[theatre/dance/performance] Matjaž Farič - The Politics of Dancing (PTL Ljubljana)

The crown sequence of this mostly contemporary dance performance must surely be the one where three young dancers, one male and two female, enchantingly disintegrate a part of a classical music history - Invitation to Valse by the robust and noble romantic Carl Maria von Weber. There they follow the movement accuracy and freshness which is somewhat characteristic for Farič's choreography work in general, yet they immerse themselves into the action so deeply that it makes the main concept of the performance shine out in an irrational and organic way. Some other conceptual aspects of the performance seem to be a little less inspiring and more illustrational, the choreographic work, however, is clearly seen and very well executed.

[multiple activities] - Ljubljana, Metz, Mulhouse

[theatre/opera] Peter Brook and W. A. Mozart - The Magic Flute (Cankarjev dom, Linhart Hall)
Performed in Ljubljana by a France-based smaller opera company, it was my first live insight into a part of theatre history, represented by the name and the opus of Peter Brook. And it was more or less what I had expected, partially following the tradition of ancient aoidos (ἀοιδός) or rhapsodos (ῥαψῳδός), simplifying some parts and making a very natural, non-abundant communication with the audience work; on the other hand there was made visible the usage of "empty space" directing, as described in Brook's most epochal works and as performed in most of his creations. A very interesting performance, if indeed somewhat rigid and dull at certain times - yet concisely following its own logic at all times.

[theatre] Oedipe Tyran - Opera Theatre Metz
An epical theatre work of mostly anachronistic visual and acting poetry, directed by a French director working with the actors from Saratov, Russia. A very unsatisfying and vague performance alltogether, quite remarkably bad casting of certain roles, yet some very small eye-candies or well spoken monologues and especially a very intriguing (if it would not have the whole performance as its predecessor) last scene, in which some kids are representing an allegory of irrationality and chaos still made it at least a little worth the time.

[restaurant] Le Touareg - Mulhouse
A new and probably never again used cathegory - this restaurant in this small town in Alsace (France) was a very special treat. The elderly man was a the same time the waiter and the only cook and cashier and everything in the restaurant, yet he managed to cook very delicious Moroccan food for six people (who did not eat small amounts of food) in a very manageable time and be very witty at the same time. My sincere virtual thanks to him for a surprisingly refreshing evening.

[movie] Leos Carax - Holy Motors (Kinodvor)
An inspiring movie which has a strong potential of elegantly detaching yourself from the real world, yet not in a completely abstract, but schizophrenic and softly daunting, even pensative mood, however intense the scenes may be, they are never befallen by the rash tempo of cheap surprise or shock. Denis Lavant is a master of invisible transitions between different characters, yet the movie's biggest forte is probably the intelligent comedy it brings to its otherwise unconventional short cuts, scenes, flashes and twists in perception. It is a joyous cinephile movie with an interesting and philosophical contact to our global reality - not in a proclamatory way.

[movie] Valérie Donzelli - La guerre est déclarée (Kinodvor)

It is a life-powers replenishing insight into a story of two young parents, confronted with the reality of their newborn son having a complex and persistent brain-tumor. A story that could not be told with so much vigour, wit or humorous shifts of moods, probably, if it had not been also partially a true story of the main two characters. While she (playing Juliette) is also the director and co-screenwright of the movie, he (playing Romeo) is a soundtrack selection assistant, the young boy Gabriel (the two actors' real son) is the inspiration for this movie, shown in the movie as Adam at 8 years of age (before that there is another child, aged around 2-3). But the real power of this movie sticks more in the fact that Weltvertrauen (as some holocaust survivors would have said), the strength of trust, belief, vital forces and, above all, taking things with a piece of joyful irony and distance, can solve even such an improbable and tragic fate. Being young, powerful and absolutely in love and then giving birth to a "defect" child could mean that god has played his worst cards, yet we are still playing. As for the philosophical point of view - kids like Gabriel would simply die in a few short years after birth without modern medicine, so all the struggles would have actually not been there, the story would not be plausible by any chance; and the music, of course, is another of the worse points of the movie, being too abundant in filling the scenes, but also being too illustrative or hyper-emotional-classic. Apart from that, the story bears enough metaphorical diversions to make you wonder some basic questions of family life or relationships between human beings completely anew - and not merely painfully, I must add.

[theatre] Vinko Möderndorfer - Vaje za tesnobo (Rehearsals for anxiety)

The Trieste Stable Theatre (SSG Trst in Slovene) opened its last season with this critically acclaimed work by a prolifc Slovenian plawright Vinko Möderndorfer. Möderndorfer is chiefly interested in hyper-naturalism, semi-sarcasm and social awareness topics in his plays, mainly staying in the realm of the figurative, not delving into the abstract - that he does not do even in his movies, where he acts as the director, or whenever he directs in theatre. Why am I saying this? Because his latest play is focused on the social-monetary crisis and with it the crisis of values with which we are fighting these past few years, if not for an entire century or at least since the last world war. The good point of the performance are the actors, at least some of them, who are making one hell of an effort to breathe life (and not stereotype-infused rhetorics with only a few good shots at being funny and critical at the same time) into their lines. In general the text lacks a more intelligent approach to the topic, because as it tackles the problems of unemployment, family abuse, hierarchical struggle in the rough capitalist world, false ideologies of wealth and beauty and so on and so forth - it does that in a very straightforward way, making no more than our heads nod and respond: "Yes, it's true. What on Earth are we going to do about it?" For my eyes, the whole, not even the efforts of the performance itself, does not reach beyond the point of exposing the problems which are crucial, yet spoken about in that more or less similar manner over and over again. The male part of the acting crew puts much better effort to the performance, but that is also due to female parts being written far less complex in the first place - which I think is symptomatic for a lot of Möderndorfer's theatre work. Maybe that chauvinism is purely coincidental, since classical theatre is still a little bit of a male domain in the sense of role availability ...

I think the play would need more work from the director, the young Jaka Andrej Vojevec, maybe in that same or similar manner, because it really should upgrade the text and its (mostly) too plain approach to the topic, to be completely frank.

[concert/performance] Svetlana Makarovič and Zvezdana Novaković - Lovec na ljudi (The Manhunter)

The young instrumentalist and, above all, a vocal experimentator and profound singer, Zvezdana Novaković, was here more than a worthy counterpart to Svetlana Makarovič and her unrivaled interpretation skills. The performance hall was, alas, too small to comfortably host many times too much people - and thus Svetlana did not have the space necessary on stage to gain a proper mystic distance to the crowd and her energy was somehow abolished or at least diminished. Luckily, her poems were intertwined by (but not in a way of background music, but as solo parts inbetween) Zvezdana's harp playing and singing of various ethnic or performative origins - from Bulgarian folk singing to almost experimental voice metal. Her energy on stage is fresh, vibrantly positive, yet very sharp and self-confident, which was a very intriguing company for Svetlana's eerie poetry of vile hallucinations and allegories of death. Hopefully on the next repeat performances they will give her enough space so she would be able to (at least) breathe, because this obvious energy-stopper of the closest spectators almost ruined the performance alltogether.

