[concert/performance] Svetlana Makarovič and Zvezdana Novaković - Lovec na ljudi (The Manhunter)

The young instrumentalist and, above all, a vocal experimentator and profound singer, Zvezdana Novaković, was here more than a worthy counterpart to Svetlana Makarovič and her unrivaled interpretation skills. The performance hall was, alas, too small to comfortably host many times too much people - and thus Svetlana did not have the space necessary on stage to gain a proper mystic distance to the crowd and her energy was somehow abolished or at least diminished. Luckily, her poems were intertwined by (but not in a way of background music, but as solo parts inbetween) Zvezdana's harp playing and singing of various ethnic or performative origins - from Bulgarian folk singing to almost experimental voice metal. Her energy on stage is fresh, vibrantly positive, yet very sharp and self-confident, which was a very intriguing company for Svetlana's eerie poetry of vile hallucinations and allegories of death. Hopefully on the next repeat performances they will give her enough space so she would be able to (at least) breathe, because this obvious energy-stopper of the closest spectators almost ruined the performance alltogether.

[concert/performance] Svetlana Makarovič & Mar Django Quartet - Sneguročka (Kino Šiška, Ljubljana)

Svetlana, a renowned Slovenian poet, performer and public figure, is not the youngest lady anymore, though still a lady of her own, poisonous yet fragile grace, demonstrating how age is really a completely vague and unimportant category. Which is in fact just the deadly combination to make her the best "interpreter" (if this is the right expression at all) of her own work. Such is the "storytelling" nature of her performing her own Sneguročka (a fairytale of the fairy winter maiden), her words being interrupted every now and then by the slavic songs of Mar Django Quartet in the gypsy-jazz mode. No big mise-en-scene, no special light concept,  no concept twists for their own sake, just the noble pathos of a bittersweet-tragic fairytale through the voice of Svetlana Makarovič in her comfortable armchair. And few can match her charisma on stage. Maybe, in my opinion and from what I can recollect, only Alim Qasimov for sure, yet in completely another circumstances and another conception. So, to sum up, a story is told and songs are sung inbetween, not differing much in emotion or rhythm, but that is just about all it takes on a good day to make a night to remember. Simplicity is a symbol of a bygone age, somehow, yet here it regains vital strengths in a way that only this performer can. The musical group, if I forgot to mention, stays elegantly in the background, supportive and 2nd place - nonetheless with big style.

[concert] Grigorij Sokolov - Schubert, Beethoven (Cankarjev dom, Ljubljana)

Grigorij Sokolov has been playing profoundly devoted, as one is almost used to expect of him, just that there had been one minor flaw to his performance. And it has, paradoxically, made his concert even better and an even more invigorating experience to come across. First part of the concert were the Schubert pieces, not excessively emotional, not excessively mathematical or in any way hitting the popular approaches, just pure joy of playing, yet restrained in a special way. At the very beginning of the second part, a string in the piano (around H2, C3), broke, and the effects of this misbegotten incident were to be heard throughout the "Hammerklavier Sonate" by Beethoven. A bit of irony, regarding the title of the composition, on the other hand, the sublime playing of Sokolov made mechanical imperfection seem like a distant, obscure detail.

P.S.: Evgeny Kissin, the only musician to have (allegedly) made the grand maestro von Karajan shed a tear (and not even being of legal age at that time), is on his way to Ljubljana in September. Again, Schubert, and Scriabin. Much remains to be seen this year, obviously. If they could just get those strings to be in shape until then ...

Whereabouts

A short list of notable artistic performances I have seen in the past two years (future reports will be more informative):

