati in ogromno krvi. Kri nasploh preide v polje dostikrat predvidljive estetike - malo je nerodno, recimo, poigravanje z merjaščevim kožuhom nad truplom Bassiana, a samo dotlej, ko je izdvojeno iz toka dogajanja, ko uspeš za nekaj sekund pogledati nazaj v resničnost. Predstava namreč gradi na tem, da te v povečani viskoznosti posrka med svoje grozljive razsežnosti. Še sam ne veš, kdaj se valjaš v mesnatih poljubih, ki so bolj trganje jezika; v krepkih božanjih, ki so bolj krvavo otipavanje z odrezanimi udi - naj ne nadaljujem. Torej, temeljno vprašanje - kako se ta bolezenska klecavost sprevrže v smisel? Po eni strani, z znatnim vnosom komike, toda ta ne nazdravlja pijanemu režanju vsevprek, ampak blaži rane, četudi navzven to sploh ni njen namen. Prihaja v najbolj srednjeveških prizorih mučenja in ga sočasno podaljšuje in zanika. Treba pa je omeniti tudi mestoma neulovljivo osebnostno raven glavnih nosilcev dogajanja, kar je, v metajeziku povedano, lep poklon navzočih igralcev igralski ter gledališki umetnosti. Zaradi takšnega zganjanja duhov se splača iztrgati iz droba desetino mesečnega zaslužka (ker smo ravno v času velikih delavskih demonstracij in recesije). Kaj pa bi na to rekel stavkajoči na pločniku?