[zgoščenka/CD] Kronos Quartet - Floodplain

Da se je nek, resda eksperimentalen, angleški godalni kvartet, odločil poustvariti, predrugačiti, raztolmačiti, na novo roditi glasbo iz porečij največjih rek, z območja, kjer se je začenjala zgodba vseh današnjih svetovnih civilizacij, je preprosto fascinantno. Ampak to šele po tem, ko človek dodobra preposluša tale njihov dober teden star plošček, ki vsebuje vsebinsko in časovno in geografsko tako raznorodna gradiva, da se v ritmične statve in melodične pentlje zapleta bistveno več zvoka, kot ga je pripravljeno pojesti nevajeno uho. Nevajeno v smislu, da hoče slišati cel album od začetka do kraja. Že, že, ampak tukaj je to samo ena, vsekakor ne najpomembnejša plat proizvedenega zvoka. Že kar nekaj dni sem, recimo, zalepljen (dobro, moja šibka točka) na Getme, getme, ki so jo (skladbo) preuredili ino izvedli skupaj z legendarnim Alimom Qasimovom. Potem so tu neke vrste evfratske uspavanke, pa elektro-orgiastične predelave starih arabskih napevov... Kronos Quartet so s s tem ploščkom poslali v orbito še eno hvalnico človeški norosti. Zgodba, ki so jo spisali, skupaj z mnogimi gosti in neo-preroki glasb sveta (in njihovih derivatov), se bere od strani do strani, včasih do črke natančno, kot Bit in čas, kot gib astronavta, kot zvok kronosovske violine. Aja, Terry Riley igra tamburo. Ne povem kje.

[predstava/performance] Čehov x 3 - IV.semester AGRFT UL

Za danes (ali naj nemara rečemo včeraj?) je že preveč nabranega materiala, da bi ga kar nekdo stiskal v neko za silo berljivo obliko. Naj počaka na jutri, ko bo misel že malo bolj zbrana in čista.

Vse pohvale, to že lahko rečem.

[koncert/concert] Alim Qasimov

Sedaj se mi kotalika v misli blatna kepa: kolikokrat sem že izustil, da so ravno ponovna motrenja in prekovanja občutkov kdaj čisto odveč? Kaj odveč, da bi jih vrag pocitral in da bi mu Miha Dolžan vštric silo delal. Vsekakor je ta konec tedna prišlo posebno spoznanje.

Na koncertu Alima Qasimova, to nedeljo, 17. maja, v Dunajski koncertni hiši, se mi je godilo tako abotno vse skupaj, od začetka do spočetka, da sem komaj prenesel svoja pričakovanja. Človek jih pač dobi, ko gre z mikroskopom nad svojo ljubezen. Občutiti enega božanskih glasov človeštva (kot mu kdaj v zanosu pravim) v živo je nedvomno zveličaven povod za popolno polomijo. Kot bi se srečal s spominom, ki ga nisi hotel izgubiti, in ga z vdihom sesuješ v peščena zrnca. Kot so v tistem Fellinijevem filmu o Rimu uničili freske v podzemlju...

Dobro, o koncertu ne bom rekel ničesar, to ostaja trdno kot amalgam. Dogodek je ostal izgubljen, zalepljen za moje zaklopke, da mi razganja krvožilje. Alim Qasimov, Ferghana, dva mladca na tradicionalnih godalih (oz. brenkalih), da niti ne težim z vsemi naslovi in nazivi... Vse je bilo zapečateno, secesijski uglajenosti dvorane in prisotnim, navzven mirnim Avstrijcem navzlic. Glas Alima Qasimova je pač tak, da ne odstopa, ko čas teče svojo premočrtno pot. Natanko uro in pol trajajoča vibracija je zapustila pečat, ki ga lahko da samo nekdo, ki se znotraj sistema bori in ljubi z njim, kot se Alim bije in poljublja z mughamom, tem ne-le-enim-od-mnogih načinov sufijskega petja. Satis.