• [movie] Cristian Mungiu: Dupa dealuri (Kinodvor)
• [movie] Sophie Huber: Harry Dean Stanton - Partly Fiction (Kinodvor)
• [theatre] J. P. Sartre - Umazane roke, presentation of 3rd semester work (AGRFT)
• [theatre] Miran Jarc - Ni obale ni, dir.: Jaša Koceli (Glej)
• [performance] Kabare Kurac: Demoni (Glej)
• [theatre] Kortekst (Medicine Faculty LJ Theatre Group): In This Room (Šentjakobsko)
• [theatre] Sarah Kane: Skomine, dir.: Eva Kokalj (AGRFT)
• [performance] Mala Kline: Eden (Stara elektrarna, Gibanica 2013)
• [theatre] Vladimir Stojsavljević: Tri elizabetinske tragedije - Država:: R. III. Epilog, dir.: Dragan Živadinov (MSUM)
• [exhibition] Ištvan Išt Huzjan: Od tu do tu (ŠKUC gallery)
• [theatre] Ikaromenipos ali Nadoblačnik, dir.: Renata Vidić (Kulturnica LGL)
• [movie] Michael Haneke: Amour (Kinodvor)
• [theatre] Ernst Lubitsch: Ko sem bil mrtev (Als ich tot war), dir.: Diego de Brea (KSEVT Vitanje)
• [movie] Thomas Vinterberg: Jagten (Kinodvor)
• [theatre] La machine de Moliere (Moliere stroj), produkcija V. semestra AGRFT (Dvorana Duše Počkaj, CD)
• [theatre] Niko Goršič po E. Ionescu: Stol(čk)i (Mini teater)
• [movie] Nikolaj Arcel: En kongelig affære (Kinodvor)
• [theatre] Evripid: Medeja, dir.: Tomaž Pandur (Križanke, Festival Ljubljana 2012)
• [theatre] Jean Giono: Mož, ki je sadil drevesa, dir.: Nika Bezeljak (LGM)
• [theatre] Via Negativa Lab - javna predstavitev (Glej)
• [theatre] Stanislaw Witkiewicz: Ponorela lokomotiva, dir.: Jernej Lorenci (SNG Drama Ljubljana)
• [theatre] Luna na cesti, dir.: Ivan Peternelj (SMG)
• [movie] Joachim Trier: Oslo, 31 August (Kinodvor)
• [theatre] Georges Feydeau: Klistirajmo Srčka!, dir.: Oliver Frljić (SMG)
• [theatre] Gregor Čušin: Evangelij po Čušinu (KSEVT Vitanje)
• [dance] Wayne McGregor Random Dance: FAR (Gallusova dvorana, CD)
• [performance] Irena Tomažin: Okus tišine vedno odmeva (Dvorana Duše Počkaj, CD)
• [theatre] Pismo iz 1920, dir.: Oliver Frljić (SMG)
• [performance, theatre] Betontanc Ltd.: Rečem, kar mi rečejo, naj rečem (Stara elektrarna)
• [theatre] Herman Schwarz in Veronika Wald, dir. Marko Čeh (Glej)
• [performance] Via Negativa: To je šele začetek, dir.: Bojan Jablanovec (Stara elektrarna)
• [movie] Andrea Arnold: Wuthering Heights (Kinodvor)
• [theatre] George Orwell: Živalska farma, dir.: Vito Taufer (LGL)
• [music] The Dowland Project (Radovljiška graščina, Festival Radovljica 2012)
• [performance] Patricia Portela: The Private Collection of Acacio Nobre (Stara elektrarna, Mladi levi 2012)
• [performance] ColectivA: X mm din Y km (Stara elektrarna, Mladi levi 2012)
• [movie] Christopher Nolan: The Dark Knight Rises (Planet TUŠ Celje)
• [music] Edoardo Belotti in Marimo Toyoda (Cerkev Marijinega oznanjenja, Velesovo, Festival Radovljica 2012)
• [movie] Marek Najbrt: Polski film (Cinema City Brno)
• [circus] The 7 Fingers (Opernhaus Graz, LaSTRADA 2012)
• [music] Orlando Consort: Rojstvo renesanse (Radovljiška graščina, Festival Radovljica 2012)
• [music] Svetilen: Ruska pravoslavna glasba (Litija, Cerkev sv. Nikolaja, SEVIQC 2012)
• [music] Zakir Hussain (EPK Maribor 2012)
• [exhibition] Duba Sambolec: Object Without Dignity (MSU Zagreb)
• [theatre] Tamara Matevc: Zlati šus, dir.: Marko Čeh (LGL)
• [music] Zefiro Torna: O, Monde aveugle! - Pesmi apokalipse (Narodni muzej Slovenije, atrij, Ljubljana, SEVIQC 2012)
• [dance, performance] Josef Nadj: Les Corbeaux (Stara elektrarna, Mladi levi 2011)
• [music] Ibrahim Maalouf Diagnostic, Neneh Cherry & The Thing, John Scofield Hollowbody Band (Križanke, 53. jazz festival Ljubljana)
• [theatre] Miroslav Krleža: Gospoda Glembajevi (Križanke, Atelje 212, Festival Ljubljana 2012)
• [theatre] William Shakespeare: Julij Cezar, produkcija VI. semestra AGRFT (Štihova dvorana, CD)
• [movie] Paolo in Vittorio Taviani: Cesare deve morire (Kinodvor)
• [dance, performance, theatre] Betontanc & The Original Tempo: Audition for Life (LGM)
• [theatre] Ultimativna tragedija, dir.: Ravil Sultanov (SMG, Klovnbuf 2011, 2012)
• [theatre] Boris Kadin: Scream (SMG, Prelet 2012)
• [music] Sequentia: Prekletstvo renskega zlata (Radovljiška graščina Festival Radovljica 2011)
• [music] Simfonični orkester NDR iz Hamburga (dirigent Thomas Hengelbrock, solistka Alice Sara Ott): J. Haydn - Simfonija št. 70 v D, F. Liszt - Koncert za klavir in orkester št. 1 v Es, L. v. Beethoven - Simfonija št. 3 v Es, "Eroica" (Gallusova dvorana, CD)
• [music] James Bowman in Andrew Plant (Radovljiška graščina, Festival Radovljica 2011)
• [theatre, performance] Otvoritvena in sklepna noč performansov, dir.: Jure Novak, Mare Bulc, Željko Zorica, Petra Kovačić, Vlasta Delimar, Neda R. Bric (SMG, Prelet 2012)
• [performance] Via Negativa: Stegn se! dir.: Katarina Stegnar, Bojan Jablanovec (Stara elektrarna)
• [movie] Claire Denis: Nenette et Boni (Kinoteka)
• [opera] Marij Kogoj: Črne maske, dirigent Uroš Lajovic (Gallusova dvorana, CD, EPK Maribor 2012)
• [movie] Vlado Škafar: Oča (Kinoteka)
• [movie] Sergej M. Eisenstein: Ivan Grozni (1, 2) (Kinoteka)
• [theatre] Karl Schönherr: Hudič Babji, dir.: Mateja Koležnik (MGL)
• [dance] Rosana Hribar in Gregor Luštek: Duet štirinajst (PTL)
• [theatre] Paul Claudel: V prelomu, dir.: Andrej Jus (Kulturnica LGL)
• [theatre] Proces ali žalostna zgodba Josefa K, dir.: Matija Solce (Tunel pod gradom, LGL)
• [theatre] Olga Grad: Primer Inge M., dir.: Nick Upper (SMG)
• [music] László Fassang: J. S. Bach - Tokata in fuga v F, R. Schumann - 6 fug na ime B-A-C-H, György Ligeti - Volumina, J. S. Bach - "Erbarm dich mein, o Herre Gott" (Gallusova dvorana, CD)

