[predstava/performance] Vladimir Stojsavljević - Tri elizabetinske tragedije, Prepovedano gledališče (r.: Dragan Živadinov) (1.del)

Česa vsega si človek ne more zamisliti. Gromozanske množice pred visokimi zelenimi železnimi palisadami Gospodarskega razstavišča. Režiserja in igralca obenem, teleloga in še kaj, kako prisega, da smo/ste vsi naši, ki ste tukaj (in nihče ni kriv, da je šlo ven petsto kart za prostor z vsega dvesto sedeži). Ki se, vzhičen od tolikšnega navala, domala klanja množici, čeprav je vedel, da jih bo toliko, toliko preveč. Predstava nima ponovitve, je pisalo v občilih - ampak za nas je bila, nocoj, predstava uprizorjena še enkrat, in sicer takoj po izvedbi.
Tako sem mislil in nič nisem psoval časovnega zamika, ker sem ekspert v primeru kako zapraviti dve uri odvečnega časa. Ne bi pisal naprej, če se ne bi po tanki vrvi za perilo vmes prikradel ampak.
Ergo: Ampak ko so razdelili karte za takojšnjo reprizo, so se, že krepko poklapani, obrisani pod nosom zatekli v bližnje lokale ... Ostalo nas je šest ali sedem voljnih, ki smo še vedno upirali oči proti dolgi masi asfalta, ki je vodila do vhodnih vrat velike hale. Konstantno z mobilno opeko v roki je kartmojster končno izdavil: "Mah, pejte. Poskusite srečo. Baje še oni, k so že noter, nimajo kje stat."
Skratka, takole, za floretovo ost, pa nisem še nikdar prišel gledat kake predstave. Prvi plus. Sedel sem v tako čudni grapi med dvema vrstama stolov, da sem imel pravcato plesno ogrevanje, ko sem z očmi preklapljal med oddelki prizorišča. Drugi plus. Ponarejen občutek upravljanja z recepcijo, a komu mar.

PREDSTAVA::
Kako odmeva. Prvič slišim, da zvok v kaki gledališki predstavi tako nosi (in je veliko časa spričo tega tudi nerazumljiv, kot bi ga torzija oddaljenosti odvijala proč, jakost ali šepet, vseeno). Otroško majhnega sem se počutil, gotovo ne le zato, ker sem prvič prisostvoval kaki tovrstni predstavi. Orkester je začenjal s prologom, ki se ga ne bi sramoval sam Hilliard (v vokalnem ekvivalentu) v kaki kölnski katedrali. Da se ve ter izve, kje smo. Potem vsi občutki naenkrat. Mehaničnost gibanja, stalna katahrezična referenčna daljica med projekcijami in tekstom, govorjenim zelo razločno, zelo gledališko. Očitek, da nekateri počno nekaj z nogami in rokami, drugi se jih branijo in živijo v drugih naselitvenih conah. To ni več očitek, vsaj po nekaj minutah ne. Scena je konstrukt, ki bi lahko bil toliko stvari, kolikor gre mikrokaset med Zemljo in Sonce. Saj res, kamera z nekim varnostno barvno lestvico spremlja dogajanje iz centra in od strani. Projektor se na tračnem organizmu pomika in prestavlja AutoCAD izrisane rotirajoče se mehanokrožnice po zadnji steni, ki ni več stena, ko se začne predstava.
Danes sem se pletel okrog tega, kar se mi je ponoči sanjalo o tej predstavi. O enkratnosti dogodka, ki je vzpostavljena v spretno načrtovanem izostanku naključja. Malček soli na trdno izjavo iz samega sebe, da je to nekaj, česar še nisem videl in kar bi rad zelo kmalu preizkusil. Kdo dela z velikimi, zakaj veliki z majhnimi delajo velike? Kot Jordan in Chicago Bullsi devetdesetih? Kot Taras Kermauner in novorevijaši? "Huh, beats me".
Naposled sem vesel, da je takšno gledališče tako blizu mene. Ker mi daje neznane začimbe na mojo dnevni miselni krožnik, tisti iz postane menze preteklega.