[concert/performance] Svetlana Makarovič & Mar Django Quartet - Sneguročka (Kino Šiška, Ljubljana)

Svetlana, a renowned Slovenian poet, performer and public figure, is not the youngest lady anymore, though still a lady of her own, poisonous yet fragile grace, demonstrating how age is really a completely vague and unimportant category. Which is in fact just the deadly combination to make her the best "interpreter" (if this is the right expression at all) of her own work. Such is the "storytelling" nature of her performing her own Sneguročka (a fairytale of the fairy winter maiden), her words being interrupted every now and then by the slavic songs of Mar Django Quartet in the gypsy-jazz mode. No big mise-en-scene, no special light concept,  no concept twists for their own sake, just the noble pathos of a bittersweet-tragic fairytale through the voice of Svetlana Makarovič in her comfortable armchair. And few can match her charisma on stage. Maybe, in my opinion and from what I can recollect, only Alim Qasimov for sure, yet in completely another circumstances and another conception. So, to sum up, a story is told and songs are sung inbetween, not differing much in emotion or rhythm, but that is just about all it takes on a good day to make a night to remember. Simplicity is a symbol of a bygone age, somehow, yet here it regains vital strengths in a way that only this performer can. The musical group, if I forgot to mention, stays elegantly in the background, supportive and 2nd place - nonetheless with big style.

[concert] Grigorij Sokolov - Schubert, Beethoven (Cankarjev dom, Ljubljana)

Grigorij Sokolov has been playing profoundly devoted, as one is almost used to expect of him, just that there had been one minor flaw to his performance. And it has, paradoxically, made his concert even better and an even more invigorating experience to come across. First part of the concert were the Schubert pieces, not excessively emotional, not excessively mathematical or in any way hitting the popular approaches, just pure joy of playing, yet restrained in a special way. At the very beginning of the second part, a string in the piano (around H2, C3), broke, and the effects of this misbegotten incident were to be heard throughout the "Hammerklavier Sonate" by Beethoven. A bit of irony, regarding the title of the composition, on the other hand, the sublime playing of Sokolov made mechanical imperfection seem like a distant, obscure detail.

P.S.: Evgeny Kissin, the only musician to have (allegedly) made the grand maestro von Karajan shed a tear (and not even being of legal age at that time), is on his way to Ljubljana in September. Again, Schubert, and Scriabin. Much remains to be seen this year, obviously. If they could just get those strings to be in shape until then ...

Whereabouts

A short list of notable artistic performances I have seen in the past two years (future reports will be more informative):

• [movie] Cristian Mungiu: Dupa dealuri (Kinodvor)
• [movie] Sophie Huber: Harry Dean Stanton - Partly Fiction (Kinodvor)
• [theatre] J. P. Sartre - Umazane roke, presentation of 3rd semester work (AGRFT)
• [theatre] Miran Jarc - Ni obale ni, dir.: Jaša Koceli (Glej)
• [performance] Kabare Kurac: Demoni (Glej)
• [theatre] Kortekst (Medicine Faculty LJ Theatre Group): In This Room (Šentjakobsko)
• [theatre] Sarah Kane: Skomine, dir.: Eva Kokalj (AGRFT)
• [performance] Mala Kline: Eden (Stara elektrarna, Gibanica 2013)
• [theatre] Vladimir Stojsavljević: Tri elizabetinske tragedije - Država:: R. III. Epilog, dir.: Dragan Živadinov (MSUM)
• [exhibition] Ištvan Išt Huzjan: Od tu do tu (ŠKUC gallery)
• [theatre] Ikaromenipos ali Nadoblačnik, dir.: Renata Vidić (Kulturnica LGL)
• [movie] Michael Haneke: Amour (Kinodvor)
• [theatre] Ernst Lubitsch: Ko sem bil mrtev (Als ich tot war), dir.: Diego de Brea (KSEVT Vitanje)
• [movie] Thomas Vinterberg: Jagten (Kinodvor)
• [theatre] La machine de Moliere (Moliere stroj), produkcija V. semestra AGRFT (Dvorana Duše Počkaj, CD)
• [theatre] Niko Goršič po E. Ionescu: Stol(čk)i (Mini teater)
• [movie] Nikolaj Arcel: En kongelig affære (Kinodvor)
• [theatre] Evripid: Medeja, dir.: Tomaž Pandur (Križanke, Festival Ljubljana 2012)
• [theatre] Jean Giono: Mož, ki je sadil drevesa, dir.: Nika Bezeljak (LGM)
• [theatre] Via Negativa Lab - javna predstavitev (Glej)
• [theatre] Stanislaw Witkiewicz: Ponorela lokomotiva, dir.: Jernej Lorenci (SNG Drama Ljubljana)
• [theatre] Luna na cesti, dir.: Ivan Peternelj (SMG)
• [movie] Joachim Trier: Oslo, 31 August (Kinodvor)
• [theatre] Georges Feydeau: Klistirajmo Srčka!, dir.: Oliver Frljić (SMG)
• [theatre] Gregor Čušin: Evangelij po Čušinu (KSEVT Vitanje)
• [dance] Wayne McGregor Random Dance: FAR (Gallusova dvorana, CD)
• [performance] Irena Tomažin: Okus tišine vedno odmeva (Dvorana Duše Počkaj, CD)
• [theatre] Pismo iz 1920, dir.: Oliver Frljić (SMG)
• [performance, theatre] Betontanc Ltd.: Rečem, kar mi rečejo, naj rečem (Stara elektrarna)
• [theatre] Herman Schwarz in Veronika Wald, dir. Marko Čeh (Glej)
• [performance] Via Negativa: To je šele začetek, dir.: Bojan Jablanovec (Stara elektrarna)
• [movie] Andrea Arnold: Wuthering Heights (Kinodvor)
• [theatre] George Orwell: Živalska farma, dir.: Vito Taufer (LGL)
• [music] The Dowland Project (Radovljiška graščina, Festival Radovljica 2012)
• [performance] Patricia Portela: The Private Collection of Acacio Nobre (Stara elektrarna, Mladi levi 2012)
• [performance] ColectivA: X mm din Y km (Stara elektrarna, Mladi levi 2012)
• [movie] Christopher Nolan: The Dark Knight Rises (Planet TUŠ Celje)
• [music] Edoardo Belotti in Marimo Toyoda (Cerkev Marijinega oznanjenja, Velesovo, Festival Radovljica 2012)
• [movie] Marek Najbrt: Polski film (Cinema City Brno)
• [circus] The 7 Fingers (Opernhaus Graz, LaSTRADA 2012)
• [music] Orlando Consort: Rojstvo renesanse (Radovljiška graščina, Festival Radovljica 2012)
• [music] Svetilen: Ruska pravoslavna glasba (Litija, Cerkev sv. Nikolaja, SEVIQC 2012)
• [music] Zakir Hussain (EPK Maribor 2012)
• [exhibition] Duba Sambolec: Object Without Dignity (MSU Zagreb)
• [theatre] Tamara Matevc: Zlati šus, dir.: Marko Čeh (LGL)
• [music] Zefiro Torna: O, Monde aveugle! - Pesmi apokalipse (Narodni muzej Slovenije, atrij, Ljubljana, SEVIQC 2012)
• [dance, performance] Josef Nadj: Les Corbeaux (Stara elektrarna, Mladi levi 2011)
• [music] Ibrahim Maalouf Diagnostic, Neneh Cherry & The Thing, John Scofield Hollowbody Band (Križanke, 53. jazz festival Ljubljana)
• [theatre] Miroslav Krleža: Gospoda Glembajevi (Križanke, Atelje 212, Festival Ljubljana 2012)
• [theatre] William Shakespeare: Julij Cezar, produkcija VI. semestra AGRFT (Štihova dvorana, CD)
• [movie] Paolo in Vittorio Taviani: Cesare deve morire (Kinodvor)
• [dance, performance, theatre] Betontanc & The Original Tempo: Audition for Life (LGM)
• [theatre] Ultimativna tragedija, dir.: Ravil Sultanov (SMG, Klovnbuf 2011, 2012)
• [theatre] Boris Kadin: Scream (SMG, Prelet 2012)
• [music] Sequentia: Prekletstvo renskega zlata (Radovljiška graščina Festival Radovljica 2011)
• [music] Simfonični orkester NDR iz Hamburga (dirigent Thomas Hengelbrock, solistka Alice Sara Ott): J. Haydn - Simfonija št. 70 v D, F. Liszt - Koncert za klavir in orkester št. 1 v Es, L. v. Beethoven - Simfonija št. 3 v Es, "Eroica" (Gallusova dvorana, CD)
• [music] James Bowman in Andrew Plant (Radovljiška graščina, Festival Radovljica 2011)
• [theatre, performance] Otvoritvena in sklepna noč performansov, dir.: Jure Novak, Mare Bulc, Željko Zorica, Petra Kovačić, Vlasta Delimar, Neda R. Bric (SMG, Prelet 2012)
• [performance] Via Negativa: Stegn se! dir.: Katarina Stegnar, Bojan Jablanovec (Stara elektrarna)
• [movie] Claire Denis: Nenette et Boni (Kinoteka)
• [opera] Marij Kogoj: Črne maske, dirigent Uroš Lajovic (Gallusova dvorana, CD, EPK Maribor 2012)
• [movie] Vlado Škafar: Oča (Kinoteka)
• [movie] Sergej M. Eisenstein: Ivan Grozni (1, 2) (Kinoteka)
• [theatre] Karl Schönherr: Hudič Babji, dir.: Mateja Koležnik (MGL)
• [dance] Rosana Hribar in Gregor Luštek: Duet štirinajst (PTL)
• [theatre] Paul Claudel: V prelomu, dir.: Andrej Jus (Kulturnica LGL)
• [theatre] Proces ali žalostna zgodba Josefa K, dir.: Matija Solce (Tunel pod gradom, LGL)
• [theatre] Olga Grad: Primer Inge M., dir.: Nick Upper (SMG)
• [music] László Fassang: J. S. Bach - Tokata in fuga v F, R. Schumann - 6 fug na ime B-A-C-H, György Ligeti - Volumina, J. S. Bach - "Erbarm dich mein, o Herre Gott" (Gallusova dvorana, CD)