[izrezek/clip] Play for change - Stand by me

Okej, res da je komad že uveljavljena čustvobudnica in laganosportski poziv k pripevanju, ampak vseeno se mi zdi, da mu tale videoposnetek doda neko novo dimenzijo - ki pa je ne izkoristi do konca.

http://vimeo.com/moogaloop.swf?clip_id=2539741

[film/movie] in/and [predstava/performance] Rekviem strasti, dvakrat

Prvič: Man On Wire. 

O človeku, ki mu majhnost leži v priimku kot droben podnajemniški ščurek, njegova resničnost pa so velike sanje. Prehoditi prepad med dvema stolpoma zdaj bivšega kompleksa WTC dvojčkov. Naredi si leseno maketo, papirnato maketo, prostoročne "blueprinte", pomagače, ki ne govorijo njegovega jezika, prijatelje, ki so najboljši na svetu, a vendar globoko znotraj sebe dvomijo, kot tisti ščurek iz njegovega priimka. Kako lahko človek zmrzuje na strehi sveta, v temi gol išče Tellovo puščico, kako lahko nato kmalu za žico, po kateri je plesal, bogu v veselje in sebi v pozabo, za to žico pretrga tudi svoje ljudi, svoje ljubezni in gre iskat nov smisel v popolno, daljno neznano. Dokumentarec, ki ima v sebi zasuke, spričo katerih bi Agatha Christie zadržala dih in strgala par sveže napisanih poglavij; zasuke, ki bi Davidu Copperfieldu vzeli emocijo in pustili golo tehniko, pa občuduj, če hočeš; zasuke, s katerimi zveni Satiejeva prva Gymnopedie kot vzhajanje hlebca, ki mu rečemo ura in vesoljni čas. Philippe je poezija v gibanju in otroški očaranosti, njegovi pajdaši pa vztrajajo poleg njega pri podvigu, ki bi v scenarijskem "auteur" filmu izpadel kot znižani DVD regije 2. Konec koncev, v tem dokumentarnem podvigu par exellence je najti tako nedopovedljiv prehod v realno, da ga je pač treba pogledati posamično, vsak v svojem stolu, vsak zase. Ker postane tudi najlepša zgodba skozi strast, ki ostaja, a spreminja obliko, le spodletel poskus. Ni tragike in ni poceni barskih kosmatij z namazom iz prdcev ter takega, hja, no, hej-ljubica-vasujem-in-ko-jebe-celi-svet humorja.

Po tehnični plati je film seveda najbolj izgubljen tam, kjer so prizori rekonstruirani, kjer igrajo drugi igralci. Stvar izpade, precej močneje kot kdaj prej, nabuhla iz nekega novobogatunskega smisla za kičasto, IKEA-sto umetnost. Zamenjava Philippovega obraza izgleda nekako tako kot moderne nadaljevanke o starem Rimu (zapravljanje denarja za sijajni opsis starega Holywooda, ki mu je rok trajanja potekel) ali pornografija produkcijske hiše Private. Seveda sam modus prikaza ne uspe streti zgodbe, ki je sijajna v svoji kremeniti, stanovitni, erotično jekleni usmerjenosti k cilju. Ko zunaj kaže na dež ali meglo, ta film dobi poseben odblesk.

Drugič: Requiem (with a happy end).

V izvedbi Les Theatreux Univerze v Ljubljani (domnevam, da so vsi študentje Filozofske fakultete). Predstava, odigrana v Kreatoriju Dijaškega doma Ivana Cankarja, ki je dovolj kleten in dovolj bližnje srečanjski, da je koncentracija samih igralcev še bolj prišla do izraza. Neprofesionalni oz. polprofesionalni, če upoštevamo čisto celotno ekipo, so v svoji predstavi pokazali izjemno mero izvirnosti in precej nenavadne skupinske igre. Seveda jih je vsake kvatre zmedla domala vis-a-vis na obraz prilepljena prezenca publike, a so to uspešno nadomeščali z zlorabljanjem scenskih elementov v svoj prid. Presenetljivo je, da se (tu moram biti malo bolj oseben) kljub svojemu nepoznavanju francoskega jezika nisem, razen v enem samem trenutku, potuhnil ter razmišljal, ali sem tole zdaj razumel ali naj se smejim ali raje po Čebutikinovsko modro molčim. Ni bilo dileme, ker se dejanja performerjev niso spričkala z njihovo osnovno zgodbo. Presenetljivo, ko pa jo to včasih največkrat problem, da zaupamo besedi in se udinjamo glasu govora kot edinemu možnemu identifikacijskemu objektu. Seveda se pri tujejezičnih predstavah ta fokus malo prekucne, kar pripomore k spoznavanju vseh izraznih sredstev, ki jih jezik potrebuje, da lahko izpade kot samostojna pomenska enota.

