O človeku, ki mu majhnost leži v priimku kot droben podnajemniški ščurek, njegova resničnost pa so velike sanje. Prehoditi prepad med dvema stolpoma zdaj bivšega kompleksa WTC dvojčkov. Naredi si leseno maketo, papirnato maketo, prostoročne "blueprinte", pomagače, ki ne govorijo njegovega jezika, prijatelje, ki so najboljši na svetu, a vendar globoko znotraj sebe dvomijo, kot tisti ščurek iz njegovega priimka. Kako lahko človek zmrzuje na strehi sveta, v temi gol išče Tellovo puščico, kako lahko nato kmalu za žico, po kateri je plesal, bogu v veselje in sebi v pozabo, za to žico pretrga tudi svoje ljudi, svoje ljubezni in gre iskat nov smisel v popolno, daljno neznano. Dokumentarec, ki ima v sebi zasuke, spričo katerih bi Agatha Christie zadržala dih in strgala par sveže napisanih poglavij; zasuke, ki bi Davidu Copperfieldu vzeli emocijo in pustili golo tehniko, pa občuduj, če hočeš; zasuke, s katerimi zveni Satiejeva prva Gymnopedie kot vzhajanje hlebca, ki mu rečemo ura in vesoljni čas. Philippe je poezija v gibanju in otroški očaranosti, njegovi pajdaši pa vztrajajo poleg njega pri podvigu, ki bi v scenarijskem "auteur" filmu izpadel kot znižani DVD regije 2. Konec koncev, v tem dokumentarnem podvigu par exellence je najti tako nedopovedljiv prehod v realno, da ga je pač treba pogledati posamično, vsak v svojem stolu, vsak zase. Ker postane tudi najlepša zgodba skozi strast, ki ostaja, a spreminja obliko, le spodletel poskus. Ni tragike in ni poceni barskih kosmatij z namazom iz prdcev ter takega, hja, no, hej-ljubica-vasujem-in-ko-jebe-celi-svet humorja.
Po tehnični plati je film seveda najbolj izgubljen tam, kjer so prizori rekonstruirani, kjer igrajo drugi igralci. Stvar izpade, precej močneje kot kdaj prej, nabuhla iz nekega novobogatunskega smisla za kičasto, IKEA-sto umetnost. Zamenjava Philippovega obraza izgleda nekako tako kot moderne nadaljevanke o starem Rimu (zapravljanje denarja za sijajni opsis starega Holywooda, ki mu je rok trajanja potekel) ali pornografija produkcijske hiše Private. Seveda sam modus prikaza ne uspe streti zgodbe, ki je sijajna v svoji kremeniti, stanovitni, erotično jekleni usmerjenosti k cilju. Ko zunaj kaže na dež ali meglo, ta film dobi poseben odblesk.
Drugič: Requiem (with a happy end).
V izvedbi Les Theatreux Univerze v Ljubljani (domnevam, da so vsi študentje Filozofske fakultete). Predstava, odigrana v Kreatoriju Dijaškega doma Ivana Cankarja, ki je dovolj kleten in dovolj bližnje srečanjski, da je koncentracija samih igralcev še bolj prišla do izraza. Neprofesionalni oz. polprofesionalni, če upoštevamo čisto celotno ekipo, so v svoji predstavi pokazali izjemno mero izvirnosti in precej nenavadne skupinske igre. Seveda jih je vsake kvatre zmedla domala vis-a-vis na obraz prilepljena prezenca publike, a so to uspešno nadomeščali z zlorabljanjem scenskih elementov v svoj prid. Presenetljivo je, da se (tu moram biti malo bolj oseben) kljub svojemu nepoznavanju francoskega jezika nisem, razen v enem samem trenutku, potuhnil ter razmišljal, ali sem tole zdaj razumel ali naj se smejim ali raje po Čebutikinovsko modro molčim. Ni bilo dileme, ker se dejanja performerjev niso spričkala z njihovo osnovno zgodbo. Presenetljivo, ko pa jo to včasih največkrat problem, da zaupamo besedi in se udinjamo glasu govora kot edinemu možnemu identifikacijskemu objektu. Seveda se pri tujejezičnih predstavah ta fokus malo prekucne, kar pripomore k spoznavanju vseh izraznih sredstev, ki jih jezik potrebuje, da lahko izpade kot samostojna pomenska enota.
Poznala se je rahla utrujenost igralcev, ki so igrali reč tretji zaporedni dan, zato je predstava s svojimi latinsko naslovljenimi kapitlji padala v izpovedni moči, sploh nekje na prelomu med drugo in zadnjo tretjino, vštric z odlašanjem smrti in žrtvovanja glavnega "junaka". Zdaj bi bilo šele zanimivo pogledati ta tekst, ki ga je napisal Dominique Wittorski... Vsekakor, če smem spet malo poosebiti občutke, sem bil kot lingvistični laik navdušen nad izvedbo - kljub zelo človeškim spodrsljajem, ki niso šli na račun celote.