Dolg premor ...

... in mogoče za njim pero dogodkov utelesi tisto, kar radostno cvrčijo besede.

Liffe 2010, en vikend/Ljubljana Film Festival 2010, a weekend

Tiha Hiša - La Casa Muda (2010)

Mnogo preveč hrupa za nič, vendar srčen pristop. Glavna igralka izraža neke vrste nadležno tegobo v svojem nosljavem, prisiljenem, delno dobrem in delno umetelnem histeričnem smehu. Ne vem, zakaj ljudje tako grajajo zgodbo, ki je napisana tako, da se glavna junakinja vedno predrzno izpostavlja nevarnosti in rine točno tja, od koder prihajajo sumljivi zvoki, indici etc. Kako pa lahko nek kvazipoznavalec od zunaj trdi, da je človekovo ravnanje v takšnem primeru racionalno in premišljeno? Kako lahko, še huje, trdi, da v človeku ne leži demon, morda minotaver, ki se želi z drugim nemejskim levom spopasti? Četudi film verjetno res (tehnično gledano) ni posnet v enem kadru, pa daje občutek, kot da bi bil - in samo nekaj kozmetičnih dotikov bi bilo potrebnih, da bi atmosfera izgledala zelo pristno. Ne sicer preveč novo, ker smo vseeno že preživeli Čarovnico iz Blaira. Je pa zgodba na koncu tako sfrtajčkano absurdna, da človeku morda ravno sprejet in ne tako nezanimiv goltljaj zatakne in ... izvrže. Škoda je, to drži, tako dobrega koncepta in nenazadnje tako posrečene energije srhljivosti (na določenih mestih), da je končni izdelek tako plastičen in bled. Bolj bled kot luč, ki jo videvamo v skoraj vseh kadrih.

Čas, ki ostaja - The Time That Remains (2009)

Elia Suleiman se izkaže kot karizmatičen in ugankarsko zapeljiv igralec, pa tudi kot jasen in dobro ritmiziran sestavljalec kadrov. Na žalost to velja predvsem za prvi del, čeprav v drugem delu svojevrstna počasnost nedvomno opravi svojo nalogo in je v dramaturškem oziru celo dobrodošlo nasprotje prvi polovici. Liki so morda za odtenek preveč apatično filmski, in to vsaj na začetku, kjer bi si lahko privoščili še malce manj dolgih kadrov, ki narahlo razjedajo sicer zabaven in bister tok filma. Najbolj fascinantna vsebinska postavka pričujočega filma je nedoumljiva tragikomika, ki jo proizvaja brezizhodna situacija ljudi, ujetih v politične boje in rasna nesoglasja. V nekaterih prizorih zavoljo tega tudi pride do občutka, da gledamo še en film, ki kaže navadne ljudi in njihove "čimbolj navadne" usode znotraj grozot vojne, kar je filmu (ko se to zgodi) šteti bolj v minus kot plus. Nenavadnih je takisto nekaj popolnoma izoliranih scen, ki bi lahko delovale kot samostojen, pet- ali manjminutni kratki film, v bistvu pa svojo takojšnjo udarnost (v metafizičnem smislu) dobijo ravno zaradi vseh bolj razvlečenih in kontemplativnih vmesnih prostorov. Lahko bi rekli, da je to avtobiografski, črnopavlihast pomenek o času od druge svetovne vojne, kot ga vidijo eni najbolj zapostavljenih prebivalcev sveta - Palestinci. Premalo univerzalnosti, a dosti živahnega zanosa, ki drži film čvrsto pokonci.

Stric Boonmee se spominja - Loong Boonmee Raleuk Chat (2010)

Meditativni potopis anime, bi lahko rekel. V svojem značilnem, mestoma izredno počasnem in nezahodnem (dramski trikotnik etc.) načinu podajanja zgodbe se tajski režiser Apichatpong Weerasethakul (čigar ime si zapomnem zato, ker se zdi to nemogoč podvig) spusti v irealen dialog živih akterjev z duhovi, z dvojniki, z neke vrste shizofrenijo, z vzporednimi vesolji in osnovno dilemo, ki se izprašuje, če lahko človeška čutila res zaznavajo vse, kar rabimo za življenje, predvsem pa, ali ni mogoče tega, kar zaznavajo, v večkratniku in ali lahko nase zares gledamo od "drugod" iz "tretje perspektive". Kot navadno, je tudi tokrat tajčevo fabulo težko v enem dihu obnoviti, zato se s tem niti ne bom mučil, je pa film vsekakor eden tistih, ki te lahko zmedejo, razburijo in celo razjezijo s svojo hermetičnostjo. Vsekakor so vsaj trije prizori vredni ogleda (tudi tu ne morejo obstajati brez svojega sosledja), vendar se kljub vsej moji potrpežljivosti zdi, da bi lahko vsaj dialogi nastopali v močno okrjneni obliki, pa ne bi film izgubil čisto ničesar.

