[filma/movies] Nikita Mihalkov - Utomlyonnye solntsem (1994); Goran Vojnović - Piran/Pirano (2010)

Študija dveh primerov. Sleparsko sonce in Piran/Pirano, uspeli (pre)sentiment in srčni trud zaman? Mogoče pa razlika niti ni tako enoznačna, vsaj če se potopimo v gola dejstva in vtise, ki ostajajo.

Nikita Mihalkov je mož, ki stoji za skoraj vsemi kategorijami filma, tega nadvse uspešnega ruskega filma, je režiser, scenarist, igralec (in to ne nevidni ščitonosec), vrh vsega pa ima za sabo še ideološko plast in vrhovno ostrešje sodobne ruske kinematografije, ki ji predseduje kot skorajda mitska figura, kot abstraktni oligarh estetike sedme umetnosti. Film je posnel na svojevrstnem vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. Zdaj sicer že prihaja sequel, "Burnt by the sun 2", ki pa ... dovolj čenčanja.

Goran Vojnović je pred kratkim v Sloveniji zaslovel zaradi afere (oz. nesporazuma) glede fikcije ali nefikcije v njegovi knjigi Čefurji raus!, dobil nase veliko pritiska in kot mladi režiser vpadel v svojo prvo (prisilno ali nujno) veliko zgodbo. Naslov njegovega filma je napisan v predpisanem političnem pravorečju. Metafora boječe obzirnosti ... ali kaj tretjega?

Mihalkov, če ga pogledamo najprej, je v filmu Sleparsko sonce igral eno dveh glavnih vlog - in moje skromno mnenje je, da je kljub svojim desničarskim izpovedim in mestoma preveč plastičnim intimnim kadrom uspel ustvariti svojevrstno verjetnost okoli svojega lika - in posledično celega filma. V liku generala Sergeja Petroviča Kotova se skriva mnogo obrazov, resnih in neresnih, skrivenčenih in ponosno neposrednih, a nobeden od njih ne ustvarja občutka, da je nekaj pomembnega ostalo zamolčano, nekaj osebnega pa strahopezdljivo v kotu. In tako nekako gre, na srečo, poreči tudi celoti filma. Igralci so med sabo v komunikaciji, lahko bi rekli, daleč onkraj mizanscene, zgodbe, nemara celo misli, ki se kot rdeči dim suklja skozi njihovo navadno in linearno zgodbo. Ravno zaradi neslutenih obratov v mikrosferi njihovega fiktivnega življenja, njihovih vlog se izbrišejo vse plehkosti, ki se tu in tam rodijo iz besedilne predloge. Stavki, ki celo za to zgodbo pretirano karikirajo izraze "domovina", "ljubezen", "nostalgija" ... Mihalkovu uspe vnesti v film celo nekaj žlahtnega, "v živi zob okretnega" gledališkega duha, kot bi ga srečali v kakšnem Ivanovu Antona Pavloviča Čehova, in to narediti mimogrede ni ravno hoja po parku, sploh pri tako raznovrstni zasedbi. Tudi tega je morda kje preveč, te spretne igrivosti, ki potem sama po sebi začne nakazovati nezmožnost trajanja idilike, a to je že razprava drugačne vrste.