Dolg premor ...

... in mogoče za njim pero dogodkov utelesi tisto, kar radostno cvrčijo besede.

Liffe 2010, en vikend/Ljubljana Film Festival 2010, a weekend

Tiha Hiša - La Casa Muda (2010)

Mnogo preveč hrupa za nič, vendar srčen pristop. Glavna igralka izraža neke vrste nadležno tegobo v svojem nosljavem, prisiljenem, delno dobrem in delno umetelnem histeričnem smehu. Ne vem, zakaj ljudje tako grajajo zgodbo, ki je napisana tako, da se glavna junakinja vedno predrzno izpostavlja nevarnosti in rine točno tja, od koder prihajajo sumljivi zvoki, indici etc. Kako pa lahko nek kvazipoznavalec od zunaj trdi, da je človekovo ravnanje v takšnem primeru racionalno in premišljeno? Kako lahko, še huje, trdi, da v človeku ne leži demon, morda minotaver, ki se želi z drugim nemejskim levom spopasti? Četudi film verjetno res (tehnično gledano) ni posnet v enem kadru, pa daje občutek, kot da bi bil - in samo nekaj kozmetičnih dotikov bi bilo potrebnih, da bi atmosfera izgledala zelo pristno. Ne sicer preveč novo, ker smo vseeno že preživeli Čarovnico iz Blaira. Je pa zgodba na koncu tako sfrtajčkano absurdna, da človeku morda ravno sprejet in ne tako nezanimiv goltljaj zatakne in ... izvrže. Škoda je, to drži, tako dobrega koncepta in nenazadnje tako posrečene energije srhljivosti (na določenih mestih), da je končni izdelek tako plastičen in bled. Bolj bled kot luč, ki jo videvamo v skoraj vseh kadrih.

