[zgoščenka/CD] Tinariwen - Aman Iman

Poosebljena skupinska pentatonika, ki se vozi naokrog v dolgih, visokih ISUZU džipih; glavni pevec izgleda kot saharski bratranec bivšega kolumbijskega nogometnega kapetana, slavnega ogromnolasega Carlosa Valderrame; ostali izgledajo, kot pač izgledajo žilavi puščavski jezdeci kamel - oviti v rumeni pesek, svetle halje in bele turbane. Samo ta razlika je, da se vsake toliko umaknejo v oazo in najdejo priključek za električne kitare. Potem je vse kmalu jasno.
Gibljejo se na meji med magrebskim svetom in zrnatim obličjem največje puščave na svetu, Sahare. Kot skoraj vsa glasba iz tega konca, imajo tudi oni precej močno zvezo z Malijem, zakladnico tovrstnega bluesa. No, Tinariwen so pravzaprav bolj rock banda s kameljim ritmom rokenrola in političnim angažmajem.

Njihov zadnji CD sem zaenkrat več preposlušal od onega prejšnjega, čeprav se stroka potiho repenči, da je prvi še slajše spečeni proizvod njihovega posebnega občutka za ritmiko. Na albumu "Aman Iman", kar bi v prevodu pomenilo nekaj podobnega kot "Voda je življenje", se razigravajo z izpovedmi, z upornostjo, z oblastnimi plesnimi nažiganji, ki pa ne stavijo toliko na hitrost, kot kakšna romunska ciganska goslanja - ukvarjajo se bolj z lovljenjem občutka, instinkta znotraj taktov, gonadnega plesa v poltransu, ki drži pokonci vsak njihov komad. Pa je lahko še tako razvožen po dolgih kolesnicah, narejenih pod nepopustljivim soncem.

Objavljam tudi kratek dokumentarec (via TvojaCev):

[film/movie] Chad Friedrichs - Jandek on Corwood

2003 je leto, v katerem Jandek, obskurni, kultni in popolnoma neulovljivi teksaški brenkalec še ni imel nastopov v živo. No ja, vsaj tako izgleda iz tega psihološko napornega dokumentarca, ki skoraj docela temelji na kanapejskih pričevanjih vpletenih posameznikov. Možakarja ni nihče od vrstečih se imen, vse po vrsti sami uredniki glasbenih revij, radijskih postaj in kritiki, nikoli videl v živo ali se z njim pogovarjal, razen dveh: neke zmedene mlade novinarke, ki jo je srečno naključje privedlo na pivo z njim, vendar se ni uspela v pogovoru niti dotakniti njegove glasbe, ker si "on" ni pustil; drugi je bil John Trubee, ki se je z njim pogovarjal po telefonu in uspel ugotoviti podatke, ki so selekcionirani, da bi okoli Jandeka ustoličili neprebojno auro enigme - skorajda mita. Za vmes - Jandek se izgovarja [Džendek], tudi to zaradi psoebnega razloga, ki ga izveš v omenjenem telefonskem pogovoru. Corwood Industries je "one-man" založba, ki preprosto domuje v poštnem predalu v Houstonu, skrivnostni pošiljatelj, Jandek, pa oskrbuje alternativne postaje in revije s svojimi izdelki, ne da bi izdal kanec svoje identitete ali napisal na ploščo kaj več od naslova in seznama pesmi. In to je dejansko to, brez kakšnih grafičnih sladil, fotografije naslovnic izgledajo, kot bi jih posnel v dobi Hooperjevega filma Texas Chainsaw Massacre... In tako dalje. Kdor bi rad poskusil brcniti v glasbo, kot je še ni zaznalo njegovo tankočutno, v zvok sam zaljubljeno uho, naj torej išče tukaj.

[zgoščenka/CD] David Murray & The Gwo-Ka Masters - Gwotet

Slišal sem, kako noge ne izdržijo svojega običajnega posvečenega miru. Križanke so jim z nasprotjem med zvočnostjo in stabilno nereaktivnostjo publike dale dodatnega ognja. Peč se je razbelila in, jebiga, ni bilo več poti nazaj. David Murray tako ali tako spada med meni osebno ljubše saksofoniste, ker svoje glasbilo za moja ušesa jemlje malo manj samoumevno ter predvsem manj razpuščeno jazzersko kot kdo drug. Navdahnjen z dušo velikega Archieja Sheppa in organsko nadražen s sestavinami srednjeameriških otoških godb - tukaj v mojem sukljalniku CD-jev torej ravnokar bruha njegov Gwotet. Album, ki ga je posnel s kreolskimi bobnarji, Hamidom Drakeom in bogve kom še, prehaja med solističnimi izumiteljskimi pasažami, kjer David Murray tako pihne v svoj S, da človeka za trebuh prime silovita ljubezen do tega instrumenta; potem so tu ritmične podlage, ki jih Kiavue in Ladrezeau spretno priganjata do trdih open orgazma; nenazadnje pa še funky dodatek k celotni obleki, ki ga je nekdo spretno primešal v vso to nalezljivo plesno muziko. V medijih tlačenko klasificirajo kot svobodni jazz (ali terminološko ugnezdeno - free jazz), toda vsakemu zvestemu poslušalcu, ki se bo spustil v jedrne skladbe in občutil premikanje telesa pod razjarjenim poskakovanjem te glasbe, se bo zgodba koj obrnila v drugo, ne tako "težavno" zvrst.