Klavnica - Kinatay (2010)

Impresivni pejsaž Manile, kaotičnega tagalogskega zvočnega kotla, izjemno duhovita (za tako silovito najavljeno hard-core grozljivko) uvodna taktika, ki s svojo sproščenostjo izzove rahlo nejevero v "strašljivo in moreče", a na koncu se ta nejevera, žal, izkaže za pravilno. Mogoče je to namen tega filma, da nas pusti čakati tako dolgo, dokler se odpovemo že vsakemu demoničnemu vrhuncu in na koncu povsem v sedeže razlezeno spremljamo trganje udov in sodomijo. Na koncu si celo, perverzno, kakor izgleda, mislim, da bi si želel bistveno večjega "body counta", drastično hujšo peklenskost pri izživljanju sicer zanimivih in odvratnih moških likov. Kot post festum sledi čuden zaključek - kako da se morilci niso že prej spomnili razkosavati in naključno razmetavati svojih žrtev, ko pa tako silno otežiš delo svojim zasledovalcem? Nezadostna ali komaj zadostna ocena gre temu filmu zlasti zaradi naloge, ki si jo hrabro zada, a je niti približno zadovoljivo ne izpolni. Naloge iti čez.

Hadewijch - Hadewijch (2010)

Presunljiva in mehka zgodba, a še vedno ji manjka tisti zadnji klin, ki bi iz filma kot celote naredil neko ne-tako-zelo-preprosto, sicer močno čustvo, ampak nekaj bolj prizemljenega. Tega sem si zaželel, ko vse ostalo tako cveti v modrostih, da bi se nekje nekaj izmaličilo ter skrivenčilo in bi skozi to sferično zrcalo temne plati ven pogledala še druga plat chiaroscura. Julie Sokolowski udejanja prevzemajoče igralske mikropremenjave, njen obraz je lahko z isto pričesko in enako nepompozno masko enkrat žaloben in razmišljajoč, drugič naiven in rahlo zasanjan, celo butast, potem učinkuje kot nek renesančni portret ženske s polnim, širokim, toplim obraznim razorjem, ki pa ni debel in izprijen v svoji posebnosti. Opazen je tudi mladi Yassine (pravo ime sovpada z imenom vloge), ki mu je od te čudne ljubezenske privlačnosti nerodno in mučno dvigniti pogled do nje, samooklicane nune in Kristusove neveste, in ji kaj povedati s tistim ošabnim, westernovskim dolgim pogledom. Tega si ne predrzne, zato jo občuduje in ves čas karseda opazno bolšči v tla ali v kak bližnji predmet. Ravna impulzivno (Ker je musliman z obrobja Pariza? Dajte no.) ter tu in tam poseže skorajda do žanra mladinske romantike, ki jo producirajo kake danske filmarske hiše ... a ne predaleč. Konec je na žalost preilustrativen, Ofelijin spust in (ne)nadejanega Kristusa prihod - a kdo je ta pleskar? Kdo je? Tako bi lahko razpredal še o nekaterih likih, ki so malce preveč deklarativni in kar vsi zelo zelo modri - pa ne vem, če ne bi film pridobil po obratni poti. Vsekakor pa močno in nemara za kakšno generacijo (hoho!) že neprebavljivo občutje vere, kjer se pojavi.

[filma/movies] Nikita Mihalkov - Utomlyonnye solntsem (1994); Goran Vojnović - Piran/Pirano (2010)

Študija dveh primerov. Sleparsko sonce in Piran/Pirano, uspeli (pre)sentiment in srčni trud zaman? Mogoče pa razlika niti ni tako enoznačna, vsaj če se potopimo v gola dejstva in vtise, ki ostajajo.

Nikita Mihalkov je mož, ki stoji za skoraj vsemi kategorijami filma, tega nadvse uspešnega ruskega filma, je režiser, scenarist, igralec (in to ne nevidni ščitonosec), vrh vsega pa ima za sabo še ideološko plast in vrhovno ostrešje sodobne ruske kinematografije, ki ji predseduje kot skorajda mitska figura, kot abstraktni oligarh estetike sedme umetnosti. Film je posnel na svojevrstnem vrhuncu svojih ustvarjalnih moči. Zdaj sicer že prihaja sequel, "Burnt by the sun 2", ki pa ... dovolj čenčanja.

Goran Vojnović je pred kratkim v Sloveniji zaslovel zaradi afere (oz. nesporazuma) glede fikcije ali nefikcije v njegovi knjigi Čefurji raus!, dobil nase veliko pritiska in kot mladi režiser vpadel v svojo prvo (prisilno ali nujno) veliko zgodbo. Naslov njegovega filma je napisan v predpisanem političnem pravorečju. Metafora boječe obzirnosti ... ali kaj tretjega?

Mihalkov, če ga pogledamo najprej, je v filmu Sleparsko sonce igral eno dveh glavnih vlog - in moje skromno mnenje je, da je kljub svojim desničarskim izpovedim in mestoma preveč plastičnim intimnim kadrom uspel ustvariti svojevrstno verjetnost okoli svojega lika - in posledično celega filma. V liku generala Sergeja Petroviča Kotova se skriva mnogo obrazov, resnih in neresnih, skrivenčenih in ponosno neposrednih, a nobeden od njih ne ustvarja občutka, da je nekaj pomembnega ostalo zamolčano, nekaj osebnega pa strahopezdljivo v kotu. In tako nekako gre, na srečo, poreči tudi celoti filma. Igralci so med sabo v komunikaciji, lahko bi rekli, daleč onkraj mizanscene, zgodbe, nemara celo misli, ki se kot rdeči dim suklja skozi njihovo navadno in linearno zgodbo. Ravno zaradi neslutenih obratov v mikrosferi njihovega fiktivnega življenja, njihovih vlog se izbrišejo vse plehkosti, ki se tu in tam rodijo iz besedilne predloge. Stavki, ki celo za to zgodbo pretirano karikirajo izraze "domovina", "ljubezen", "nostalgija" ... Mihalkovu uspe vnesti v film celo nekaj žlahtnega, "v živi zob okretnega" gledališkega duha, kot bi ga srečali v kakšnem Ivanovu Antona Pavloviča Čehova, in to narediti mimogrede ni ravno hoja po parku, sploh pri tako raznovrstni zasedbi. Tudi tega je morda kje preveč, te spretne igrivosti, ki potem sama po sebi začne nakazovati nezmožnost trajanja idilike, a to je že razprava drugačne vrste.