[predstava/performance] ad1 --> Bertolt Brecht: Ukrep (r.: Sebastjan Horvat, i.: EKG); Matjaž Farič: Odpotovani (En partage)

Torej, razjasnimo meglovitosti na začetku. V četrtek sem zamudil prvi del predstavnega sklopa Ukaz/Ukrep, ki ga je v ljubljanski Stari elektrarni pripravil dvojec ustvarjalcev, prvega koreograf Matjaž Farič, drugega gledališki režiser Sebastjan Horvat, v obeh polih stvaritve pa mesto glavnih agentov nosijo plesalci sveže skupine En Knap Group ali krajše - EKG. Zamudil sem torej Faričev del, po pričevanjih bolj plesno naravnan in po gledališkem listu sodeč je valovanje povzročal namensko nepripovedno usmerjen ples.
Kar pa se tiče Horvatovega dela ... Projicirano besedilo Brechtovega prepovedanega komada se v prevojih in zastankih kot virtualni grafit izpisuje na zadnjo steno. Nedomiselnost ne moti, ker se ujema s tistim, kar vidimo v nadaljevanju, izrabljanju in preobrazbi materialov, ki jih ljudje oblačimo nase, v zgovorni politični momentum. Da ne bom klasično nič-več-kot-le opisoval, plesalci EKG so me precej navdušili z njihovo fizično pojavnostjo, skupina je očitno tvorjena v nekem pretkanem kontrastu oblik in sinestetičnih sposobnosti premikanja publike. V glavnem, ne bi govorili o vsebini predstave, nismo tu zaradi pokvarjenosti --> poigravanje in obračanje simbolov na delno abstraktni ravni je že precej dlje od zadnjega učnega komada, ki ga je na svet spravil Sebastjan Horvat. Zato je vse skupaj tudi veliko bolj všečno, okej, sovisnost je šla žvižgat rakovicam nekje po prvi četrtini, ampak se je obdržala nad vodo, izplavala z energično rdečo Turkinjo, po preprogi cepetaje. Zakaj s o potrebovali fizično nagoto? Zato, da je material izpadel nepomemben? To se je zgodilo že prej. In še nekaj takih podvprašanj, za katere zdaj ne najdem časa.
V petek sem se naslonil na os kolesa in se priguncal do Plesnega teatra Ljubljana, kjer so številčni francoski plesalci skupine Coline s koreografskim deležem Matjaža Fariča uprizorili relativno kratko, povsem eksperimentalno plesno osredotočeno predstavo. Cikal sem, ko sem se po dolgem času znašel v okolju, kjer nisem svoje biti posiljeval s pričakovanji, niti plesalci niso tega niti v najmanjši meri sprožali v meni. V neki nenavezanosti na čas so se postavljali pokonci v stebre luči, v stebre ali kvadrate, in izgledali so neobremenjeni s svojo povednostjo, ne tako zelo v tistem svetu, ki se ga da skompletirati v kaj tretjega in ni nujno vezan na ples. Njihovi obrazi so sijali, izžemali so se v znoju, objemali v skupnem hotenju. Pri nekaterih bi si res želel več fizične prisotnosti, ker so se vmes občasno vzredile lahke segregacije prezence. Drugače pa so jim dobro pripomogle razpostavljene profilne luči, stalno sem seveda pričakoval, da se bo ena plesalka, ki je sedela v avditoriju, priključila dogajanju znatneje kot samo z nekaj baskovskimi stavki, iz katerih so vrh vsega še malo norcev obrili. Navzlic dovršenosti v majhnosti sem na koncu pomislil - govorili so v semantično dokaj osvobojenih telesnih premikih, a če bi imeli še svoj temelj in svoj cilj v klasičnem smislu, bi to poslabšalo ali oplemenitilo izid?
Konec aprila in začetek maja bosta očitno spet namenjena plesnim (per)mutacijam misli.