Čas, ki ostaja - The Time That Remains (2009)

Elia Suleiman se izkaže kot karizmatičen in ugankarsko zapeljiv igralec, pa tudi kot jasen in dobro ritmiziran sestavljalec kadrov. Na žalost to velja predvsem za prvi del, čeprav v drugem delu svojevrstna počasnost nedvomno opravi svojo nalogo in je v dramaturškem oziru celo dobrodošlo nasprotje prvi polovici. Liki so morda za odtenek preveč apatično filmski, in to vsaj na začetku, kjer bi si lahko privoščili še malce manj dolgih kadrov, ki narahlo razjedajo sicer zabaven in bister tok filma. Najbolj fascinantna vsebinska postavka pričujočega filma je nedoumljiva tragikomika, ki jo proizvaja brezizhodna situacija ljudi, ujetih v politične boje in rasna nesoglasja. V nekaterih prizorih zavoljo tega tudi pride do občutka, da gledamo še en film, ki kaže navadne ljudi in njihove "čimbolj navadne" usode znotraj grozot vojne, kar je filmu (ko se to zgodi) šteti bolj v minus kot plus. Nenavadnih je takisto nekaj popolnoma izoliranih scen, ki bi lahko delovale kot samostojen, pet- ali manjminutni kratki film, v bistvu pa svojo takojšnjo udarnost (v metafizičnem smislu) dobijo ravno zaradi vseh bolj razvlečenih in kontemplativnih vmesnih prostorov. Lahko bi rekli, da je to avtobiografski, črnopavlihast pomenek o času od druge svetovne vojne, kot ga vidijo eni najbolj zapostavljenih prebivalcev sveta - Palestinci. Premalo univerzalnosti, a dosti živahnega zanosa, ki drži film čvrsto pokonci.

Stric Boonmee se spominja - Loong Boonmee Raleuk Chat (2010)

Meditativni potopis anime, bi lahko rekel. V svojem značilnem, mestoma izredno počasnem in nezahodnem (dramski trikotnik etc.) načinu podajanja zgodbe se tajski režiser Apichatpong Weerasethakul (čigar ime si zapomnem zato, ker se zdi to nemogoč podvig) spusti v irealen dialog živih akterjev z duhovi, z dvojniki, z neke vrste shizofrenijo, z vzporednimi vesolji in osnovno dilemo, ki se izprašuje, če lahko človeška čutila res zaznavajo vse, kar rabimo za življenje, predvsem pa, ali ni mogoče tega, kar zaznavajo, v večkratniku in ali lahko nase zares gledamo od "drugod" iz "tretje perspektive". Kot navadno, je tudi tokrat tajčevo fabulo težko v enem dihu obnoviti, zato se s tem niti ne bom mučil, je pa film vsekakor eden tistih, ki te lahko zmedejo, razburijo in celo razjezijo s svojo hermetičnostjo. Vsekakor so vsaj trije prizori vredni ogleda (tudi tu ne morejo obstajati brez svojega sosledja), vendar se kljub vsej moji potrpežljivosti zdi, da bi lahko vsaj dialogi nastopali v močno okrjneni obliki, pa ne bi film izgubil čisto ničesar.

Klavnica - Kinatay (2010)

Impresivni pejsaž Manile, kaotičnega tagalogskega zvočnega kotla, izjemno duhovita (za tako silovito najavljeno hard-core grozljivko) uvodna taktika, ki s svojo sproščenostjo izzove rahlo nejevero v "strašljivo in moreče", a na koncu se ta nejevera, žal, izkaže za pravilno. Mogoče je to namen tega filma, da nas pusti čakati tako dolgo, dokler se odpovemo že vsakemu demoničnemu vrhuncu in na koncu povsem v sedeže razlezeno spremljamo trganje udov in sodomijo. Na koncu si celo, perverzno, kakor izgleda, mislim, da bi si želel bistveno večjega "body counta", drastično hujšo peklenskost pri izživljanju sicer zanimivih in odvratnih moških likov. Kot post festum sledi čuden zaključek - kako da se morilci niso že prej spomnili razkosavati in naključno razmetavati svojih žrtev, ko pa tako silno otežiš delo svojim zasledovalcem? Nezadostna ali komaj zadostna ocena gre temu filmu zlasti zaradi naloge, ki si jo hrabro zada, a je niti približno zadovoljivo ne izpolni. Naloge iti čez.

