[predstava/performance] Vladimir Sorokin - Led (skupinsko branje s pomočjo domišljije, Novo riško gledališče, Linhartova, CD)

18. marec 2008, Linhartova dvorana izgleda kot antični oder, napol kot Štihova, krogotočna dvorana, napol kot boksarski ring, kjer se bo razbijalo z besednim nasiljem. No, v glavnem, na štirih straneh odra so postavljene tribune, nihče ne sedi na "rednih" stolih v dvorani. Rola se nek SND-jevski pop, nimam pojma, lahko da je beloruski ravno toliko kot latvijski. Čeprav se pozna razlika v jeziku. Ni važno. V središču odra dvorane se bo v nekaj trenutkih izrisala tretja inačica postavitve Sorokinovega Ledu, skupinskega branja s pomočjo domišljije, kot to gledališko formo imenujejo režiser Alvis Hermanis in njegovi pajdaši. Obstaja bel krog na tleh, po robovih so geometrično dosledno razporejeni sedeži za igralce, na njih nekakšni popisani fascikli in skopa gručica rekvizitov. V bistvu samo neke krpe za brisanje tal...
Čudno je sedeti na odru in obenem ne biti zares na njem. Kot neselektivno spolno vedenje najstnica, pri Anakreontu.
Pridejo igralci, takšni, da bi jih gledal celo uro in niti malo podvomil v njihove sposobnosti. Razdelijo albume, albume s sekvencami iz fotografij, ki naj bi pomagale dojemati zgodbo. Jezik se bo sicer prevajal po slušalkah, ampak to je pa res čista kastracija. Tembolj, ko slišiš glas simultane prevajalke, naposled se še tega navadiš in daš slušalke nazaj na glavo, da ne bi kaj zbežalo mimo, po stopnicah in popolnoma ven. Vrstijo se navidezne scene, z zelo malo orodji, bolj so orodja delujoči, tudi njihovi "kostumi" so na meji z najbolj pouličnimi kavbojkastimi športniki. Kakšni ljudje!? se sprašujem še dolgo po začetku. Kje živijo!? pa dolgo po koncu. Govorim o vlogah in o zasebnostih. Iz dela poskakajo, ena za drugo, drobne umetnosti v virtualnem dogajanju. Ko se konča prvi del, se mi zdi kriminalno, da mora biti še drugi, ker je že ta čudaško dokončen. In vse so materialne oznake, o onkrajnih nima smisla kvačkati.
Drugi del. Porno stripi, skupaj z njihovo nevsiljivo nasprotno referenčno točko v akciji. Novi albumi, naključne stare slike, ne povsem režirano razletene po kaširanih straneh povojnih ovitkov, platnic, celofanov. Na odru nastaja ena za drugo, režiserska domislica, ena za drugo odvečna podvaja, utemeljuje, kar lebdi v zraku. Zato se prej jekleni klin zmehča v težak, prilagojen svinec. Gmota vseeno ostaja. Dolg aplavz, kot da roke niso naše. Težko se je vzporediti z zgodbo ezoterike iz Tunguske, ledom, izpovednimi pedofilijami, seksi sovjetski kurbadami. Ni nemogoče, to je eno.
Se še urim, kako opisati take stvari. Ampak sem vesel, da sem videl te Latvijce v Ljubljani, zelo vesel.

[zgoščenka/CD] Toumani Diabate - Djelika

Trije virtuozi, vsak v svoji koži ali na svojem lesu. Keletigui Diabate na balafonu, Basekou Kouyate (ki je ravno lani posnel svoj prvi solo disk) na ngoniju, najbolj renomirani med njimi, Toumani Diabate, na prečudoviti kori. Kot bi vedeli, kdo je komu spremljava, kdaj se stanje obrne, kdo je komu struna in kdo komu drugemu metronomsko uho, se sprehajajo skozi nekoliko jazzovske improvizacije na svojih tradicionalnih glasbilih. In kakšna imenitna svirala so to! Človek bi pomislil, da so primitivni materialni sadovi človekove volje do zvoka preprosti, pa so, četudi nekateri od teh res enostavni (izvzemimo vsaj koro, ki je vse prej kot to), vsi instrumenti neomejeni v svojih izraznih goščava in poljih. Celota govori o pomenu drobnih nasprotij, subtilnih preskokov, rahlih razkorakov in popolne predanosti vzajemnosti. Prav po mušketirsko so me redno presenečala Toumanijeva sodelovanja z mnogokaterim izvrstnim solistom (kot je vsekakor v prvi vrsti on sam).