[predstava/performance] W. Shakespeare - Tit Andronik (r.: Diego de Brea, SNG Drama Ljubljana)

Preprosto treba se je sušiti, kot po Conradovem Srcu teme, kot po Angelskem srcu Mickeyja Rourkea, kot po zelenem srcu nadležnega Johna Carpenterja. Takrat se mora môra izpremeniti. Prepoln sem še vtisov, obojih, oberoč držeč se za črke in pisalo. Več v nekaj dneh.
EDIT: Alora, zdaj sem priblizno prespal vso doživljajsko ceremonijo. Zdaj lahko povem kaj več, a še vedno ne preveč, da boste sploh šli gledat ... Sicer pa je vseeno, pri predloženi predstavi veš, kaj se bo zgodilo (saj Shakespeara res vsi poznamo, mhm), ali ni ti prihranjena nobena podrobnost iz življenja trenutkov, razposajenih - na odru.
Godba, skupspravljena od Alda Kumarja, daje ciklični podton dogajanju, ki vmes hvalabogu krene drugam, se vrača, na novo zapira in razpira s prikritim mojstrstvom režije. To je sploh eden najbolj prikritih, pos festum kronanih vtisov s te predstave. Drugo je gotovo, kako prvič v ta zvok himnične gotske spevnosti svoj glas zaseje Jernej Šugman, igraje glavnega protagonista tragedije, rimskega vojskovodjo Tita Andronika. Kot bi bil od zmeraj tam, v tistem golem svetu z enimi vrati in ogromno krvi. Kri nasploh preide v polje dostikrat predvidljive estetike - malo je nerodno, recimo, poigravanje z merjaščevim kožuhom nad truplom Bassiana, a samo dotlej, ko je izdvojeno iz toka dogajanja, ko uspeš za nekaj sekund pogledati nazaj v resničnost. Predstava namreč gradi na tem, da te v povečani viskoznosti posrka med svoje grozljive razsežnosti. Še sam ne veš, kdaj se valjaš v mesnatih poljubih, ki so bolj trganje jezika; v krepkih božanjih, ki so bolj krvavo otipavanje z odrezanimi udi - naj ne nadaljujem. Torej, temeljno vprašanje - kako se ta bolezenska klecavost sprevrže v smisel? Po eni strani, z znatnim vnosom komike, toda ta ne nazdravlja pijanemu režanju vsevprek, ampak blaži rane, četudi navzven to sploh ni njen namen. Prihaja v najbolj srednjeveških prizorih mučenja in ga sočasno podaljšuje in zanika. Treba pa je omeniti tudi mestoma neulovljivo osebnostno raven glavnih nosilcev dogajanja, kar je, v metajeziku povedano, lep poklon navzočih igralcev igralski ter gledališki umetnosti. Zaradi takšnega zganjanja duhov se splača iztrgati iz droba desetino mesečnega zaslužka (ker smo ravno v času velikih delavskih demonstracij in recesije). Kaj pa bi na to rekel stavkajoči na pločniku?

[predstava/performance] Vladimir Sorokin - Led (skupinsko branje s pomočjo domišljije, Novo riško gledališče, Linhartova, CD)