Poznala se je rahla utrujenost igralcev, ki so igrali reč tretji zaporedni dan, zato je predstava s svojimi latinsko naslovljenimi kapitlji padala v izpovedni moči, sploh nekje na prelomu med drugo in zadnjo tretjino, vštric z odlašanjem smrti in žrtvovanja glavnega "junaka". Zdaj bi bilo šele zanimivo pogledati ta tekst, ki ga je napisal Dominique Wittorski... Vsekakor, če smem spet malo poosebiti občutke, sem bil kot lingvistični laik navdušen nad izvedbo - kljub zelo človeškim spodrsljajem, ki niso šli na račun celote.

[film/movie] Cavalcanti/Crichton/Dearden/Hamer - Dead of Night

Letnik 1945. Rahlo postarana roba, vendar prišedši iz svojega originalnega ob-robu-vojnega zaledja, ko so se filmi še snemali v smislu rahlo razširjenega, tesnega gledališča, razen morda ob mjuziklih ali izrecnih spektaklih, deluje še zmeraj zanimivo. No, predvsem seveda epizoda z ventrilokvistom (govorcem iz trebuha), malo pa tudi drobci ostalih retrospektivnih epizod, nemara tudi veliko odlomkov iz realnega časovnega okvirja filma. Če se mu na koncu sploh še lahko reče realni.

V prvi vrsti je treba omeniti Mervyna Johnsa, velškega igralca, ki je osnovni uplinjač kolesja celotne zgodbe. O njej seveda ne bomo govorili, ker bi temu, precej narativnemu filmu, delali skopo krivico. Sanje so element, s katerim se je dramatika poigravala že pred Freudom. Ko je napočil njegov čas in čas obsežnih samoizpovedi, ki traja še danes, pa so stvari hitro zlezle tudi v učinka in zasvojljivosti željno popularno kulturo, med drugim v gibljive slike. Ta film sicer ne izhaja več iz najbolj zgodnjega časa tovrstnih fascinacij, je pa vsekakor eden velikih otrok psihoanalize, razkroja realnosti, multiplih osebnosti, "daydreaminga" in morda, nezanemarljivo, tudi dveh vojn, ki pa sta bili hkrati dovolj daleč od ZDA, da jih je bilo mogoče žvečiti na drugačen način. No, Mervyn Johns a.k.a. gospod Walter Craig se vrti v krožnem loku svojih sanj, ki jih ne zna kronološko umestiti ali se jim odtegniti, vsaj ne, dokler je za to še možnost, dokler je mogoče preprečiti entropijo. Omnibus zgodb, ki si jih glavni liki pripovedujejo, jih na nek čuden način ne odtuji ali spravi s poplahom v izolacijo, ampak kvečjemu zbliža; ugotoviti skušajo, za kaj gre pri zadevi, kot bi jih vlekla nevidna strast. Epizode z božično zabavo, ki odkrije novo

 dimenzijo stare hiše; z igro golfa zaradi ženske, ki se sprevrže v psihopomp maščevanje duha; igro starinskega ogledala v srečni zakonski hiši; igro artista in njegove groteskne lutke, orodja njegovega preživetja, igro jasnovidnosti - vse so karseda značilne za temeljne oblike klasičnega "horrorja", z drugimi besedami: bazične, odvečnih vizualnih efektov oprane (pač, tehnika, tudi to) grozljivke.