Vojnović v Piranu uspe izvleči nekaj izjemnih kadrov, a ti "ulovi", kolikor jih je, ostanejo domala do zadnjega zamejeni v sramežljivem nesoglasju med direktorjem fotografije, piscem, režiserjem, igralci - morda poleg tega celo avtorico glasbe. Vsak zase skriva v sebi svojstven, močan in (nazadnje, a najbolj pohvalno) nič senzacionalističen navdih samozavesti, obenem celo odprtosti, odkrivanja novega znotraj vsem poznanih čustev etc. Anica (Nina Ivanišin) trpi in tolče okrog sebe v nerazloženi objestnosti, in za tem pušča velike luknje, predolge kadre, stokrat videne izmenjave pogledov, čeprav to počne z veliko pretanjenega občutka in karizme. Antonio (Boris Cavazza) je mrtev tako rekoč že pred prvim kadrom, v njem je zlomljena identiteta, ki se v toku filma nikamor ne razvije, kdo ve zakaj. Mustafa Nadarević v vlogi Veljka vnaša prav tako pričakovano mero bosanskega polhumorja, "poštapalic" in medklicev, ki znova ne vodijo nikamor, ravno nasprotno, izzvenijo celo kot lahna karikatura lika. Francesco Borchi v vlogi mladega Antonia deluje mladostno zmedeno, celo trzavo, neprijetno za gledalca, pretirano, a je vendarle Italijan in emocionalnega slovanocentrizma nima smisla spodbujati še dlje, saj ga v tem filmu, žal, kar mrgoli. Zamišljenih psiholoških scen, ki se izpojejo in postanejo tako banalne kot upokojensko igranje šaha v Kalabriji - pa je to slednje bolj zanimivo. Režiser ujame kadre morja, ki so sami po sebi fascinantna rešitev marsikakšne skrite zgodbe ali podzgodbe, ujame odseve obrazov v obrazih, a tudi v zelo estetskih kadrih se zdi, da je čutna (tudi dobesedno čutna) lepota podobe pred nami samo krinka za njeno neodločnost, za top nož in skrhano sekiro. Po vsakih nekaj scenah sem, osebna opazka, nemočno zmajeval z glavo, zakaj ni nekdo zarezal in rekel, da nočemo več gledati teh postaranih ljudi, ki v vsakem kadru nosijo samo težo svoje vloge in težo svoje neumeščenosti v to neodločno zgodbo, veliko glavnih akterjev igra, kot da bi jim manjkalo osnovnega veselja do življenja in pojavlja se resen dvom, če je režiser to hotel. Ako da, je uspel na celi črti, ako ne, potem je bila ta prelomna, krstna celovečerna izkušnja odlična klepalnica kose, da bo naslednjič trava padala v bolj predrznih, nesramnih in necenzuriranih zamahih. Generalno je grdo govoriti, a rekel bi le to, da bi si vsi agenti tega filma, od avtorja do igralcev in vseh vmes, zaslužili dobršnjo mero več smelosti, da vržejo ven dolgočasnosti (ki jih v končnem izdelku zagotovo opazijo tudi sami), slepe ulice, in da se naslednjič zagrabijo za bistvene rane že v samem začetku, brezkompromisno. Nemogoče je delati film tako velikih družbenih in psiholoških ozadij, ne da bi se spustil vanj kot pri skoku na glavo sredi trde noči.

To zaenkrat - in naj mi bog oprosti gnev, ki sem ga, kjer sem ga, zlil po željnih in (vem da) zagnanih ustvarjalcih.

[koncert/concert] Kronos Quartet in Alim Qasimov ensemble - Theatre de la Ville, Paris

Hardly could I find any words, for the definition of Alim's voice constantly succeeds to avoid my rational grasp.

My only bigger comments would go on behalf of the (surprisingly) stoic and somewhat dull note reading of Kronos people. Of course, their accurate and measured approach worked just fine (even gentle and mystic) with the more westernly classical and modern compositions in the first, "solo" part, but their variable mindscapes could emerge more brightly in the aftermath of the pause, while coinhabiting the extremely acoustic stage with Alim's band. While Qasimov and his daughter, Ferghana, along with the four very "easy" looking azeri musicians (among which the very young drummer holds a special place), constantly deviated (yet faithfully inside the main frame) from the melodic structures, Kronos Quartet remained (or so it seemed) very close with their writings (arranged by Jacob Garchik). On the other hand, there is a way to understand this kind of stiffness. The original harmonic structures came from the azeri music into the classical string quartet posture - and not vice versa, so Alim could behave much more freely with his material, mastered and "distilled" through the ages, as John Harrington would remark.

The best focal point of the concert therefore (also surprisingly) lay on the second part of the first round, when Alim first performed, then still alone with his ensemble. The spontaneus elegance in which he connected the six musician spirits came to its most noteworthy, when his voice pierced the auditorium so ravagely and yet in a sharp manner, that it sometimes totally stunned the eyes and the breaths of the audience. And one did not need to look to see that improvisational lightness came from many years of practice and relentless consecration into the spiritual side of music. Without the inner mounting flame Alim and Fargana's voices posess, all the organic central Asia melodies would be nothing more than some very good folk/sacred music. The best demonstration of it comes when their voices, man and woman (though father and daughter!) combine in a strange dissonance, never out of perfect pitch and sensual strength. Apart from some minor energetic downfalls, their voices have nothing to dispute. It is, however, for a western listener, quite a hefty musical journey to immerse himself into the long azeri compositions, pieces, that combine so many aspects of a human's life it is extremely hard to enjoy them in the first hearing.