18. marec 2008, Linhartova dvorana izgleda kot antični oder, napol kot Štihova, krogotočna dvorana, napol kot boksarski ring, kjer se bo razbijalo z besednim nasiljem. No, v glavnem, na štirih straneh odra so postavljene tribune, nihče ne sedi na "rednih" stolih v dvorani. Rola se nek SND-jevski pop, nimam pojma, lahko da je beloruski ravno toliko kot latvijski. Čeprav se pozna razlika v jeziku. Ni važno. V središču odra dvorane se bo v nekaj trenutkih izrisala tretja inačica postavitve Sorokinovega Ledu, skupinskega branja s pomočjo domišljije, kot to gledališko formo imenujejo režiser Alvis Hermanis in njegovi pajdaši. Obstaja bel krog na tleh, po robovih so geometrično dosledno razporejeni sedeži za igralce, na njih nekakšni popisani fascikli in skopa gručica rekvizitov. V bistvu samo neke krpe za brisanje tal...
Čudno je sedeti na odru in obenem ne biti zares na njem. Kot neselektivno spolno vedenje najstnica, pri Anakreontu.
Pridejo igralci, takšni, da bi jih gledal celo uro in niti malo podvomil v njihove sposobnosti. Razdelijo albume, albume s sekvencami iz fotografij, ki naj bi pomagale dojemati zgodbo. Jezik se bo sicer prevajal po slušalkah, ampak to je pa res čista kastracija. Tembolj, ko slišiš glas simultane prevajalke, naposled se še tega navadiš in daš slušalke nazaj na glavo, da ne bi kaj zbežalo mimo, po stopnicah in popolnoma ven. Vrstijo se navidezne scene, z zelo malo orodji, bolj so orodja delujoči, tudi njihovi "kostumi" so na meji z najbolj pouličnimi kavbojkastimi športniki. Kakšni ljudje!? se sprašujem še dolgo po začetku. Kje živijo!? pa dolgo po koncu. Govorim o vlogah in o zasebnostih. Iz dela poskakajo, ena za drugo, drobne umetnosti v virtualnem dogajanju. Ko se konča prvi del, se mi zdi kriminalno, da mora biti še drugi, ker je že ta čudaško dokončen. In vse so materialne oznake, o onkrajnih nima smisla kvačkati.
Drugi del. Porno stripi, skupaj z njihovo nevsiljivo nasprotno referenčno točko v akciji. Novi albumi, naključne stare slike, ne povsem režirano razletene po kaširanih straneh povojnih ovitkov, platnic, celofanov. Na odru nastaja ena za drugo, režiserska domislica, ena za drugo odvečna podvaja, utemeljuje, kar lebdi v zraku. Zato se prej jekleni klin zmehča v težak, prilagojen svinec. Gmota vseeno ostaja. Dolg aplavz, kot da roke niso naše. Težko se je vzporediti z zgodbo ezoterike iz Tunguske, ledom, izpovednimi pedofilijami, seksi sovjetski kurbadami. Ni nemogoče, to je eno.
Se še urim, kako opisati take stvari. Ampak sem vesel, da sem videl te Latvijce v Ljubljani, zelo vesel.

[zgoščenka/CD] Toumani Diabate - Djelika

Trije virtuozi, vsak v svoji koži ali na svojem lesu. Keletigui Diabate na balafonu, Basekou Kouyate (ki je ravno lani posnel svoj prvi solo disk) na ngoniju, najbolj renomirani med njimi, Toumani Diabate, na prečudoviti kori. Kot bi vedeli, kdo je komu spremljava, kdaj se stanje obrne, kdo je komu struna in kdo komu drugemu metronomsko uho, se sprehajajo skozi nekoliko jazzovske improvizacije na svojih tradicionalnih glasbilih. In kakšna imenitna svirala so to! Človek bi pomislil, da so primitivni materialni sadovi človekove volje do zvoka preprosti, pa so, četudi nekateri od teh res enostavni (izvzemimo vsaj koro, ki je vse prej kot to), vsi instrumenti neomejeni v svojih izraznih goščava in poljih. Celota govori o pomenu drobnih nasprotij, subtilnih preskokov, rahlih razkorakov in popolne predanosti vzajemnosti. Prav po mušketirsko so me redno presenečala Toumanijeva sodelovanja z mnogokaterim izvrstnim solistom (kot je vsekakor v prvi vrsti on sam).