Melodije pokažejo v sebi tok, ki bi ga lahko vzporedili z nekaterimi repeticijami klasične glasbe, pa spet oponašajo brnenje polno prebujajočega se mladega človeka, melodije ne spreminjajo radikalno in puščajo ogromno bibavičnega pasu za plimo, ki jo dodaš s svojim razmišljanjem, domišljijo, trkanjem peta ob tla in prstov po prsih. Zaradi takih ploščkov imajo glasbe sveta še zmeraj svojo nadzemeljskost, vsaj ob redkih vrhuncih. Zahvala trem mojstrom, z drobno pripombo, da je CD odločno prekratek.

[predstava in koncert/a performance and a concert] Taiko bobnarji - Za Ondekoza (CD, Gallusova)

Spremljal me je mit, da so na prvi nastop v Združenih državah, ki so ga imeli v Bostonu, prišli naravnost z istodnevnega bostonskega maratona. Po tem, kar sem videl in slišal nocoj, verjamem vse, kar mi prodajo, z obrestmi neumnosti ali nekritičnosti vred.
Vtisi: ženska je držala moški ritem; spet še eni tujci, ki se učijo slovensko za osnovne pozdrave in poslavljanja/predstavljanja; borba z bobni je bila spektakel telesa in njegove bitke s seboj; zaželel sem si selitve pod bele brke razkošne Fudžijame, da bi tam do konca uril smrt za življenje; osrednji boben je imel poslikavo, ki je izgledala kot tri sence in ostro, trikrako rezilo naenkrat; treba je torej rezati pokončno, strah je lahko tvoj zaveznik; zakaj so jih premagali pri Okinavi?; vzeli so nas kot del celote, ki ga spoštujejo - je tu kaj nenavadnega?; itd.

Skratka, DVD je bil 30 evropskih, te veličine je, žalibog, moja listnica že zdavnaj izbrisala iz spomina; do kolosalnih, estetskih, malo na Piranha (nemška world music založba) font plakatov so prišli očigledno drugi navdušenci prej od mene; ampak zdaj se vrača sezona maratonov in preizkušenj - in ta energijska atomska bomba v Gallusovi dvorani je pravšnje vezilo. Skečem in všečnostim navkljub - pa so bili tudi srčni in ljubki (evo, ni me več strah te besede)!

[zgoščenka/CD] Zlatko Kaučič - Round Trip

Slovenski eksperimentalni tolkalec svoje čudi, izseljenski Zlatko Kaučič, letos praznuje tridesetletnico svojega obstoja, pa mi vendar ni v vseh teh letih, odkar sem na raznih točkah zasledil njegovo ime, ni padlo na pamet, da bi vzel na iglo kako ploščo in si ga pobliže predstavil ušesom. Tudi na nekaj svežih koncertih nisem mogel prisostvovati, pa sem v knjižnici nabasal njegovo "krožno potovanje" iz leta 1994 in se pustil razmajati.
Vsekakor me je nepretrgano, od davnine dalje sram slabega poznavanja slovenske eksperimentalne in/ali jazz scene. Zlatkova plošča je na moj nadaljnji interes nalila gostega, kmečkega gnojila, da se bom zdaj pustil zapeljevati še kje, še dlje.
Na tlačenki stoji šestero skladb, ni mnogo dodanih samplov, večji del poslušamo bobnarjev (Zlatkov) bizarni dihalni cikel, ne skozi sapnik, marveč skozi dotike open in cingljavih, piskavih pripomočkov. Obenem me je sprostilo in nabilo, ujelo moj dan, nagibajoč in medel, ne da bi se počutil zapeljanega v planjave sanjave depresije. Nekaj na moč razveseljivega je v tej biksariji, ki jo sproži tok poigravanja s tovrstnimi glasbili. Zlatka priporočam, bolj kot kar nekaj reči, o katerih sem pisal nazadnje.
Tole spodaj ni posnetek ovitka plošče, očitno, ker ga nimam.

[zgoščenka/CD] Orchestra Super Mazembe - Giants of East Africa

Pridobitev poletne londonske eskapade. Stoji, stoji, sredi londonskega severnega predmestja Stern Music UK, s šibečimi se policami od žmohtne glasbe črne celine. Kot bi prišel v Slovenijo in zavil v povprečnega Müllerja na Čopovi, toliko so tam premogli samo afriške glasbe. Z majhnimi, premišljenimi koraki je cedejka polepšala preostanek mojih dni v črnskem delu mesta.