Kronos Quartet remained a bit too unresponsive, yet perfectly coherent in their own four voices. Maybe the next cooperation of the two big spirits will bring us even closer to ethereal realms - though this one hardly failed at its best parts.

[film/movie] Stanley Kramer - Ship of Fools (1965)

Zvezdniška zasedba iz časov, ko je povezovanje evropskega in ameriškega duha še vedno pomenilo neko mondeno srečevanje Schwarzwaldske torte, Zgodb iz dunajskega gozda, čudnih romanskih naglasov in bejzbolske pohote. Seveda je Ladja norcev, kot bi enostavno poslovenili naslov, še vedno bolj gledališki film kot pa filmano gledališče, vendar razlika ni velika. Filmu se najbolj zaveže s prikazovanjem trajanja pogledov, s klasično portretno osvetljavo, ki je vsekakor bolj značilna za celuloid kot za oder, morda celo z izbiro tišine. Še vedno je v svoji avdiovizualni dramaturgiji eden bolj tipskih predstavnikov svoje zvrsti, nekakšna huis clos drama, kjer spremljamo cvetober likov, ki so primorani skupaj preživeti en mesec na čezoceanskem potovanju iz Mehike v Evropo. Razrezana in vznesena domovina pa samo čaka, da ji kdo da povod za sveže prelivanje krvi. Med gosti gornjih palub, torej elitnimi potniki, najdemo:

• pritlikavca, ki nas uokviri v pripoved in se trudi najti dobro misel za vsakogar, tudi če je pijan;
• hudomušnega, a vendar goreče nemškega Žida, ki trguje z verskimi artefakti;
• raznih sort mesa željnega jenkija brez kakšnih posebnih manir, a z zadrževanim prerijskim temperamentom;
• Vivien Leigh, ki se, podobno kot v Gone With the Wind/V vrtincu dela mlajšo, obenem izkušeno in celo nedostopno, ki igra grenkobo, da si izravnava zavist;
• Simone Signoret, obsojeno avtokratinjo suženjskih plantaž, ki na ladji užije svoje zadnje svobodne dni ter z nenavadno mešanico občutij v svojo melanholijo potegne -
• ladijskega doktorja - dozdevno trdega in oh, kako zelo švabskega, a vendar latentno frajgajstovskega dobrohotneža ...

Da ne bi slučajno zapadel v zaokroženo psevdopsihološko analizo, se ustavljam tukaj. Glavnim potnikom razmere otežuje stotnija gastarbajterjev, ki se s sezonskega dela obubožani vračajo domov čez lužo, a ne delujejo ves čas kot amorfna gmota, temveč se po svoje izpostavljajo kot ovce, novopečeni komunisti, osameli ustvarjalci ...

Ladja norcev v svojem jedru zaobjema človeške odnose, ne le moško-ženskih, loteva se ravnokar dobro prebavljenih šovinizmov, rasizmov, soočenja moderne ženske z modernim moškim, odtujenih družin in parov, ki med sabo delujejo le še kot kupi postane kadulje, nespremenljivi, nepremakljivi, po drugi strani pa jih njihova telesna govorica spravlja v zamaknjenost in opojno drznost, da se v tem - racionalno gledano kratkem - mesecu zgodi množina pomembnih, čeravno samo človeških premikov. Večina se po potovanju sicer resda zakoplje v svoje stare scenoslede in prikrivanja, a v minimalnih naporih in klikotah pokažejo svoje obraze, hudo poznane in včasih celo čisto nič filmske. Še eden od filmov, ki tematizira relativnost vrednot, bi lahko rekli, ampak v svojih detajlih se pokaže kot prava zakladnica dognanj, ki jih je človekovemu umevanju odnosov in sveta prineslo 20. stoletje. Zakaj se umirjeni zdravnik ne more (in ne želi!) nadzorovati? Zakaj invalid prepozno in do kraja goreče spoznava princip božjega - in še to napak? Zakaj mladi Nemec koprneče obseden zavrže vse svoje zavore in se združi s cigansko plesalko, kakršnih je na milijone? Čemu je neuspeli slikar pozabil, kaj ga uči nauk starega zakona med moškim in žensko - ker mora? Zakaj prelestne krasotice s pretirano mimiko, partnerke teh slikarjev, nikoli ne bodo njihove ljubezni? Pokaj je treba sončnih očal in košatih šalov, če je izkušnja daljnosežna in absolutna (o, Scarlett O'Hara) in veš v bistvu vse o ljubezni in obstajanju? In tako dalje in tako dalje. Veliko je fabul, veliko prilik, veliko stavkov, ki zvenijo poljudnoznanstveno antologijsko. Ampak vseeno je to klasičen film, ki ga ravno dovolj žlahtnijo osebni vložki igralcev.