Hadewijch - Hadewijch (2010)

Presunljiva in mehka zgodba, a še vedno ji manjka tisti zadnji klin, ki bi iz filma kot celote naredil neko ne-tako-zelo-preprosto, sicer močno čustvo, ampak nekaj bolj prizemljenega. Tega sem si zaželel, ko vse ostalo tako cveti v modrostih, da bi se nekje nekaj izmaličilo ter skrivenčilo in bi skozi to sferično zrcalo temne plati ven pogledala še druga plat chiaroscura. Julie Sokolowski udejanja prevzemajoče igralske mikropremenjave, njen obraz je lahko z isto pričesko in enako nepompozno masko enkrat žaloben in razmišljajoč, drugič naiven in rahlo zasanjan, celo butast, potem učinkuje kot nek renesančni portret ženske s polnim, širokim, toplim obraznim razorjem, ki pa ni debel in izprijen v svoji posebnosti. Opazen je tudi mladi Yassine (pravo ime sovpada z imenom vloge), ki mu je od te čudne ljubezenske privlačnosti nerodno in mučno dvigniti pogled do nje, samooklicane nune in Kristusove neveste, in ji kaj povedati s tistim ošabnim, westernovskim dolgim pogledom. Tega si ne predrzne, zato jo občuduje in ves čas karseda opazno bolšči v tla ali v kak bližnji predmet. Ravna impulzivno (Ker je musliman z obrobja Pariza? Dajte no.) ter tu in tam poseže skorajda do žanra mladinske romantike, ki jo producirajo kake danske filmarske hiše ... a ne predaleč. Konec je na žalost preilustrativen, Ofelijin spust in (ne)nadejanega Kristusa prihod - a kdo je ta pleskar? Kdo je? Tako bi lahko razpredal še o nekaterih likih, ki so malce preveč deklarativni in kar vsi zelo zelo modri - pa ne vem, če ne bi film pridobil po obratni poti. Vsekakor pa močno in nemara za kakšno generacijo (hoho!) že neprebavljivo občutje vere, kjer se pojavi.

[filma/movies] Nikita Mihalkov - Utomlyonnye solntsem (1994); Goran Vojnović - Piran/Pirano (2010)

Študija dveh primerov. Sleparsko sonce in Piran/Pirano, uspeli (pre)sentiment in srčni trud zaman? Mogoče pa razlika niti ni tako enoznačna, vsaj če se potopimo v gola dejstva in vtise, ki ostajajo.

Nikita Mihalkov je mož, ki stoji za skoraj vsemi kategorijami filma, tega nadvse uspešnega ruskega filma, je režiser, scenarist, igralec (in to ne nevidni ščitonosec), vrh vsega pa ima za sabo še ideološko plast in vrhovno ostrešje sodobne ruske kinematografije, ki ji predseduje kot skorajda mitska figura, kot abstraktni oligarh estetike sedme umetnosti. Film je posnel na svojevrstnem vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. Zdaj sicer že prihaja sequel, "Burnt by the sun 2", ki pa ... dovolj čenčanja.

Goran Vojnović je pred kratkim v Sloveniji zaslovel zaradi afere (oz. nesporazuma) glede fikcije ali nefikcije v njegovi knjigi Čefurji raus!, dobil nase veliko pritiska in kot mladi režiser vpadel v svojo prvo (prisilno ali nujno) veliko zgodbo. Naslov njegovega filma je napisan v predpisanem političnem pravorečju. Metafora boječe obzirnosti ... ali kaj tretjega?

Mihalkov, če ga pogledamo najprej, je v filmu Sleparsko sonce igral eno dveh glavnih vlog - in moje skromno mnenje je, da je kljub svojim desničarskim izpovedim in mestoma preveč plastičnim intimnim kadrom uspel ustvariti svojevrstno verjetnost okoli svojega lika - in posledično celega filma. V liku generala Sergeja Petroviča Kotova se skriva mnogo obrazov, resnih in neresnih, skrivenčenih in ponosno neposrednih, a nobeden od njih ne ustvarja občutka, da je nekaj pomembnega ostalo zamolčano, nekaj osebnega pa strahopezdljivo v kotu. In tako nekako gre, na srečo, poreči tudi celoti filma. Igralci so med sabo v komunikaciji, lahko bi rekli, daleč onkraj mizanscene, zgodbe, nemara celo misli, ki se kot rdeči dim suklja skozi njihovo navadno in linearno zgodbo. Ravno zaradi neslutenih obratov v mikrosferi njihovega fiktivnega življenja, njihovih vlog se izbrišejo vse plehkosti, ki se tu in tam rodijo iz besedilne predloge. Stavki, ki celo za to zgodbo pretirano karikirajo izraze "domovina", "ljubezen", "nostalgija" ... Mihalkovu uspe vnesti v film celo nekaj žlahtnega, "v živi zob okretnega" gledališkega duha, kot bi ga srečali v kakšnem Ivanovu Antona Pavloviča Čehova, in to narediti mimogrede ni ravno hoja po parku, sploh pri tako raznovrstni zasedbi. Tudi tega je morda kje preveč, te spretne igrivosti, ki potem sama po sebi začne nakazovati nezmožnost trajanja idilike, a to je že razprava drugačne vrste.

