Težko je pisati, ko te niti tako preprost pripomoček, kot je tipkovnica, ne posluša več. Vseeno bodi.
Via Negativa je nekaj, na kar gledam morda malo skozi kloako delavnice - ko sem se s tovrstnim principom dela ukvarjal od znotraj, sem izvedel za marsikatero deus-ex-machinasto podrobnost, ki bi jo bilo verjetno bolje odmisliti ob gledanju, a nič zato. Včasih uspe bolj, včasih manj, v osnovi ni važno. Dva polpatološka primerka, Boris Kadin in Kristian Al-Droubi, sta se, gordijsko motaje zgodbice in podtakte, naslonila na poskus "igre z noži" Marine Abramović, kar je bila, poleg glavne teme (zavist), tudi edina bolj očitna popkovina med to in slovensko-hrvaško-srbsko obdelavo greha, naslovljeno Štiri smrti. Na videoposnetku sta se z neponovljivim ritmičnim obdelovanjem zbadala v prste, si stoično zadajala navidez nedolžne vbode, ki pa so v sobesedilu in dobro naoljeni odrivni vzmeti pokazali svoj pordeli, potni, solzni obraz. Ampak kje je smisel? Negativen odmik od predstave po predstavi, ko sem poskušal ugotoviti, kje je performans zašel v prazno območje, v kozaško planjavo. To ne pomeni, da ni bilo veliko sekvenc zgledno obdelanih in nastavljenih v žaru borbe z gledalcem, a agresivni realizem je krhki piškot, ki nenadzorovano plesni čez četrto steno.
Pupilčki, dobre maske. Seveda deluje fino, če daš nase tako močno referenco, kot je originalna predstava. Maske so dobre, igrarije in kozlarije in tovariške dretvine prav tako ne morejo pogrešiti. Seveda, vloge naključno izbrane, igralci povečini neigralci, imamo ljudi iz prve zasedbe, ki nastopajo, ali na brechtovskih videodnevnikih ali v posnemanju fizičnega telesa ali v norih zamislih, ki so preživele menjavo štirih desetletij. Zanimivo je opazovati postopek rekonstrukcije, seveda uvideti premise, ki so še vedno spoštovanja vredne, nabite in gibajoče, a več od tega nekako ne ostane. Projekcije zadaj so narejene nekako powerpointowsko (skoraj predstavitev seminarske naloge pristop), glas prvega režiserja spet zveni kot nek esej in ne dovolj kot del predstave same. Vprašanje, ki se mi logično postavlja, je, kako naj to gledam, da ne bom opazil vseh nezanimivih referenc in se osredotočil na tiste, ki res soustvarjajo nov uvid, nov privid, novo iluzijo.
Kvartet Heinerja Müllerja (v režiji Sebastijana Horvata) je bil paradni nokavt dvodnevnim mukam, ko je bil urnik poln kot živinski vagoni iz koncentracijskih taborišč po koncu Druge. Na velikem odru MGL-a so, domnevno zadnjič, v okviru konference IETM, postavili minimalno scenografijo, ki pa je sama po sebi, z vonjem in nasploh nenaključno sinestetiko vzpostavila dogajalni prostor kot zelo skoncentriran, čeprav v naslovnih vlogah spremljamo "le" dva protagonista. Izhodiščno silno dejstvo predstavlja, da oba predstavljata skorajda poosebljeno (in poosebljano) igro dveh izrazitih posameznikov, obenem dve popolnoma drugačni generaciji, dve magnetni prezenci, ki obračata naboj sebi v prid in sebi v draž, da bi... Glasba, ki je v ozadju, ima podobno vlogo, kot v indijski klasični glasbi tanpura, torej, intonacija in uglasitev, podlaga in rdeča nit. Zastavice, kot so razpela in zlata doba sakralne "tapiserije", pa za katolike prav freudovski efekt bogoslužnega kadila - vse to izgubi pozornost, ko se začne spopad dveh človekov, komedijantov, tragedov, institucij v malem; spor z gledalci; potem je tu še hrana in Maslowova piramida, ki se pritajeno kaže skozi hierarhijo akcij in mišljenja... Vedno je težko razgrajeno ocenjevati takšne predstave, ker so v veliki meri odvisne tudi od neomajne sposobnosti igralcev, da zgoščata svet na svojo raven in da svoje biti všivata v 3-D platno sveta, kot je danes. Njuni kostumi skorajda od baročnega včeraj, njuna publika tako zelo od danes, a taka, ki se gotovo oklepa neke tradicije, konvencije, če hodi "v gledališče po teater", njuna beseda ujeta v samoironijo, ki pa mora biti kot vsako koristno omalovaževanje najprej v obeh mejnih kotih, da lahko vmes frčijo strelice in fekalije - zavoljo ljubezni in zavoljo miru? Če se ne zmoreš prisiliti v vprašanje, se ti postavi tukaj, skromno rečeno mislim, da celo bolj ljudem, ki sploh ne poznajo gledališča in jih kot tako ne zanima.