[predstava/performance] Phillip Ridley - Vincent River (EG Glej; ŠKUC)

Odločil sem se, da bom pošten do svoje želje in do kolega obenem. Drugega ne morem dodati kot to, da se je izplačalo. Že kar nekaj časa nisem videl ljudi, ki bi se jim na odru posrečilo biti tako pri stvari in tako prefinjeno podirati predelne stene, ki so se zgradile med realizmom in pouličnostjo in - majhnimi velikimi zgodbami. Kot da mora nekaj manjkati, da je ostalo vredno izpostavitve.
Glavna igralca in poslušalca, oboje vestno izmenjaje se, Zvezdana in Jure, sta imela v sebi variacije, skrajnosti in slike. Včasih sta jih porezala malo prehitro, a ni, da bi zaradi tega manjkalo karkoli bistvenega. Preprostost zgodbe. Vtis je šepnil, da se da tudi drugače.
Scena je ostala, premiki so se zgostili, čeprav se nedvomno nikdar niso pretirano razširjali, ampak tukaj ni mogoče preveč drobnjakarsko govoriti o vmesnih poljih čustev, ker besede še niso poklicane za to.

[predstava/performance] La La La Human Steps - Amjad (CD, Linhartova)

Včeraj je bil izjemno izčrpljujoč dan, tako da mogoče ni ravno med najbolj poštenimi odločitvami v življenju tista, ki me kliče k reflektivnemu popisu včerajšnje predstave v Cankarjevem domu. Plesna predstava, natančneje moderni balet v razvlečeni zmesi videotehnike in žive komorne glasbe na odru samem. Po predstavi je Bojana Kunst vodila, po nekaterih izvlečenih odgovorih sodeč, zelo zanimiv intervju s koreografom in tremi od petih plesalk (plesali so še štirje moški, poleg njih na odru dejavno udeleženi še pianist, dve violinistki in čelistka).

Na zelo neposredno postavljeno vprašanje zmedene starejše ženske iz publike, češ, če bi se dalo vsaj v nekaj besedah nakazati sporočilo predstave, izhodiščno idejo ali telepatijo, po kateri naj si raztolmačimo "pokaži-kaj-znaš" - je koreograf cinično odsmejal odgovor, da se sprožilec zanj ne skriva v sporočilu ali zgodbi (ker je pripovedna barva očitno že precej bogokletna), marveč v strukturi. No, o tem bi se dalo dosti razgovoriti. Videoposnetki so, projicirani na okrogla platna, marsikdaj naravnost grobo zmotili nastajajočo napetost v pravkar uresničujočem se plesnem spočenjanju toka. Plesalke so na razgovoru govorile, kako jim koreograf pokaže njihove koščke, ki si jih posnamejo in se nato učijo plesati tudi preko videokaset. Ne razumem, niti malo, kam tukaj pes (Lock) moli svojo garjavo ekstremiteto.

In potem debata med nami, kako ti na hrbet spleza 16-tonska utež, ko se zaveš, da te ima kompleks predstave za butastega. Preveč butastega. Pogovor z nekaterimi "plesnimi" ljudmi, ki jih poznam, je samo še zapletel tvor, ki se mi je naredil od vseh vprašanj.
Koraki se v členkih nožnih prstov dotikajo svetlobnih hitrosti, da bi z njimi človek zgradil žive baterije in na njih poletel do roba našega sončnega sistema, tudi drobni delčki medsebojno igrivih erotičnosti ustvarijo v sebi čudežen opsis, ki izhaja iz nage, čiste slasti plesa. Ampak ko ni govora o kodu, skozi katerega naj mi bo jasno, kaj počnem tukaj, ko sedim in na vse kriplje sopiham za vzroki, zakaj še nisem šel... Je težko spet priti nazaj, sedež je topel od neznanega razočaranja.