[film/movie] Sergei Parajanov - Tini zabutykh predkiv

Ob tem se počutim kot ne še prav oddojen navihanec, koštrun, ki se je komaj dobro odlepil od bradavice zgodnjega pojmovanja umetnosti. Ko sem pogledal tak film, se mi je zdelo, da me samo moja leta in neznanje rešujejo pred popolnim kaosom. In ravno zaradi tega silovitega udarca na novo vzpostavljenega pogleda skozi objektiv je zmeda še toliko večja. Maestro Paradžanov je ostal nedotaknjen v svojem izmišljanju zgodbe (in res izgleda, kot da si jo sproti izmišlja, čeprav je še kako predvidljiva in na koncih in krajih kar malo heimatkunstovska), jaz sem skozi pore odvedel nekaj odvečnega rečnega gradiva. Reka je namreč ena velikih poetskih podzgradb pričujočega filma. Tok vode, njena majava in nestalna gladina, njen vrtinec in njena zrcalna, domala nerazločljivo obrnjena podoba. Kaj je zgoraj in kaj spodaj - to bi se vprašal kak gravitacijeslovec, ko bi gledal podobe te osnovne človeške tekočine v tem filmu. Vsekakor ne govorim samo o H2O, vodi kot vodi.

Igralci so se znašli v svojevrstnem precepu, čeprav je potek fabule, skorajda nekakšne poganske prilike o zavedanju svojih demonov, na prvi pogled popolnoma preprost. Zakaj umanjka klasična zahodna dramaturgija? Zato ker ni potrebna. Ker bi lahko, bogoskrunsko rečeno, mnogotere prizore človek gledal - in videl - kot samostojne celote. Ampak na koncu ugotoviš, da bi lahko vsakega zase občudoval planete (splavarske poti, sekire, ikonostase, dominasto bele zobe, valjenje snežnih drobcev, odkrita kolena, zlato obrobljene brke ... ), pa bi zaradi njih lepote spregledal ustroj osončja.

Drugič bom raje pisal o stvareh, ki jih bolje razumem, da ne bo vsa pisarija tako strahotno poljudna, poljubna in vase zazrta. Hermetika je dobra samo za domače kompote in vesoljske postaje.

P.S.: In potem so tu še Karpati, maternica Transilvanije in prapočelo zgodovine somraka. Tako blizu zelenju in grmičastim lišajem, tako blizu strmim streham in drobnim, potnim oknom, tako daleč stran od obljudene svetlobe neskaljenih oči.

[predstava/performance] Matej Kejžar - Senser 2010

V Plesnem teatru Ljubljana se je to soboto, 27.3. 2010, dogodil poseben plesni dogodek. V njem je nastopal nekdo v obleki, ki bi lahko bila obleka koga drugega, usrediščen kot gibalni element prostora, ki se izmenično prižiga in ugaša, luči, ki osvetljujejo tisto, kar je vredno izpostavljanja, ali pa molčijo, ko je poved tolikšna, da ji ni več moč postaviti primerne pike. Človek, ki se je znašel iztaknjen iz svojega časa ravno tako, da se je vanj najbolje, kar zna in zmore, torej po svoje, potopil. Prihaja na oder s sklonjeno glavo, med raztegnjeni špalir sobotnih opazovalcev, ki bi prav lahko bili tudi slabi trainspotterji - ali pa popolnoma zainteresirani - vseeno je. Odhaja s sklonjeno glavo, vmes se zadržuje v samem sebi, v drobnih pomislih, ki se izražajo skozi nujne zvoke in v tej maniri tudi samo nujne premike telesa. "Tisto, kar je treba narediti z gledalcem", kakor ga razume Matej Kejžar. Svojega imena ne izgovori, čeprav se zdi, da govori o vsem drugem s prav tovrstno intenziteto. V osvetljevanje poglavij svoje psihofizične pojavnosti nas vključuje s kapalko. Kapljice so izbrane iz zajetja otroških iger, narobe zapomnjenih besedil antologijskih/generacijskih pesmi, iz koketiranja z damskimi koleni, razdajanja znoja in popolne predaje. Predaja njegovega telesa pa ni predaja Dareja III, ki ga nenadoma obkrožijo vse uprizoritvene možnosti in domala zahtevana estetika, je bolj predaja telesa kot orodja, ki se predaja umu (ne razumu) plesalčeve edinstvene izmišljije. Tako nekako se človek tudi počuti - kot da ne more prav zares vstopiti v ta kozmos, kot lahko na toliko drugih gledaliških večerov v kakega drugega. V tega imata pogojen vstop obrambni smeh in nepričakovani dotik.