Ko sem prišel domov, sem jo uporabljal za fizične vaje, za norenje, za mirno čakanje, za krneki vmesne ure, za vse scela in obilo. Sedmi komad, "Shauri Yako", je od Sahare navzdol marsikje še danes velikanski hit in pravi integracijski moment. Če ne bi glasb sveta začeli bolj intenzivno odkrivati šele z angleškimi Marco Polo kloni (Peter Gabriel, Paul Simon) in kakimi drugimi sodobnimi pop raziskovalci, bi bila ta zapeljiva črnska rumba (ali kaj že) prav lahko tudi naša glasba iz radia, neumorno gibanje bokov in ponavljanje napevov v zaspani osrednji Evropi. Evo, to je ta plošča, za ožarjena zbujanja, za adrenalinske nočne izlete, za sukanje volana po dolgočasnih asfaltih... Mogoče je samo za ljubljenje preglasna. Priporočam za vposluh.

[zgoščenka/CD] Robert Miles & Trilok Gurtu - Miles Gurtu

2004. Zajeti toliko raznih podzvrsti world fusion-a, kot jih je povohal Trilok Gurtu, je že cel logistični problem. Učarano hitroprsti indijski tolkalec je seveda snemal že indijsko nacionalo, se bratil z grioti s črne celine, skakal po živcih hladnemu severnjaku Garbareku, prepeval z maroškim multiinstrumentalistom - na tej plošči pa je drzno zajahal tudi žrebca iz koaksialnih kablov, ki se mu reče elektro. Elektronska glasba in indijski zadah? Človek bi rekel, da bomo zagotovo dobili kakega izmed turbo-Nusrat albumov ali pa kvečjemu remiks plemenskih, prvinskih zvokov, lepo zapakiran v kaki Audiofarma potiskanki. Kompilacije neznanih, scela neuporabnih skupin od širnih koncev in krajev sveta se dandanašnji bogatijo z didžeji dvomljivih sposobnosti, dobimo pa tako razstavljeno, poceni ritmizirano in ponavljajočo se glasbo, da bi človek od sramu nikdar več ne pogledal v skledo world fusiona.

Redka izjema, pa še to z nekaj topimi rezili, je kislinsko obarvani album Miles Gurtu. Iz naslova je jasno, da sta si dlani stisnila elektronik Robert Miles in prej omenjeni, energični Trilok. Natančna obdelava pesmi predrugači sleherni tolkalski zven v drug register - za trenutek poslušaš nekaj udarnih basov na Marcusa Millerja, potem zaideš na pota ležerne podlage Michaela Brooka, v dosledni, kiselkasti "acid", v planarne poskuse Stevea Roacha ... Sladko pa je ob vsem pojesti tisti pravi, žgoči in po vsem telesu trzajoči razlomljeni Gurtujev tolkalni impro. Trga, odbija, lomi - in potem dolgo čaka. Občuti se, kot da ve (vesta), zakaj dela (delata) premor v valovanju. V mojih očeh ena bolj posrečenih staro-mlado kopulacij.

[zgoščenka/CD] Tinariwen - Aman Iman

Poosebljena skupinska pentatonika, ki se vozi naokrog v dolgih, visokih ISUZU džipih; glavni pevec izgleda kot saharski bratranec bivšega kolumbijskega nogometnega kapetana, slavnega ogromnolasega Carlosa Valderrame; ostali izgledajo, kot pač izgledajo žilavi puščavski jezdeci kamel - oviti v rumeni pesek, svetle halje in bele turbane. Samo ta razlika je, da se vsake toliko umaknejo v oazo in najdejo priključek za električne kitare. Potem je vse kmalu jasno.
Gibljejo se na meji med magrebskim svetom in zrnatim obličjem največje puščave na svetu, Sahare. Kot skoraj vsa glasba iz tega konca, imajo tudi oni precej močno zvezo z Malijem, zakladnico tovrstnega bluesa. No, Tinariwen so pravzaprav bolj rock banda s kameljim ritmom rokenrola in političnim angažmajem.

Njihov zadnji CD sem zaenkrat več preposlušal od onega prejšnjega, čeprav se stroka potiho repenči, da je prvi še slajše spečeni proizvod njihovega posebnega občutka za ritmiko. Na albumu "Aman Iman", kar bi v prevodu pomenilo nekaj podobnega kot "Voda je življenje", se razigravajo z izpovedmi, z upornostjo, z oblastnimi plesnimi nažiganji, ki pa ne stavijo toliko na hitrost, kot kakšna romunska ciganska goslanja - ukvarjajo se bolj z lovljenjem občutka, instinkta znotraj taktov, gonadnega plesa v poltransu, ki drži pokonci vsak njihov komad. Pa je lahko še tako razvožen po dolgih kolesnicah, narejenih pod nepopustljivim soncem.

Objavljam tudi kratek dokumentarec (via TvojaCev):