Vojnović v Piranu uspe izvleči nekaj izjemnih kadrov, a ti "ulovi", kolikor jih je, ostanejo domala do zadnjega zamejeni v sramežljivem nesoglasju med direktorjem fotografije, piscem, režiserjem, igralci - morda poleg tega celo avtorico glasbe. Vsak zase skriva v sebi svojstven, močan in (nazadnje, a najbolj pohvalno) nič senzacionalističen navdih samozavesti, obenem celo odprtosti, odkrivanja novega znotraj vsem poznanih čustev etc. Anica (Nina Ivanišin) trpi in tolče okrog sebe v nerazloženi objestnosti, in za tem pušča velike luknje, predolge kadre, stokrat videne izmenjave pogledov, čeprav to počne z veliko pretanjenega občutka in karizme. Antonio (Boris Cavazza) je mrtev tako rekoč že pred prvim kadrom, v njem je zlomljena identiteta, ki se v toku filma nikamor ne razvije, kdo ve zakaj. Mustafa Nadarević v vlogi Veljka vnaša prav tako pričakovano mero bosanskega polhumorja, "poštapalic" in medklicev, ki znova ne vodijo nikamor, ravno nasprotno, izzvenijo celo kot lahna karikatura lika. Francesco Borchi v vlogi mladega Antonia deluje mladostno zmedeno, celo trzavo, neprijetno za gledalca, pretirano, a je vendarle Italijan in emocionalnega slovanocentrizma nima smisla spodbujati še dlje, saj ga v tem filmu, žal, kar mrgoli. Zamišljenih psiholoških scen, ki se izpojejo in postanejo tako banalne kot upokojensko igranje šaha v Kalabriji - pa je to slednje bolj zanimivo. Režiser ujame kadre morja, ki so sami po sebi fascinantna rešitev marsikakšne skrite zgodbe ali podzgodbe, ujame odseve obrazov v obrazih, a tudi v zelo estetskih kadrih se zdi, da je čutna (tudi dobesedno čutna) lepota podobe pred nami samo krinka za njeno neodločnost, za top nož in skrhano sekiro. Po vsakih nekaj scenah sem, osebna opazka, nemočno zmajeval z glavo, zakaj ni nekdo zarezal in rekel, da nočemo več gledati teh postaranih ljudi, ki v vsakem kadru nosijo samo težo svoje vloge in težo svoje neumeščenosti v to neodločno zgodbo, veliko glavnih akterjev igra, kot da bi jim manjkalo osnovnega veselja do življenja in pojavlja se resen dvom, če je režiser to hotel. Ako da, je uspel na celi črti, ako ne, potem je bila ta prelomna, krstna celovečerna izkušnja odlična klepalnica kose, da bo naslednjič trava padala v bolj predrznih, nesramnih in necenzuriranih zamahih. Generalno je grdo govoriti, a rekel bi le to, da bi si vsi agenti tega filma, od avtorja do igralcev in vseh vmes, zaslužili dobršnjo mero več smelosti, da vržejo ven dolgočasnosti (ki jih v končnem izdelku zagotovo opazijo tudi sami), slepe ulice, in da se naslednjič zagrabijo za bistvene rane že v samem začetku, brezkompromisno. Nemogoče je delati film tako velikih družbenih in psiholoških ozadij, ne da bi se spustil vanj kot pri skoku na glavo sredi trde noči.

To zaenkrat - in naj mi bog oprosti gnev, ki sem ga, kjer sem ga, zlil po željnih in (vem da) zagnanih ustvarjalcih.

[koncert/concert] Kronos Quartet in Alim Qasimov ensemble - Theatre de la Ville, Paris

Hardly could I find any words, for the definition of Alim's voice constantly succeeds to avoid my rational grasp.

My only bigger comments would go on behalf of the (surprisingly) stoic and somewhat dull note reading of Kronos people. Of course, their accurate and measured approach worked just fine (even gentle and mystic) with the more westernly classical and modern compositions in the first, "solo" part, but their variable mindscapes could emerge more brightly in the aftermath of the pause, while coinhabiting the extremely acoustic stage with Alim's band. While Qasimov and his daughter, Ferghana, along with the four very "easy" looking azeri musicians (among which the very young drummer holds a special place), constantly deviated (yet faithfully inside the main frame) from the melodic structures, Kronos Quartet remained (or so it seemed) very close with their writings (arranged by Jacob Garchik). On the other hand, there is a way to understand this kind of stiffness. The original harmonic structures came from the azeri music into the classical string quartet posture - and not vice versa, so Alim could behave much more freely with his material, mastered and "distilled" through the ages, as John Harrington would remark.

The best focal point of the concert therefore (also surprisingly) lay on the second part of the first round, when Alim first performed, then still alone with his ensemble. The spontaneus elegance in which he connected the six musician spirits came to its most noteworthy, when his voice pierced the auditorium so ravagely and yet in a sharp manner, that it sometimes totally stunned the eyes and the breaths of the audience. And one did not need to look to see that improvisational lightness came from many years of practice and relentless consecration into the spiritual side of music. Without the inner mounting flame Alim and Fargana's voices posess, all the organic central Asia melodies would be nothing more than some very good folk/sacred music. The best demonstration of it comes when their voices, man and woman (though father and daughter!) combine in a strange dissonance, never out of perfect pitch and sensual strength. Apart from some minor energetic downfalls, their voices have nothing to dispute. It is, however, for a western listener, quite a hefty musical journey to immerse himself into the long azeri compositions, pieces, that combine so many aspects of a human's life it is extremely hard to enjoy them in the first hearing.

Kronos Quartet remained a bit too unresponsive, yet perfectly coherent in their own four voices. Maybe the next cooperation of the two big spirits will bring us even closer to ethereal realms - though this one hardly failed at its best parts.

[film/movie] Stanley Kramer - Ship of Fools (1965)

Zvezdniška zasedba iz časov, ko je povezovanje evropskega in ameriškega duha še vedno pomenilo neko mondeno srečevanje Schwarzwaldske torte, Zgodb iz dunajskega gozda, čudnih romanskih naglasov in bejzbolske pohote. Seveda je Ladja norcev, kot bi enostavno poslovenili naslov, še vedno bolj gledališki film kot pa filmano gledališče, vendar razlika ni velika. Filmu se najbolj zaveže s prikazovanjem trajanja pogledov, s klasično portretno osvetljavo, ki je vsekakor bolj značilna za celuloid kot za oder, morda celo z izbiro tišine. Še vedno je v svoji avdiovizualni dramaturgiji eden bolj tipskih predstavnikov svoje zvrsti, nekakšna huis clos drama, kjer spremljamo cvetober likov, ki so primorani skupaj preživeti en mesec na čezoceanskem potovanju iz Mehike v Evropo. Razrezana in vznesena domovina pa samo čaka, da ji kdo da povod za sveže prelivanje krvi. Med gosti gornjih palub, torej elitnimi potniki, najdemo:

• pritlikavca, ki nas uokviri v pripoved in se trudi najti dobro misel za vsakogar, tudi če je pijan;
• hudomušnega, a vendar goreče nemškega Žida, ki trguje z verskimi artefakti;
• raznih sort mesa željnega jenkija brez kakšnih posebnih manir, a z zadrževanim prerijskim temperamentom;
• Vivien Leigh, ki se, podobno kot v Gone With the Wind/V vrtincu dela mlajšo, obenem izkušeno in celo nedostopno, ki igra grenkobo, da si izravnava zavist;
• Simone Signoret, obsojeno avtokratinjo suženjskih plantaž, ki na ladji užije svoje zadnje svobodne dni ter z nenavadno mešanico občutij v svojo melanholijo potegne -
• ladijskega doktorja - dozdevno trdega in oh, kako zelo švabskega, a vendar latentno frajgajstovskega dobrohotneža ...

Da ne bi slučajno zapadel v zaokroženo psevdopsihološko analizo, se ustavljam tukaj. Glavnim potnikom razmere otežuje stotnija gastarbajterjev, ki se s sezonskega dela obubožani vračajo domov čez lužo, a ne delujejo ves čas kot amorfna gmota, temveč se po svoje izpostavljajo kot ovce, novopečeni komunisti, osameli ustvarjalci ...