O včerajšnji (26.3. 2010) predstavi Vagana Badaljana Sedmi čut (Linhartova dvorana CD), prav tako plesno-gledališke narave, ki je kot mogočna princeska z mogočnimi napakami napolnila razne miselne kvadrante, pa kdaj drugič.

[film/movie] Tomas Alfredson - Låt den rätte komma in

Ravno, ko misliš, da ne bo več zasuka, se pojavi ostro nabrušeni modrostni zob in se njegov odblesk zašili v nočni sneg. Nadaljevanje sledi.

Nadaljevanje je dospelo. Nikdar v življenju še nisem gledal filma, ki bi imel vampirsko tematiko in ta nek neotipljiv skandinavsko-mladinski (pomnite, tovariši, tiste filme iz devetdesetih v mladinskem programu RTV Slovenija?), skorajda didaktični pridih. No, didaktike menda tukaj res ni, morda kje v kaki tehnološki filmofilski razpravi, drugače ne. Film je namreč zelo jasen v izboru tematike, malo manj jasen v svojih zaključkih, ampak to nam je načeloma všeč, ne.

Glavna junaka sta namreč otroka - in od tod ta sentimentalna zmedenost. Otroka v zelo rosnih letih "pomladnega prebujenja", če naj zlorabim Wedekinda. Njuna spolna narava je še tam nekje pri nedolžnem dotiku, poetiki naivnih odločitev, ki so ravno zato vsega občudovanja vredne, a vseeno je na nekaterih mestih kopica stranskih zgodb (predmestna premočrtnost vsakdanjika, alkoholizem, otroško nasilje, ločeno starševstvo, celo v osnovi mikavna skrivnostnost skrbnika male "vampirele") premalo razvitih, da bi nas dovolj speljale s pričakovanja naslednjega koraka. Korake namreč željno pričakujemo, in sicer v nenavadni zvezi, ki jo tako dobro uspejo zbanalizirati in na raven človešk

ega ponižati serije v maniri "True Blood" na HBO - v zvezi človeka in njegovega posmrtnega genija, ki se tokrat izkaže za dvolično, presenetljivega zaupanja vredno mlado punco (ki v svojih vampirskih urbarijih seveda šteje že ogromno gmoto let). Tudi njej je nova ta želja po človeku, ki ni strast krvnega koktejla in ni namenska izraba "dnevohodca", ampak ...

Eden od mogočih odgovorov na sobivanje človeka in vampirja je povzet v bivših, propadlih Kopenhagenskih dogovorih. Drugi, bistveno bolj blagodejen, okoli abstraktnega ovinka bistveno bolj srhljiv in bolj čustveno razgiban (kako bi to gledal kot nekdo, ki je istih let kot oba naslovna "junaka"?) odgovor je skrit na nekaterih sijočih mestih pričujočega filma. V poplavi novodobnih izklesanotelesnih, orgiastičnih posploševanj (na vampirske teme, da, sem občutljiv :)) je ta film pravi žajbelj. No, samo da ni česen, bi rekel, čeprav je česen od hudirja dober antibiotik ...

[film/movie] John Huston - Asphalt Jungle (1950)

V toku snemanja je nekdo opazil, da za Normo Jane morda njeno ime ni najboljša popotnica do uresničitve ameriškega sna. Zato je spremenila podobo nepomembnega dokumenta pred očmi javnosti in postala tisto, po čemer je poznana še danes, z diamanti in JFK-jem in vetrom pod krilom vred - Marilyn Monroe. Po drugi strani pa prav tako drži, da v svojevrstnem filmskem mejniku, filmu Asfaltna džungla Johna Hustona iz leta 1950, otročje ljubka svetlolaska ne igra nobene vidnejše vloge in tudi s tistimi kritiki, ki pravijo, da je že tukaj razviden njen potencial, se ne morem prav dobro strinjati. Resda je njena podoba na platnu blagodejna, celo diskretno erotična, nemara rahlo ugankarska, a so gibljive slike usrediščene na skromnejšo mimiko igre pred kamero in ne na t.i. "filmani teater", kar je ena glavnih razvojnih in siceršnjih odlik Hustonovega opusa nasploh. Brez grobosti do Marilyn torej, pričujočega filma vsekakor ne kvari.