Melodije pokažejo v sebi tok, ki bi ga lahko vzporedili z nekaterimi repeticijami klasične glasbe, pa spet oponašajo brnenje polno prebujajočega se mladega človeka, melodije ne spreminjajo radikalno in puščajo ogromno bibavičnega pasu za plimo, ki jo dodaš s svojim razmišljanjem, domišljijo, trkanjem peta ob tla in prstov po prsih. Zaradi takih ploščkov imajo glasbe sveta še zmeraj svojo nadzemeljskost, vsaj ob redkih vrhuncih. Zahvala trem mojstrom, z drobno pripombo, da je CD odločno prekratek.

[predstava in koncert/a performance and a concert] Taiko bobnarji - Za Ondekoza (CD, Gallusova)

Spremljal me je mit, da so na prvi nastop v Združenih državah, ki so ga imeli v Bostonu, prišli naravnost z istodnevnega bostonskega maratona. Po tem, kar sem videl in slišal nocoj, verjamem vse, kar mi prodajo, z obrestmi neumnosti ali nekritičnosti vred.
Vtisi: ženska je držala moški ritem; spet še eni tujci, ki se učijo slovensko za osnovne pozdrave in poslavljanja/predstavljanja; borba z bobni je bila spektakel telesa in njegove bitke s seboj; zaželel sem si selitve pod bele brke razkošne Fudžijame, da bi tam do konca uril smrt za življenje; osrednji boben je imel poslikavo, ki je izgledala kot tri sence in ostro, trikrako rezilo naenkrat; treba je torej rezati pokončno, strah je lahko tvoj zaveznik; zakaj so jih premagali pri Okinavi?; vzeli so nas kot del celote, ki ga spoštujejo - je tu kaj nenavadnega?; itd.

Skratka, DVD je bil 30 evropskih, te veličine je, žalibog, moja listnica že zdavnaj izbrisala iz spomina; do kolosalnih, estetskih, malo na Piranha (nemška world music založba) font plakatov so prišli očigledno drugi navdušenci prej od mene; ampak zdaj se vrača sezona maratonov in preizkušenj - in ta energijska atomska bomba v Gallusovi dvorani je pravšnje vezilo. Skečem in všečnostim navkljub - pa so bili tudi srčni in ljubki (evo, ni me več strah te besede)!

[zgoščenka/CD] Zlatko Kaučič - Round Trip

Slovenski eksperimentalni tolkalec svoje čudi, izseljenski Zlatko Kaučič, letos praznuje tridesetletnico svojega obstoja, pa mi vendar ni v vseh teh letih, odkar sem na raznih točkah zasledil njegovo ime, ni padlo na pamet, da bi vzel na iglo kako ploščo in si ga pobliže predstavil ušesom. Tudi na nekaj svežih koncertih nisem mogel prisostvovati, pa sem v knjižnici nabasal njegovo "krožno potovanje" iz leta 1994 in se pustil razmajati.
Vsekakor me je nepretrgano, od davnine dalje sram slabega poznavanja slovenske eksperimentalne in/ali jazz scene. Zlatkova plošča je na moj nadaljnji interes nalila gostega, kmečkega gnojila, da se bom zdaj pustil zapeljevati še kje, še dlje.
Na tlačenki stoji šestero skladb, ni mnogo dodanih samplov, večji del poslušamo bobnarjev (Zlatkov) bizarni dihalni cikel, ne skozi sapnik, marveč skozi dotike open in cingljavih, piskavih pripomočkov. Obenem me je sprostilo in nabilo, ujelo moj dan, nagibajoč in medel, ne da bi se počutil zapeljanega v planjave sanjave depresije. Nekaj na moč razveseljivega je v tej biksariji, ki jo sproži tok poigravanja s tovrstnimi glasbili. Zlatka priporočam, bolj kot kar nekaj reči, o katerih sem pisal nazadnje.
Tole spodaj ni posnetek ovitka plošče, očitno, ker ga nimam.