[zgoščenka/CD] The String Quartet Tribute To Dream Theater

Frišno kot frišno evropejsko mleko v plastičnih steklenicah. No, letnik je letošnji, plošček pa se ukvarja s predelavami, ali bolje, godalizacijami nekaterih uspešnic progresivnega mastodonta, skupine Dream Theater.
Godalci so zanimiva, čeprav ne nepričakovana variacija del Dreamov. Nekateri komadi se v tej, strogo klasično strunsko navdahnjeni intepretaciji, izboljšajo v primerjavi z originali, ker v dosti originalih dodatki sintetiziranih dolgih tonov in samplerskih godal delajo en sam velik kič iz skladbe. Je pa skoraj tako, kot če bi poslušal Glassov post-festum vkupspravljeni O.S.T. za prvega zvočnega Drakulo. V nekaj trenutkih se kljub očitni notni podobnosti oz. enakosti čisto odlepijo od izvornega dela in postanejo samostojna enota. Rezultat je velika zmeda v glavi. Zakaj so pisali DT-jevci glasbo, ki se toliko bolje ali vsaj neizsiljeno manifestira v godalnem četvorčku? Nimam še odgovora na to.

[koncert/concert] Antonio "o' lione" Matrone & Tammuriata di Scafati; Marzoug (Cankarjev dom, Linhartova)

Eden razraščenih večerov razigrane/uigrane glasbe sveta. Najlepše je dejstvo, da ne veš, kaj bi zamudil, če te ne bi bilo. Vmes, med koncertom, sem se parkrat spomnil, sploh v drugem delu, ko je oder zasedel alžirski konglomerat Marzoug, na en stavek iz nedavno prebrane mlade dramatike: "Če se crkava, naj se crkne - vrti!" Stavek pripada epopejsko dolgi komediji Mrhovinarji Obrada Nenezića, Črnogorca, da me ne bo kdo pocukal za avtorske pravice. Točno ta stavek je bil geslo obeh včerajšnjih nastopov, ne nehaj tam, kjer vsi mislijo, da se je šele začelo...

Prvo uro in petnajst minut so izvrstno prepleskali v svojo melodiko Napolitanci. Slika spodaj sicer ni pravi prikaz - ne izgleda ne števila izvajalcev. So bili kar normalno odeti, kar se tiče zasedbe, pa... Vodja skupine, Antonio Matrone ali "o' lione" za prijatelje je ob svoji levi imel še migotajočega oblinčka, malo starejšega tipa z izjemnim glasom, poleg njega še dva harmonikarja, eden na organettu in drugi na bolj standardni črnobeli klavirski, na koncu vrste pa sta bili dve ravno prav nakurjeni mladi ženski, zadolženi za raznorodni postranski cigumigu á la kastanjete in predvsem plesne vložke. No, pri opisih se pa res ne bom nikoli naučil kohezivne jedrnatosti... Stari polpleško, ki je bil v glavnem osrednje pevsko resonančno telo, je imel prav izjemen glas, nič manj bradati "organettar", ki je vmes poprijel še za neko predirno zvenečo pastirsko svirel, po malem so se v petje vključevali tako ali tako vsi, tudi "lev" Antonio s svojimi polka žvižgi. Meni nič, tebi nič, so vse svoje komade najavljali kar v italijanščini, češ, da je to njihov edini tekoči tuji jezik. Plesalke so uspele privabiti na oder celo dva plesalca, čemur se je Antonio v svojih govornih vložkih še dolgo potem smejal in čudil. No ja, saj si v Linhartovi, kajne... Punce, mogoče ne ravno več v dvajsetih, bolj v zgodnjih tridesetih, ali pa tudi - kakorkoli, punce so si dale duška, in to brez grimasnega napenjanja. Pravi užitek jih je bilo opazovati. Dolg aplavz.

V drugem delu koncerta, ko je ukaželjni, a časoomejeni narod začel izstopati iz zlatega voza, saj veste, opravki, otroci, psički, pa nismo planirali, da bi se to kaj zavleklo pa se nam razplastevajo otiščanci na sedalu... Sem se naučil, da me moti le še za tren oči - potem se spomnim, da ni nikoli pametno siliti človeka in da - no, pa smo že pri glavni temi. Alžirci so očitno pridobivali na veselosti in slavnostni, v nedogled trajajoči zanesenosti, z vsakim, ki se je vstal in zapustil dvorano. Njihov dudač z dudo v obliki risove/leopardove/gepardove/kajjazvemkaj glave, ki je ušesca dvigala in spuščala, odvisno koliko zraka je imela, je dal prav rezek hipnotični podton orkestriranim bobnom in spremljevalnim napevom. Na koncu se smejoči se Alžirci niso mogli posloviti in so šli med publiko in kar na sredi avditorija odigrali zadnjih 15 minut koncerta. Kar se je kradoma priglaševalo k večeru v prvem delu z Italijani, so dovršili in prekoračili Alžirci - čisti trans. Kolikor si ga kdo v CD mastodontu dovoli, pač.