Ladja norcev v svojem jedru zaobjema človeške odnose, ne le moško-ženskih, loteva se ravnokar dobro prebavljenih šovinizmov, rasizmov, soočenja moderne ženske z modernim moškim, odtujenih družin in parov, ki med sabo delujejo le še kot kupi postane kadulje, nespremenljivi, nepremakljivi, po drugi strani pa jih njihova telesna govorica spravlja v zamaknjenost in opojno drznost, da se v tem - racionalno gledano kratkem - mesecu zgodi množina pomembnih, čeravno samo človeških premikov. Večina se po potovanju sicer resda zakoplje v svoje stare scenoslede in prikrivanja, a v minimalnih naporih in klikotah pokažejo svoje obraze, hudo poznane in včasih celo čisto nič filmske. Še eden od filmov, ki tematizira relativnost vrednot, bi lahko rekli, ampak v svojih detajlih se pokaže kot prava zakladnica dognanj, ki jih je človekovemu umevanju odnosov in sveta prineslo 20. stoletje. Zakaj se umirjeni zdravnik ne more (in ne želi!) nadzorovati? Zakaj invalid prepozno in do kraja goreče spoznava princip božjega - in še to napak? Zakaj mladi Nemec koprneče obseden zavrže vse svoje zavore in se združi s cigansko plesalko, kakršnih je na milijone? Čemu je neuspeli slikar pozabil, kaj ga uči nauk starega zakona med moškim in žensko - ker mora? Zakaj prelestne krasotice s pretirano mimiko, partnerke teh slikarjev, nikoli ne bodo njihove ljubezni? Pokaj je treba sončnih očal in košatih šalov, če je izkušnja daljnosežna in absolutna (o, Scarlett O'Hara) in veš v bistvu vse o ljubezni in obstajanju? In tako dalje in tako dalje. Veliko je fabul, veliko prilik, veliko stavkov, ki zvenijo poljudnoznanstveno antologijsko. Ampak vseeno je to klasičen film, ki ga ravno dovolj žlahtnijo osebni vložki igralcev.

[film/movie] Sergei Parajanov - Tini zabutykh predkiv

Ob tem se počutim kot ne še prav oddojen navihanec, koštrun, ki se je komaj dobro odlepil od bradavice zgodnjega pojmovanja umetnosti. Ko sem pogledal tak film, se mi je zdelo, da me samo moja leta in neznanje rešujejo pred popolnim kaosom. In ravno zaradi tega silovitega udarca na novo vzpostavljenega pogleda skozi objektiv je zmeda še toliko večja. Maestro Paradžanov je ostal nedotaknjen v svojem izmišljanju zgodbe (in res izgleda, kot da si jo sproti izmišlja, čeprav je še kako predvidljiva in na koncih in krajih kar malo heimatkunstovska), jaz sem skozi pore odvedel nekaj odvečnega rečnega gradiva. Reka je namreč ena velikih poetskih podzgradb pričujočega filma. Tok vode, njena majava in nestalna gladina, njen vrtinec in njena zrcalna, domala nerazločljivo obrnjena podoba. Kaj je zgoraj in kaj spodaj - to bi se vprašal kak gravitacijeslovec, ko bi gledal podobe te osnovne človeške tekočine v tem filmu. Vsekakor ne govorim samo o H2O, vodi kot vodi.

Igralci so se znašli v svojevrstnem precepu, čeprav je potek fabule, skorajda nekakšne poganske prilike o zavedanju svojih demonov, na prvi pogled popolnoma preprost. Zakaj umanjka klasična zahodna dramaturgija? Zato ker ni potrebna. Ker bi lahko, bogoskrunsko rečeno, mnogotere prizore človek gledal - in videl - kot samostojne celote. Ampak na koncu ugotoviš, da bi lahko vsakega zase občudoval planete (splavarske poti, sekire, ikonostase, dominasto bele zobe, valjenje snežnih drobcev, odkrita kolena, zlato obrobljene brke ... ), pa bi zaradi njih lepote spregledal ustroj osončja.

Drugič bom raje pisal o stvareh, ki jih bolje razumem, da ne bo vsa pisarija tako strahotno poljudna, poljubna in vase zazrta. Hermetika je dobra samo za domače kompote in vesoljske postaje.

P.S.: In potem so tu še Karpati, maternica Transilvanije in prapočelo zgodovine somraka. Tako blizu zelenju in grmičastim lišajem, tako blizu strmim streham in drobnim, potnim oknom, tako daleč stran od obljudene svetlobe neskaljenih oči.

[predstava/performance] Matej Kejžar - Senser 2010

V Plesnem teatru Ljubljana se je to soboto, 27.3. 2010, dogodil poseben plesni dogodek. V njem je nastopal nekdo v obleki, ki bi lahko bila obleka koga drugega, usrediščen kot gibalni element prostora, ki se izmenično prižiga in ugaša, luči, ki osvetljujejo tisto, kar je vredno izpostavljanja, ali pa molčijo, ko je poved tolikšna, da ji ni več moč postaviti primerne pike. Človek, ki se je znašel iztaknjen iz svojega časa ravno tako, da se je vanj najbolje, kar zna in zmore, torej po svoje, potopil. Prihaja na oder s sklonjeno glavo, med raztegnjeni špalir sobotnih opazovalcev, ki bi prav lahko bili tudi slabi trainspotterji - ali pa popolnoma zainteresirani - vseeno je. Odhaja s sklonjeno glavo, vmes se zadržuje v samem sebi, v drobnih pomislih, ki se izražajo skozi nujne zvoke in v tej maniri tudi samo nujne premike telesa. "Tisto, kar je treba narediti z gledalcem", kakor ga razume Matej Kejžar. Svojega imena ne izgovori, čeprav se zdi, da govori o vsem drugem s prav tovrstno intenziteto. V osvetljevanje poglavij svoje psihofizične pojavnosti nas vključuje s kapalko. Kapljice so izbrane iz zajetja otroških iger, narobe zapomnjenih besedil antologijskih/generacijskih pesmi, iz koketiranja z damskimi koleni, razdajanja znoja in popolne predaje. Predaja njegovega telesa pa ni predaja Dareja III, ki ga nenadoma obkrožijo vse uprizoritvene možnosti in domala zahtevana estetika, je bolj predaja telesa kot orodja, ki se predaja umu (ne razumu) plesalčeve edinstvene izmišljije. Tako nekako se človek tudi počuti - kot da ne more prav zares vstopiti v ta kozmos, kot lahko na toliko drugih gledaliških večerov v kakega drugega. V tega imata pogojen vstop obrambni smeh in nepričakovani dotik.

O včerajšnji (26.3. 2010) predstavi Vagana Badaljana Sedmi čut (Linhartova dvorana CD), prav tako plesno-gledališke narave, ki je kot mogočna princeska z mogočnimi napakami napolnila razne miselne kvadrante, pa kdaj drugič.

[film/movie] Tomas Alfredson - Låt den rätte komma in

Ravno, ko misliš, da ne bo več zasuka, se pojavi ostro nabrušeni modrostni zob in se njegov odblesk zašili v nočni sneg. Nadaljevanje sledi.

Nadaljevanje je dospelo. Nikdar v življenju še nisem gledal filma, ki bi imel vampirsko tematiko in ta nek neotipljiv skandinavsko-mladinski (pomnite, tovariši, tiste filme iz devetdesetih v mladinskem programu RTV Slovenija?), skorajda didaktični pridih. No, didaktike menda tukaj res ni, morda kje v kaki tehnološki filmofilski razpravi, drugače ne. Film je namreč zelo jasen v izboru tematike, malo manj jasen v svojih zaključkih, ampak to nam je načeloma všeč, ne.