Zgledno emblematično film-noir prezenco nam nudita Sterling Hayden in Louis Calhern. S ponotranjeno mrakobnostjo sleherni od njiju ravna na sebi lasten, minimalističen dotik.

Hayden igra navidez brezčutnega pretepača, človeka pač, ki na ženske ne trza, zato pa one često trzajo nanj. Venomer brez ficka, abonent konjskih stavnic, pohajkuje naokoli z nostalgičnim pelin-nasmeškom ali pa kar s trdim zidovjem obraznih mišic, zazrtim v spomin na ljubega tekaškega konja iz mladih dni. Zastran nostalgije samo to: je vseprisotna, a se udejstvuje približno na način, na kakršnega poleg obcestne svetilke živijo drobne sence nočnih živali - torej: obstaja, a ni da bi se s tem posebej ukvarjal, dokler prst režiserja ne zaukaže tako.

Louis Calhern, druga plat medalje, je premožen snob, ki se peča z izmečki izključno zaradi posla in s policisti izključno zaradi podkupovanja ter leporečenja, z ženskami zaradi ljubkovanja - morajo biti seveda veliko mlajše in navezane na tovrstne plišaste dedke s cigarami in zlatnino - potem je tu še nekakšna bolna žena, ki ga v redkih izustih preteklosti spomni na utečeno pomeščanjeno moralo, glavna pozornost pa gre umazanemu poslu, ki se nakazuje kot lahek, hiter denar, skratka, popolna dvojnost morale na poti k samouresničitvi. Še bolj tradicionalen karakter torej, ki mu Calhern doda ščepec izmuzljive pretkanosti - to navidez betonsko prevejanost pa nato uspešno obleče čez primarno negotovost ter pomanjkanje samozavesti dedca, ki vihti pesti in malo govori.

Jean Hagen v vlogi morda edine prave ženske protagonistke obstaja v nujni navezavi z glavnim mikastežem, Dixom Henleyjem (ikonični Sterling Hayden, pa če bi tudi bil Alan Ladd ali še kdo z nizkimi polglasnimi stavki ... ), obstaja kakor brez vsake čustvene diplomacije navezana negovalka, nobenih razlogov ne spoznamo, razen onega površnega, da sta se spoznala v neki kockarski beznici, kjer je ona dobivala, on pa izgubljal. Ženska, ki ne uraduje z voljo usodnega pomežika Veronice Lake, niti ne poseduje poskočnih, neskončnih, odmerjeno golih stegen Rite Hayworth, pa vendar ženska, ki je svetloba ugaslega kadra in poosebljeno zaupanje, skozi katerega nam lahko spregovori Dix, glavni vezni lik, čeravno morda ne glavni nosilec dejanja.

V pozneje mnogokrat posnemani (Topkapi Julesa Dassina je že en tak primer, dobrih deset let kasneje) celuloidni logiki zločina, vštric z načrtovanjem, hladnim in židanovoljnim veleumom kriminalnega dejanja (ki premore nemški priimek in naglas, leta 1950 kakopak) ter ostalimi, zvesto uslužnimi in nedosegljivo spretnimi, a človeškimi liki se zdi zgodba sicer, gledano od tu in zdaj, črnobela, ampak navzlic tej premišljeni strukturi ostaja filmu nekaj tistega, kar ni stvar moderne filmske tehnike ali igre. Ostaja mu dialog brez napihnjene nervoze, ostaja mu obraz in za njim ideja osebnosti, ostaja mu navsezadnje antispektakel v žanru, ki časti barvitost chiaroscura in zahodni zen izraza. Teh stvari ne bi mogle izboljšati boljše igralske šole, tehnično bolj dovršene kamere ali specialni učinki (tudi glasbe, na primer, je v filmu izredno malo, značilno za film-noir, ki se spopada s tišino in izolacijo oseb), ker so same na sebi pojem za neodvisno filozofijo sedme umetnosti.