[zgoščenka/CD] Stephan Micus - Music Of Stones

Seveda, nemški popotnik je že starejši gospodič in ni vedno najbolj hvaležno odkrivati pozabljene plošče iz časov, ko se je svetovna zavest o založbi ECM in njenih raziskovalnih projektih šele vzgajala in širila. No, ECM je danes ogromna založniška hiša in celo trgovska znamka za nek čisto poseben zvok, ki prehaja med nordijskimi free-jazz sagami, sufijskimi zlitji zahodnih instrumentov in arijskih panditov, elektronskimi modulacijami svobodnjaške severnjaške glasbe in učinkovitim vokalnim (pa tudi instrumentalnim) poustvarjanjem t.i. stare glasbe (glej ime Rolf Lislevand in Hilliard Ensemble, npr.).
No, ta naš preljubi Švaba, Stephan Micus, je vse svoje dosedanje plošče za davna desetletja nazaj posnel pri tej založniški hiši in slejkoprej lahko rečem, da je njegova posebna vznesenost nad ambientalnim navdihom (ki se ga zadnje čase najbolj očitno loteva David Byrne, kot slišim) posebna značilnost njegovega ustvarjanja in s tem še ena določnica melodičnega pečata ECM založbe. No, ne vem, če je imela pri njem hiša toliko opraviti kot pri kakšnem od sodobnejših izvajalcev, kjer se pri zaključnem sunku avdio čopiča le malo čuti izbrušen posluh producenta in ustanovitelja založbe, Manfreda Eicherja.
No, mirno, pustimo ECM v kotu, da moli za svoj minimalizem. Micus je večopravilni glasbenik (in s tem mislim konkretno na glasbila), ki se redkokdaj loteva svojih projektov s človeškim glasom - natančneje, človeški glas je lahko samo eno od glasbil, kot če bi vlekel z lokom po glasilkah ali jih vzburjal z dotikom bobna. Na tej plošči se glas (ne avtorjev) v svoji obredni pojavnosti pokaže samo na zadnji skladbi oz. delu albuma (Part 6). Tam deluje kot biološka sponka med mislijo skladatelja (kar Micus v osnovi je) in odmevom dolgih, domišljenih psalmov iz ostalih glasbil. To ni Arvo Pärt, pa vendar vidim tega Estonca, kako prisluškuje in se muza. Niti ni Giya Kancheli, četudi kak premor traja ravno tako dolgo, da se njegova kavkaška tišina vtihotapi v čustveni obraz pesmi. Še manj je to Jan Garbarek s (pre!)dolgimi in potegi zraka iz "brass" sekcije... Občutno nekaj lastnega Stephanu Micusu, njegovemu opusu, vsi prej našteti muzikanterji so ravno tako iz iste kaše izvrženi, a popolnoma drugačni. Micus ohranja sebe kot meniha med vsemi navideznimi poskusi spajanja svetov in namesto da bi oprijemljivo zaplodil z navideznim, ustvari svoje navidezno, ki se mu razpira kakor neskončen svitek pergamenta. Najlaže je občutek ob poslušanju albuma "Music Of Stones" opisati tako: v presledkih te prime, da bi pustil svoje materialne želje in se preselil na tisto sveto goro, kjer igrajo tako glasbo. V presledkih med temi presledki se vprašaš, kako je mogoča tolikšna eteričnost in kje je humor v teh bizarnih tonih. Saj ne moremo večno svirati na aulose in tolči s prodniki ob uglašene stene katedral - ali kaj!?
Vseeno, ta zgoščenka je zdravilo, ko človek ne more več sanjati. To in pa Sainkho - ampak tisto so že druge sorte sanje. Naslednjič.

[zgoščenka/CD] Ernst Reijseger, Mola Sylla, Serigne C. M. Gueye - Janna

Kljub temu, da ima založba Winter&Winter svoje zgoščenke naprodaj po takih cenah, kot bi ovitke delali iz kaše redkih sekvoj in optična vlakna direktno iz sintetizirane cesarske svile, sem si moral privoščiti velik blef. Naključje, ki se je izkazalo za zmago - skoraj tako kot tisti nepričakovani met desnice Muhammada Alija Georgeu Foremanu v Kinšasi... Ampak to je že druga zgodba.
Vsekakor pa se, če ostanemo pri omenjeni tlačenki, držimo Afrike. Ne tako tesno, kot bi marsikdo hotel ugibati, pa vendar - gonilni glas tega raziskovalnega projekta je senegalski vsestranski glasbilec, pesnik in pevec Mola Sylla, človek, s katerim Reijseger tukaj ni sodeloval edinkrat, vsekakor pa s poudarkom najbolj plodno in tekoče. Ernst Reijseger je verjetno bolj poznan tistim, ki jim ni neznana nizozemska eksperimentalna jazz scena (pomisli samo na Hana Benninka, heh) - tu pa smo že pri naslednji določnici. Elementarni zvok loka in violončela ob trčenju je pripravljen na popuščanje še bolj prvinskim ritmom in vzgibom senegalskih muzikantov. Torej - nismo dobili ravno enakopravne mešanice plemenske, govorjeno-pesniške (Senghor, kje si, da to slišiš?) in zahodne, "improinteligentne" godbe, dobili pa smo iz vseh naštetih smeri tako posebno zmes, da si ne zasluži okvirja, kvečjemu dolgo mesto v ušesih in predvajalnikih.
O komadih: otvoritveni kompleks rahlo teži proti ustvarjanju brezčasnosti, nekakšnega Bacha iz poezije v jeziku wolof in trdega, brezkompromisnega unduliranja violončela v globinah. Kot bi se v glasbi odprla posebna komora za kričanje obenem prvinske zaskrbljenosti nad obstojem in radosti tega, da lahko taisto stvar nekomu poveš. Nobena stvar ni čisto brez smisla, če jo je vredno komu povedati. Potem se glasba razpre v vsej svoji podjetni plesnosti, čeprav je to zadnja od kategorij, ki bi jih bilo moč pripisati temu CD-ju. Ples pa seveda ni tisti, ki bi ga z gotovostjo uvrstili na plesne pode črne celine, razen zadnjega štikla, ki samo po naslovu in nekaj sinkopah ponuja asociacijo na "erotični" mbalax. Rahlo opuščeni ritem bobnov dopušča godalcu, da razvije svojo umirjenost in svoje čustvo (veselje v svojih tisoč obrazih) znotraj določenosti.

Če napišem še kaj več, bom skrunil razliko med glasbo in pisavo.