Glavna junaka sta namreč otroka - in od tod ta sentimentalna zmedenost. Otroka v zelo rosnih letih "pomladnega prebujenja", če naj zlorabim Wedekinda. Njuna spolna narava je še tam nekje pri nedolžnem dotiku, poetiki naivnih odločitev, ki so ravno zato vsega občudovanja vredne, a vseeno je na nekaterih mestih kopica stranskih zgodb (predmestna premočrtnost vsakdanjika, alkoholizem, otroško nasilje, ločeno starševstvo, celo v osnovi mikavna skrivnostnost skrbnika male "vampirele") premalo razvitih, da bi nas dovolj speljale s pričakovanja naslednjega koraka. Korake namreč željno pričakujemo, in sicer v nenavadni zvezi, ki jo tako dobro uspejo zbanalizirati in na raven človešk

ega ponižati serije v maniri "True Blood" na HBO - v zvezi človeka in njegovega posmrtnega genija, ki se tokrat izkaže za dvolično, presenetljivega zaupanja vredno mlado punco (ki v svojih vampirskih urbarijih seveda šteje že ogromno gmoto let). Tudi njej je nova ta želja po človeku, ki ni strast krvnega koktejla in ni namenska izraba "dnevohodca", ampak ...

Eden od mogočih odgovorov na sobivanje človeka in vampirja je povzet v bivših, propadlih Kopenhagenskih dogovorih. Drugi, bistveno bolj blagodejen, okoli abstraktnega ovinka bistveno bolj srhljiv in bolj čustveno razgiban (kako bi to gledal kot nekdo, ki je istih let kot oba naslovna "junaka"?) odgovor je skrit na nekaterih sijočih mestih pričujočega filma. V poplavi novodobnih izklesanotelesnih, orgiastičnih posploševanj (na vampirske teme, da, sem občutljiv :)) je ta film pravi žajbelj. No, samo da ni česen, bi rekel, čeprav je česen od hudirja dober antibiotik ...

[film/movie] John Huston - Asphalt Jungle (1950)

V toku snemanja je nekdo opazil, da za Normo Jane morda njeno ime ni najboljša popotnica do uresničitve ameriškega sna. Zato je spremenila podobo nepomembnega dokumenta pred očmi javnosti in postala tisto, po čemer je poznana še danes, z diamanti in JFK-jem in vetrom pod krilom vred - Marilyn Monroe. Po drugi strani pa prav tako drži, da v svojevrstnem filmskem mejniku, filmu Asfaltna džungla Johna Hustona iz leta 1950, otročje ljubka svetlolaska ne igra nobene vidnejše vloge in tudi s tistimi kritiki, ki pravijo, da je že tukaj razviden njen potencial, se ne morem prav dobro strinjati. Resda je njena podoba na platnu blagodejna, celo diskretno erotična, nemara rahlo ugankarska, a so gibljive slike usrediščene na skromnejšo mimiko igre pred kamero in ne na t.i. "filmani teater", kar je ena glavnih razvojnih in siceršnjih odlik Hustonovega opusa nasploh. Brez grobosti do Marilyn torej, pričujočega filma vsekakor ne kvari.

Zgledno emblematično film-noir prezenco nam nudita Sterling Hayden in Louis Calhern. S ponotranjeno mrakobnostjo sleherni od njiju ravna na sebi lasten, minimalističen dotik.

Hayden igra navidez brezčutnega pretepača, človeka pač, ki na ženske ne trza, zato pa one često trzajo nanj. Venomer brez ficka, abonent konjskih stavnic, pohajkuje naokoli z nostalgičnim pelin-nasmeškom ali pa kar s trdim zidovjem obraznih mišic, zazrtim v spomin na ljubega tekaškega konja iz mladih dni. Zastran nostalgije samo to: je vseprisotna, a se udejstvuje približno na način, na kakršnega poleg obcestne svetilke živijo drobne sence nočnih živali - torej: obstaja, a ni da bi se s tem posebej ukvarjal, dokler prst režiserja ne zaukaže tako.

Louis Calhern, druga plat medalje, je premožen snob, ki se peča z izmečki izključno zaradi posla in s policisti izključno zaradi podkupovanja ter leporečenja, z ženskami zaradi ljubkovanja - morajo biti seveda veliko mlajše in navezane na tovrstne plišaste dedke s cigarami in zlatnino - potem je tu še nekakšna bolna žena, ki ga v redkih izustih preteklosti spomni na utečeno pomeščanjeno moralo, glavna pozornost pa gre umazanemu poslu, ki se nakazuje kot lahek, hiter denar, skratka, popolna dvojnost morale na poti k samouresničitvi. Še bolj tradicionalen karakter torej, ki mu Calhern doda ščepec izmuzljive pretkanosti - to navidez betonsko prevejanost pa nato uspešno obleče čez primarno negotovost ter pomanjkanje samozavesti dedca, ki vihti pesti in malo govori.

Jean Hagen v vlogi morda edine prave ženske protagonistke obstaja v nujni navezavi z glavnim mikastežem, Dixom Henleyjem (ikonični Sterling Hayden, pa če bi tudi bil Alan Ladd ali še kdo z nizkimi polglasnimi stavki ... ), obstaja kakor brez vsake čustvene diplomacije navezana negovalka, nobenih razlogov ne spoznamo, razen onega površnega, da sta se spoznala v neki kockarski beznici, kjer je ona dobivala, on pa izgubljal. Ženska, ki ne uraduje z voljo usodnega pomežika Veronice Lake, niti ne poseduje poskočnih, neskončnih, odmerjeno golih stegen Rite Hayworth, pa vendar ženska, ki je svetloba ugaslega kadra in poosebljeno zaupanje, skozi katerega nam lahko spregovori Dix, glavni vezni lik, čeravno morda ne glavni nosilec dejanja.

V pozneje mnogokrat posnemani (Topkapi Julesa Dassina je že en tak primer, dobrih deset let kasneje) celuloidni logiki zločina, vštric z načrtovanjem, hladnim in židanovoljnim veleumom kriminalnega dejanja (ki premore nemški priimek in naglas, leta 1950 kakopak) ter ostalimi, zvesto uslužnimi in nedosegljivo spretnimi, a človeškimi liki se zdi zgodba sicer, gledano od tu in zdaj, črnobela, ampak navzlic tej premišljeni strukturi ostaja filmu nekaj tistega, kar ni stvar moderne filmske tehnike ali igre. Ostaja mu dialog brez napihnjene nervoze, ostaja mu obraz in za njim ideja osebnosti, ostaja mu navsezadnje antispektakel v žanru, ki časti barvitost chiaroscura in zahodni zen izraza. Teh stvari ne bi mogle izboljšati boljše igralske šole, tehnično bolj dovršene kamere ali specialni učinki (tudi glasbe, na primer, je v filmu izredno malo, značilno za film-noir, ki se spopada s tišino in izolacijo oseb), ker so same na sebi pojem za neodvisno filozofijo sedme umetnosti.

[koncert/concert; predstava/performance] Kaja Draksler, Acropolis, Sanem Kalfa; Matjaž Farič, Milko Lazar, Srh

Oboje markantna dogodka teh zadnjih dni. Želim si, da bi premogel bolj uglednih ur, da bi lahko zaobjel oba v sovisno gmoto, v kateri bi se zrcalil bežeč spomin na umetnost trenutka. Obe stvari sta namreč bili, kljub tu prisotnega opazovalca utrujenosti, v svojem najlepšem stvar nenadnega prebliska ideje.