Vojnović v Piranu uspe izvleči nekaj izjemnih kadrov, a ti "ulovi", kolikor jih je, ostanejo domala do zadnjega zamejeni v sramežljivem nesoglasju med direktorjem fotografije, piscem, režiserjem, igralci - morda poleg tega celo avtorico glasbe. Vsak zase skriva v sebi svojstven, močan in (nazadnje, a najbolj pohvalno) nič senzacionalističen navdih samozavesti, obenem celo odprtosti, odkrivanja novega znotraj vsem poznanih čustev etc. Anica (Nina Ivanišin) trpi in tolče okrog sebe v nerazloženi objestnosti, in za tem pušča velike luknje, predolge kadre, stokrat videne izmenjave pogledov, čeprav to počne z veliko pretanjenega občutka in karizme. Antonio (Boris Cavazza) je mrtev tako rekoč že pred prvim kadrom, v njem je zlomljena identiteta, ki se v toku filma nikamor ne razvije, kdo ve zakaj. Mustafa Nadarević v vlogi Veljka vnaša prav tako pričakovano mero bosanskega polhumorja, "poštapalic" in medklicev, ki znova ne vodijo nikamor, ravno nasprotno, izzvenijo celo kot lahna karikatura lika. Francesco Borchi v vlogi mladega Antonia deluje mladostno zmedeno, celo trzavo, neprijetno za gledalca, pretirano, a je vendarle Italijan in emocionalnega slovanocentrizma nima smisla spodbujati še dlje, saj ga v tem filmu, žal, kar mrgoli. Zamišljenih psiholoških scen, ki se izpojejo in postanejo tako banalne kot upokojensko igranje šaha v Kalabriji - pa je to slednje bolj zanimivo. Režiser ujame kadre morja, ki so sami po sebi fascinantna rešitev marsikakšne skrite zgodbe ali podzgodbe, ujame odseve obrazov v obrazih, a tudi v zelo estetskih kadrih se zdi, da je čutna (tudi dobesedno čutna) lepota podobe pred nami samo krinka za njeno neodločnost, za top nož in skrhano sekiro. Po vsakih nekaj scenah sem, osebna opazka, nemočno zmajeval z glavo, zakaj ni nekdo zarezal in rekel, da nočemo več gledati teh postaranih ljudi, ki v vsakem kadru nosijo samo težo svoje vloge in težo svoje neumeščenosti v to neodločno zgodbo, veliko glavnih akterjev igra, kot da bi jim manjkalo osnovnega veselja do življenja in pojavlja se resen dvom, če je režiser to hotel. Ako da, je uspel na celi črti, ako ne, potem je bila ta prelomna, krstna celovečerna izkušnja odlična klepalnica kose, da bo naslednjič trava padala v bolj predrznih, nesramnih in necenzuriranih zamahih. Generalno je grdo govoriti, a rekel bi le to, da bi si vsi agenti tega filma, od avtorja do igralcev in vseh vmes, zaslužili dobršnjo mero več smelosti, da vržejo ven dolgočasnosti (ki jih v končnem izdelku zagotovo opazijo tudi sami), slepe ulice, in da se naslednjič zagrabijo za bistvene rane že v samem začetku, brezkompromisno. Nemogoče je delati film tako velikih družbenih in psiholoških ozadij, ne da bi se spustil vanj kot pri skoku na glavo sredi trde noči.

To zaenkrat - in naj mi bog oprosti gnev, ki sem ga, kjer sem ga, zlil po željnih in (vem da) zagnanih ustvarjalcih.