Največja zmaga nad umom je seveda gledati tak film globoko ponoči, ko dobi svojo, z angleškim izrazom, "eerie subtone" mentaliteto. Torej - film postane zavezujoč, rahli odmiki od normalnosti rastejo, stopnjujejo svoj tempo s sledečimi si epizodami. Konec je seveda malo prehiter in neizpeljan, kot se tudi nekaj drugih malenkosti pozna starajoči se dramaturgiji tega filma. Vsekakor kot entiteta najbolj izstopata dve zgodbi: ena z ogledalom, vznemirljiva, enostavno srkajoča spočetka, preveč grobo izpeljana na koncu; druga s psihozo ventrilokvista, ki ga do naturalizma posvoji Michael Redgrave, predstava njega in njegove navidez zabavljaške lutke skrene v mračno, gotsko sliko opitega delirija, umora, režečih s

e zob, vsega kar si predstavljate pod razdelkom "prvinska blaznost" - užitek sadomazohizma. Seveda prehaja perverzni moment na voajerja, počasi in zanesljivo.

Filmu je treba priznati, da na nekaterih mestih z malo sredstvi napravi srhljivost mogočno, samostoječo zgradbo, v katero ne upaš vstopiti brez svetilke. Skoraj tako kot v Blowupu Antonioni naredi simptomatično tesnobo iz šelestenja dreves v tistem visokem parku, tako se tukaj človek lahko samo pogleda v ogledalo, vidi malenkostno spremembo in realnosti se mu zmešajo v iznakaženo godljo. Priporočam ogled, zavoljo nostalgije. Spodaj vam poklanjam nepozabnega Michaela Redgravea, mimogrede, očeta tudi fletne in postavne Vanesse.

[koncert/concert] Reijseger/Biondini/Godard (Klub CD)

It all occured on the last day of March, or should we stress, the penultimate day of the weakening winter. Of course, April is sometimes as devilish as it can be, and I feel just about devilish enough to write in English. That settled, there follows a short recollection of this extraordinary concert, that went on from early evening hours until midnight on that very day, 31st of March.

Firstly, I have actually never had the chance of hearing any of the musicians live, very closely missed Ernst Reijseger on the Druga godba festival two years ago, where he seemingly charmed the advanced listeners, but I did not know much of his live performance alltogether. Luciano Biondini was a completely new name to me, but I thought: playing the accordeon and being a witty looking Italian with that florentine giggle might just do the trick. Thirdly, there was Michel Godard, the acclaimed tube (or serpent or whatever they call those newly forged "barrels") player, that broadened tube's vocabulary in jazz to a new extent. So, informed with all this nonsense, I just attended the event, alone.

I will be short, for special concerts never need additional whipped cream. Ernst was trying to break the mental cords of his cello, Luciano was exploiting accordeon in a way that it could replace a whole symphonic orchestra (what full sound accordeon really offers!), Michel was reviving the Tibetan mysteries with his lower notes on the tube and provided a disonant key to the diversity of three-musicians-interaction. A shame the mellow, yet structurally firm improvisations of the three virtuosos did not come to meet more eager ears. The Club of Cankarjev dom, Ljubljana, was half empty (to a pessimistic eye), and I had that strange feeling that they would get even more whacky on the stage with some more feedback. Though! It has to be said, that the people present constantly expanded the applause and gave a very affirmative reaction throughout, yet that effect dispersed somewhere in the fat air beneath the low ceiling.

Reijseger/Biondini/Godard is surely one of the most astounding jazz improvisation trios I have ever set my ear on, and even in their most extravagant excurses (all they "needed" was another Han Bennink, Reijseger's long-time friend, on the mouth drum) they remained connected, even if only one was playing, the pressure of solo or the pressure of duo was never felt, because their bridges between modes of play were as soft as a nightingale's feather. I still think they could devote some more energy to two or more pieces, so my overall feeling is 9.8/10. Ha!