Kaja Draksler je mlada slovenska jazz (bog nas varuj predalov in regalov) pianistka, ki se očitno - in očigledno vzajemno - dobro znajde s svojimi sobrati bardi, Kristijanom Kranjčanom na bobnih (impresivni pretrgano ritmični uvod s Siberian Bear Take 1), Goranom Krmacem na tubi (opazno burkaško upravljanje z omenjenim glasbilom) in Georgem Dumitriujem na kitari (zenovska prezenca skandinavskega Terje Rypdal zvoka s čisto avtorskimi dodatki, ki zvenijo zgolj iz kitare in se spretno zadržijo v introvertirani drži igralca). Ko je govora spet o ženskah, nova plošča Acropolis Quarteta, kot se dosedaj našteti muzikantje zadružno oklicujejo, ne bi mogla biti to, kar je (predvsem v živo) brez milo-spogledljivo-skrivnostno-zgoščene turške pevke, prav tako mlade Sanem Kalfa, po rodu iz Trabzona ob Črnem morju (in to ni podatek za odmet). Ob njenih zaokrenjenih pogledih in Kajinih smehljajih se energija ansambla gradi na poseben način, kar pripomore, da se lahko koncert spremlja z nekaj jedrnih odrskih prezenc. Mogoče je na moški strani edini ustrezni protipol (v glasbenem smislu seveda vsi, da ne bo pomote) odrski izraznosti ženskega dua prav Kranjčan, ko diskretno izvablja svojo odmerjeno poskočnost iz zvoka baterije. Ocena koncerta je prav gotovo ena najboljših v zadnjem času, predvsem po dokaj neuigrani in zadržani malijski godbi (drugače izvrstni Afel Bocoum) ob samem koncu oktobra, je pa zavoljo prezaposlenosti pisuna skopa in nedovršena kot že mnogokrat. V bistvu je le srčno vabilo, da si koncert Acropolis Quarteta s Sanem Kalfa ogledate in obušesite tudi sami. Glavno, kar je treba zašpiliti na koncu te miniaturne klobasice tekstovne, je, da so glede na svojo mladost ti glasbeniki uprizorili pravzaprav kar neverjeten jazzovski koncert. Klub CD se raduje.

Srh, koreografija Matjaž Farič, glasba Milko Lazar, plešejo Rosana, Manca, Ana, Mateja in Kaja. Mislim, nekaj poudarkov te plesne predstave je tako prismuknjenih in tako bistro izumiteljskih (no, tega spričo svoje neizkušenosti ne morem zatrdno reči), da človeka kar prešine dodatna bencinska infuzija za ... kar koli pač želi početi v naslednjih urah, dneh. Glasba Milka Lazarja, ki kot vodja tolkalnega sestava v ozadju odra Linhartove dvorane tudi v živo sodeluje in korespondira s tvarino, je mestoma morda Glassovska, mestoma poskočna po Šostakovičevo, mestoma zategla kot kakšen Ligeti, ampak se vseskozi prevejano dobro izmika vsem tovrstnim določnicam, čeprav bi jim lahko v isti sapi mirne volje podlegla. Maestro deluje kot zanesljiva odrska instanca iz ozadja, na neviden način kot nekakšen steber usredišča dogajanje. Plesalke dodobra izpovejo svoje plesne korpuse, vsaka seveda v svojem gibalnem idiolektu, spet sem bil (to si lahko privoščim) nadvse zavzeto občudujoče razpoložen do živalske natančnosti Kaje, potem zmeden nad silno urnostjo Rosane, nad njenim domala pajkovskim zviranjem, ki pride najbolje do izraza (pravzaprav) v skoraj statičnih scenah (ki jih ni veliko) ... Potem je tu anatomsko čudo, proporcionalna vitruvijskost svetlolaske (ne vem, katera je katera po imenu, naj mi Jupiter oprosti), posebno šokantna v pojavnosti golega hrbta, in prikupna, a ostra razpršenost temnolaske (in njen neprestani vzgib, izhajajoč iz gibanja lasne kite) - ter seveda posebna meditativna karizma ognjeglave Mateje. Nekateri deli predolgi, posebno od pojava lutk dalje, deli z lutkami morda še premalo natančni in obenem preveč neposredno povedni, a vendar je celota ubrala zanimivo in intrigantno, pikantno trajektorijo do gledalca. Za globljo analizo mi bo tudi na tej strani tokratnega zapisa namerno zmanjkalo časa, ampak tudi ta predstava, čeravno ne tako zelo zgoščena ali celo iz enega zamaha kot zgoraj opisani koncert, si zasluži pretanjene pozornosti - in njen koreograf velikega hvala.

[zgoščenka/CD] Waaberi - New Dawn

Dobro, dobro, če bi človek, oziraje se na naslove teh RealWorld ploščic, ovrgel vsak ščep upanja in odpustil dobre obete od sebe, potem bi v življenju poslušal kaj malo glasbe, videl kaj malo filmov in nasploh zelo profesionalno počel absolutni nič. O tem, ali bi bilo to morda tudi dobro, ne bomo razpravljali ne tukaj ne zdaj.

Waaberi je zasedba z bazo v Somaliji, piratsko in vojaško razjedeni državi na srednjevzhodnem kaveljcu afriške celine. Ne vem natanko, ali ne prihajajo celo iz bolj stabilnega in mednarodno nepriznanega dela Somalije, t.i. Somalilanda, o katerem dosti piše tudi v predzadnji številki revije National Geographic. But that's beside the point.

Zvok, ki ga proizvedejo njihovi bobni, je daleč od vsake ploskosti, še dlje od ritmične neizvirnosti. Seveda govorimo v okvirjih domače, vzhodnoafriške godbe, ki se včasih domala nerazpoznavno porazgubi za veliko zastavo zahodnoafriške glasbene scene, predvsem Malija in Senegala, da ne govorimo še o Nigeriji, Beninu in drugih. Udarna, a ne tehnoidna linija v teh t.i. ljubezenskih pesmih doda prav poseben spolnostni mom

ent, in to že melodiji sami, kaj šele interpretaciji. Vokal se sprehaja med raskavo zapeljivostjo malo zahodnejše zairske rumbe in čisto popovsko, a vendarle malo raskavo višino kakšnega Salifa Keite. V dokaj obskurnem, čeravno na londonskem WOMAD-u ustvarjenem ozračju tečejo pesmi v živo, s komornimi aplavzi pospremljene v izteke in zalete. In prvič po dolgem času se nemara zdi, da je to intimen afriški plošček, ki ne tolče, vzburja in naelektri. Zakaj? Zaradi samega ljubega nagona? Verjetno prav to.

[predstava/performance] Ryuzo Fukuhara & Seijiro Murayama; Menza pri koritu, avgust 09

Kakor da je plesalec tisti, ki se mora še sekundo pred začetkom svojega dela pogovarjati s publiko, ker gre zatem na potovanje, kamor nihče navzoč ne bi zmogel niti znal iti in mora priti spet srečno nazaj. Za oboje potrebuje tistega, ki ne zmore - gledalca. In da mu glasbenik sledi, vtem ko sam ustvarja nek ritem izven navadnega zvoka glasbil, činelo stran od činele, metlico stran od metlice, palico stran od vojaškega poka opne. V nekem trenutku nato opaziš, da se plesalčeve roke ne skladajo več z nam tako poznano enciklopedijo njegovega obraza. Od tam naprej občasno padeš ven, drugače pa se pustiš potegniti zraven kot neslišni opazovalec na tisto prej omenjeno pot. Če si prehlajen, greš kašljat ven in ne motiš zraka. A četudi, to poti ne bo spremenilo, niti zaokrožilo ne. Zavije do kroga jo lahko samo plesalec in njegov glasbenik.

Tako nekako se počutim po njunem nocojšnjem performansu, tako da je tokratna kritika pravzaprav Narcisov odsev v vodi, literarno. Aja, levo (zgoraj) je Ryuzo, desno (spodaj) Seijiro, pač naključne fotke s spleta.